Jedro

Zakonsko določbo 4. odstavka 2. člena ZZVN je mogoče razumeti le tako, da mora biti odhod od doma v vzročni zvezi s požigom, porušenjem ali izropanjem stanovanja ali stanovanjske hiše. Zato ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja osebi, ki je odšla od doma še pred takim dejanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.4.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 13.2.2003, s katero je prvostopni organ zavrnil njen zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla, da tožnica do statusa žrtve vojnega nasilja ni upravičena ne po določbah 1. niti 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 64/01, 1/01, 110/02 in 3/03, v nadaljevanju: ZZVN). Iz spisa je namreč razvidno, da je bilo o zahtevku tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanke že odločeno z odločbo Upravne enote K. z dne 27.2.1998, s katero je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen iz razloga, ker je bil odhod družine od doma prostovoljen. V zvezi z zahtevkom, ki ga je tožnica vložila 28.2.2002 in v katerem je navajala, da je bil njen dom po pregonu požgan, pa je bilo ugotovljeno isto dejansko stanje kot v prvotno vodenem postopku. Požiga hiše niso izvršili Nemci, saj sta priči Z.M. in M.D. izjavili, da je bila po odhodu tožničine družine v njihovi hiši nemška postojanka, ki so jo nato požgali partizani. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da je družina iz hiše odšla že dosti pred požigom hiše, zaradi česar ni mogoče sklepati, da je bila tožnica od doma pregnana zaradi požiga ali porušenja njenega doma.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da tožnica ni izkazala niti nasilnega dejanja pregona, niti vzročne zveze med selitvijo družine in požigom domače hiše. Po noveliranem 4. odstavku 2. člena ZZVN, na podlagi katerega je tožnica vložila novo zahtevo, se namreč za žrtev vojnega nasilja šteje oseba, ki je bila v relevantnem obdobju druge svetovne vojne nasilno pregnana s svojega doma od okupatorja ali njegovih sodelavcev in sicer zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB oziroma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše, ob dodatnem pogoju, da se na dom ni mogla vrniti najmanj tri mesece. Te okoliščine pa niso izkazane, saj iz potrdila Arhiva RS z dne 26.1.1998 in 4.11.1997 izhaja, da je šlo za prostovoljno izselitev, to pa je potrdila priča Z.M. Tožnica pa je tudi sama navajala, da je bila hiša požgana po njihovem odhodu, da pa ni točno znano ne kdaj niti kdo naj bi jo požgal. Sodišče je tudi menilo, da tožnica navedenih ugotovitev ne more izpodbiti s sklicevanjem na neverodostojnost priče Z.M. Iz podatkov v spisih je namreč razvidno, da je bila navedena priča zaslišana le enkrat, izjava, ki naj bi jo podal izven postopka, pa dokazne vrednosti ne more imeti, saj ni bila pridobljena na način, kot ga za izpovedbo predpisuje Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, dalje ZUP). Prav tako pa ni mogoče upoštevati tožničinih domnev o tem, da družina ne bi prostovoljno odšla v taborišče, kakor tudi da je bila izjava o prostovoljnem odhodu izsiljena. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 4. odstavku 2. člena ZZVN pa tudi ne zadostuje dejstvo, da je bila njihova družina v taborišču, ne da bi bili pri tem izkazan nasilni pregon zaradi požiga domače hiše. Tožnica v pritožbi navaja, da je priča Z.M. preklical svojo izjavo, na podlagi katere je bilo negativno odločeno o njeni prvotni pritožbi. To lastnoročno napisano izjavo prilaga, prav tako pa prilaga izjavo priče M.D., iz katere je razvidno, da je bila nasilno izgnana. Prosi za ponovno proučitev zadeve in ugodno rešitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je med strankama sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca po določbah 4. odstavka 2. člena ZZVN, kot je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99). Kot je namreč razvidno iz upravnih spisov, je tožnica dne 28.2.2002, potem ko je bil njen zahtevek za priznanje statusa izgnanke že pravnomočno zavrnjen, vložila novo zahtevo, v kateri je zatrjevala, da je bila pregnana in da je bil njihov dom požgan, zahtevi pa je kot dokaz priložila tudi zapisnik o prijavi vojne škode. Kljub temu, da je tožnica ponovno uveljavljala status izgnanke, prvostopenjski organ njene zahteve po določbah 4. točke 129. člena ZUP ni zavrgel, temveč jo je na podlagi novih trditev in dokazov vsebinsko obravnaval kot zahtevo za priznanje statusa begunke po določbah 4. odstavka 2. člena ZZVN.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje, so v skladu s podatki upravnega spisa in imajo podlago v določbah ZZVN. Ta namreč v 4. odstavku 2. člena med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja, ali izropanja njene stanovanjske hiše od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se neprekinjeno ni mogla vrniti na svoj dom najmanj tri mesece. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je mogoče citirano zakonsko določbo razumeti le tako, da mora biti odhod od doma v vzročni zvezi z požigom, porušenjem ali izropanjem stanovanja ali stanovanjske hiše. Zato ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja osebi, ki je od doma odšla še pred takim dejanjem. Glede na ugotovitev upravnih organov, da je tožničina družina svoj dom zapustila še preden je bil požgan (čemur tožnica v tožbi in sedaj tudi v pritožbi ni ugovarjala), je bil torej tožničin zahtevek utemeljeno zavrnjen.

O statusu tožnice kot izgnanke pa je bilo že odločeno in je bil njen zahtevek zavrnjen (odločba Upravne enote K. z dne 27.2.1998 in odločba tožene stranke z dne 28.4.1999), taka odločitev pa potrjena s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. 896/99-6 z dne 10.4.2000. Zato presoja o tem, ali je tožnica upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanke ne more biti predmet tega upravnega spora. Iz teh razlogov sodišče pritožbenih ugovorov, ki se očitno nanašajo na to zadevo, ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.