Jedro

Z gradnjo na zemljišču družbene lastnine ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, pa tudi ne pravice uporabe.

12. člena ZTLR ni mogoče razumeti tako, kot da je določba tega člena samostojna podlaga za pridobitev pravice uporabe.

Če je tožeča stranka pridobila stavbno pravico po samem zakonu, tedaj zahtevek za odstranitev objektov ne more biti utemeljen.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede odločitve pod b), 1. in 2. točka (odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi in o pravdnih stroških).

V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

2. Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba pod a), 1. in 2. točka, potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka L. d. X. pridobila lastninsko pravico na treh delih zemljišča parc. št. 1794, vl. št. 1407 k.o. Y, ki je last tožencev, in sicer na tistih delih parcele, ki so v skici opredelitve funkcionalnega zemljišča in v predlogu katastrskega načrta s spremembami sodnega izvedenca za geodezijo in urejanje lastniških mej ter geodetskih evidenc J. R. Š. z dne 19.5.2007, ki sta sestavna dela te sodbe, označeni kot Lovski dom s številko 1, objekt v izmeri 69 m2 in funkcionalno zemljišče v izmeri 207 m2 s točkami 18-19-20-21-22-23-24-25-26-18 in poddelilko 1794/9002 lovska lopa s številko 2, objekt v izmeri 28 m2 in funkcionalno zemljišče v izmeri 63 m2, označeno s točkami 13-14-15-16-17-13 in poddelilko 1794/9003 in strelišče na glinaste golobe, označeno s številko 3, objekt v izmeri 23 m2 in funkcionalno zemljišče v izmeri 64 m2, označeno s točkami 27-28-29-30-31-32-27 in poddelilko 1794/9004. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in lovski družini naložilo, da mora s parc. št. 1794 k.o. Y odstraniti vse objekte, zlasti pa lovski dom s ploščadjo iz kulir plošč in oporni zid, lovsko lopo s kozolcem in koruznjakom in betonsko strelišče ter jo prazno objektov in vseh premičnin izročiti v posest tožečim strankam. Odločilo je, da mora tožena stranka tožečim strankam povrniti vse stroške postopka v znesku 1.791,99 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da L. d. X. ni pridobila lastninske pravice na navedenih parcelah, zato mora zemljišče prazno objektov izročiti tožencem, to je tožnikom po nasprotni tožbi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka L. d. X. iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je nesporno, da objekti stojijo na parceli 1794 k.o. Y, medtem ko je v dokumentih in pogodbah navedena parcela 1763 iste k.o., vendar je do zapisa prišlo po pomoti, saj nikoli ni bilo sporno, kje tožeča stranka namerava graditi. Za presojo dobrovernosti ni odločilna sama vsebina pogodb, ampak volja pogodbenih strank. Stališče sodišča, da tožeča stranka ni bila dobroverna pri gradnji na spornih zemljiščih, temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče daje pri presoji, kdo je bil imetnik pravice uporabe ob sklepanju pogodbe in gradnji s strani tožeče stranke, prevelik značaj zemljiškoknjižnemu stanju. Ustavni amandmaji št. IX k Ustavi Republike Slovenije so v 2. odstavku 6. točke amandmaja izenačili družbeno, zadružno in zasebno lastnino. Če v času sprejetja amandmajev gradnja še ni bila zaključena, velja za presojo tožbenega zahtevka tožeče stranke določba ZTLR - Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o gradnji na tujem svetu, saj se mora družbena lastnina obravnavati enakopravno z zasebno. Sodišče mora utemeljenost zahtevka presoditi z vseh relevantnih pravnih podlag. Sodišče prve stopnje se do utemeljenosti tožbenega zahtevka ni opredelilo glede na pravno podlago iz 12. člena ZTLR, ampak je zahtevek presojalo le s stališča gradnje na tujem svetu. Tožnica je pridobila pravico uporabe na zemljišču toženih strank, saj je stavbe gradila na podlagi dogovora z imetnikom pravice uporabe na zemljiščih ter na podlagi danih lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Sodišče prve stopnje tožnice ni opozorilo na možnost uporabe take podlage. S tem je kršilo dolžnost materialnega procesnega vodstva, kajti tožeča stranka je ves čas izvajala dejstva in dokaze le v okviru zahtevka na podlagi določil gradnje na tujem svetu. Glede zahtevka po nasprotni tožbi se je