Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala, da se ocena kot nezakonita razveljavi in da se jo za sporno ocenjevalno obdobje oceni z oceno zelo dobro. Sodišče prve stopnje je tožbo s takšnim zahtevkom zavrglo. Pri tem je ne le napačno štelo navedeni rok 8 delovnih dni, ampak se je tudi napačno oprlo na 23. člen ZDSS-1 (ki se nanaša na obvezen postopek za mirno rešitev spora, kar nima nobene zveze s predmetno zadevo) ter še na 42. člen ZDSS-1, ki pa prav tako ni relevanten. Po tej določbi se tožba zavrže, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa je bila ta vložena prepozno. Izpodbijane ocene namreč ni mogoče šteti za odločbo, prav tako zahteve za preizkus ocene ni mogoče šteti za pritožbo, kot je to napačno razlogovalo sodišče prve stopnje.

Tožnica v pritožbenih navedbah potrjuje dejstvo iz izpodbijanega sklepa, da je imela po pogodbi o zaposlitvi določen delovni čas 40 ur na teden oziroma 6 delovnih dni na teden. Vendar pa za štetje roka po prvem odstavku 17.a člena ZSPJS ni pomembno, kako se to šteje z vidika tožnice oziroma posameznega delavca pri toženi stranki, pač pa z vidika možnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožnici naložilo povračilo stroškov postopka v višini 114,24 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče pri presoji pravočasnosti vložene zahteve za preizkus ocene napačno štelo rok 8 delovnih dni. Ko rok ni določen na koledarske dneve, ampak na delovne dneve, je namen, da je rok daljši. Kot delovne dneve je potrebno šteti dneve, ko je strankam na voljo pravna pomoč, to pa je npr. pri odvetnikih zgolj od ponedeljka do petka. Razlaga sodišča, da so delovni dnevi tisti, ko delavec dejansko opravlja delo, ni smiselna. Tudi po ZUP ne. Če delodajalec v spornem času ne dela, delavec zahteve ne more vložiti. Iz primera I U 911/2009 izhaja, da se zadnji dan roka ne sme izteči na soboto in nedeljo. To po nasprotnem razlogovanju pomeni, da se sobota in nedelja ne štejeta med delovne dneve. Tožnica ima res določen 6-dnevni delavnik. Oceno je prejela v ponedeljek 6. 3. 2017, zahtevo za preizkus ocene je vložila 16. 3. 2017. Dne 8. 3. in 9. 3. 2017 je koristila dopust, čez vikend je imela en dan prosto, tako da bi se osmi dan lahko iztekel celo 17. 3. 2017. Tožena stranka je tek roka osporavala v odgovoru na tožbo, sodišče je najprej razpisalo narok, nato pa je, ne da bi se tožnica o teh navedbah tožene stranke lahko izjavila, narok preklicalo in tožbo zavrglo sledeč razlogovanju tožene stranke. Dejavnost tožene stranke je takšna, da poteka vse dni v tednu, kar pa ne pomeni, da gre za delovne dneve, relevantne v zvezi s štetjem roka za vložitev zahteve. Pomembno je, da administracija pri toženi stranki dela 5 dni.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je glede na dosedanje ugotovitve napačno ali vsaj preuranjeno presodilo, da je tožnica prepozno vložila zahtevo za preizkus ocene dela za leto 2016. 7. ZSPJS v prvem odstavku 17. a člena določa, da lahko javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v osmih delovnih dneh od seznanitve z oceno zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene.

8. Tožnica je oceno prejela v ponedeljek 6. 3. 2017, zahtevo za preizkus ocene je vložila v četrtek 16. 3. 2017. Tožena stranka ji je poslala dopis z dne 22. 3. 2017, da je rok 8 dni za vložitev zahteve zamujen. Tožena stranka torej preizkusa ocene ni opravila, zahteve tudi ni npr. zavrgla kot prepozne, pač pa je tožnici poslala le omenjeni dopis.

9. Tožnica je s tožbo zahtevala, da se ocena kot nezakonita razveljavi in da se jo za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 oceni z oceno zelo dobro. Sodišče prve stopnje je tožbo s takšnim zahtevkom zavrglo. Pri tem je ne le napačno štelo navedeni rok 8 delovnih dni, ampak se je tudi napačno oprlo na 23. člen ZDSS-1 (ki se nanaša na obvezen postopek za mirno rešitev spora, kar nima nobene zveze s predmetno zadevo) ter še na 42. člen ZDSS-1, ki pa prav tako ni relevanten. Po tej določbi se tožba zavrže, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa je bila ta vložena prepozno. Izpodbijane ocene namreč ni mogoče šteti za odločbo, prav tako zahteve za preizkus ocene ni mogoče šteti za pritožbo, kot je to napačno razlogovalo sodišče prve stopnje.

10. Tožnica v pritožbenih navedbah potrjuje dejstvo iz izpodbijanega sklepa, da je imela po pogodbi o zaposlitvi določen delovni čas 40 ur na teden oziroma 6 delovnih dni na teden. Vendar pa za štetje roka po prvem odstavku 17.a člena ZSPJS ni pomembno, kako se to šteje z vidika tožnice oziroma posameznega delavca pri toženi stranki, pač pa z vidika možnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu.

11. Pritožba torej pravilno pojasnjuje, da ni pomembno, da se izvaja dejavnost tožene stranke (gre za dom upokojencev) vse dni v tednu. Napačno pa poskuša uspeti s tem, da je bila v sredo 8. 9. 2017 in v četrtek 9. 9. 2017 na koriščenju letnega dopusta, ter da se zaradi tega ta dva dneva ne štejeta v sporni rok.

12. Tožnica je v pritožbi tudi potrdila, da je imela čez vikend en dan prosto, kar pa prav tako ne pomeni, da se preostali dan v vikendu, ko je delala, upošteva kot delovni dan glede štetja roka iz prvega odstavka 17. a člena ZSPJS. Kvečjemu v skrajnem primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila sporna sobota (11. 3. 2018) delovni dan za vse pri toženi stranki, torej tudi za službo, ki je pristojna za sprejem sporne zahteve, bi se lahko ta dan upošteval kot delovni dan pri štetju spornega roka, sicer pa ne.

13. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP), da ugotovi, kako ima tožena stranka določene delovne dneve, ne z vidika posameznega delavca (koliko delovnih dni je imel v spornem obdobju), pač pa z vidika zavoda - kako, na katere dneve bi tožnica lahko uveljavljala varstvo svojih pravic v roku osmih delovnih dni v spornem obdobju.

14. Če bo ugotovilo, da se je rok iztekel 16. 3. 2017, je zahteva za preizkus ocene pravočasna in je o njej potrebno odločiti. A tudi, če tožnica uspe s svojimi navedbami o pravočasni vložitvi zahteve, ne more uspeti s celotnim zahtevkom kot je postavljen, pač pa na način, da se zadeva vrne v postopek k toženi stranki. Sodišče namreč ne nadomešča odločitve komisije za preizkus ocene, temveč presoja njeno pravilnost. 15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).