sodišče postavilo na stališče, da ker je tožeča stranka gradila v času družbene lastnine, ne more uveljavljati stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah. Po drugi strani pa toženim strankam priznava varstvo lastninske pravice, upoštevaje dejstvo, da je v času vložitve njihove tožbe družbena lastnina na spornem zemljišču prenehala in je postala zasebna last tožencev. Tako tolmačenje pripelje do neživljenjskega položaja, v katerem se tožeče stranke ne morejo sklicevati na pravila o gradnji na tujem svetu, čeprav v času vložitve nasprotne tožbe položaj zahteva upoštevanje teh določil. Sodišče ne more ugotoviti, da so tožniki posegli v lastninsko pravico toženih strank z gradnjo, nato pa ugoditi nasprotni tožbi na podlagi 42. člena ZTLR. Toženim strankam je s tem priznanih več pravic, kot bi jih imeli kot bivši imetniki pravice uporabe v razmerju do tožeče stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka - lovska družina - lastninske pravice ni pridobila, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice pravilno zavrnjen. Trditve tožeče stranke in izvedeni dokazi celo kažejo, da se je vprašanje lastninske pravice pojavilo šele, ko je prišlo do spora s toženci, ki jim je bilo zemljišče vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Tudi sicer tožeča stranka ne opredeli trenutka, ki naj bi bil odločilen za pridobitev lastninske pravice, torej, kdaj naj bi tožeča stranka lastninsko pravico pridobila.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na to, da lovska družina ni mogla z gradnjo pridobiti lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini že zato, ker je v času gradnje, torej v času veljavnosti ZTLR, lastninsko pravico z gradnjo bilo mogoče pridobiti le na zemljišču, na katerem je bila lastninska pravica. Z gradnjo na zemljišču družbene lastnine ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, pa tudi ne pravice uporabe. Skratka: gradnja na zemljišču v družbeni lastnini ni bila način pridobitve ne za pravico uporabe in ne za lastninsko pravico. 12. člen ZTLR, na katerega se sklicuje pritožba, nima v konkretni zadevi nobenega pomena. Ni res, kar trdi pritožba, češ da je "tožnica pridobila pravico uporabe na zemljišču toženih strank, saj je stavbe zgradila na podlagi dogovora z imetnikom pravice uporabe na zemljiščih ter na podlagi izdanih lokacijskih in gradbenih dovoljenj".Če se odmisli dejstvo, da je bila stavba zgrajena na drugi parceli, kot je bilo izdano soglasje za gradnjo, in na drugi parceli, kot so bila izdana upravna dovoljenja, torej tudi v primeru, da bi ne bilo napak v parcelnih številkah in bi soglasje za gradnjo dal pravi imetnik pravic uporabe, s soglasjem ni prešla pravica uporabe oziroma je tožeča stranka ni pridobila. Glede na vsebino "uživalne pogodbe" z dne 6.7.1985, priloga A 3, je šlo zgolj za pravico uživanja za devetindevetdeset let. Ni potrebe, da bi se bilo treba opredeljevati o tem, v kakšen sklop je ob takrat veljavni ureditvi stvarnopravnih razmerij taka pogodba spadala. Zadostuje ugotovitev, da za prenos pravice uporabe zagotovo ni šlo, če je šlo za pravico, dano za devetindevetdeset let, in če o zemljiškoknjižni ureditvi ni bilo govora. Ker pa je šlo celo za povsem drugo parcelo in torej tudi za drugega imetnika pravice uporabe, ki torej soglasja ni dal, so pritožbene trditve o pridobitvi pravice uporabe toliko manj prepričljive. Ker v letu 1985 ni bila pridobljena pravica uporabe, zaradi kasnejših sprememb v družbenem sistemu tudi kasneje do lastninske pravice ni moglo priti.

12. člena ZTLR ni mogoče razumeti tako, kot da je določba tega člena samostojna podlaga za pridobitev pravice uporabe. Gre le za razlagalno določbo o tem, da je na zemljišču v družbeni lastnini mogoče imeti v lasti stavbo, v zvezi s tem pa ima lastnik stavbe pravico uporabe. Ta določba torej ne pomeni, da je za pridobitev pravice uporabe zadoščalo že samo dejstvo, da je nekdo zgradil stavbo na zemljišču v družbeni lastnini. Pravico uporabe je namreč moral najprej zakonito pridobiti, šele potem je bila gradnja mogoča. Brez pomena so tudi pritožbene trditve o izenačitvi družbene, zadružne in zasebne lastnine v skladu z ustavnimi amandmaji, v zvezi s tem pa tudi trditve o nerazčiščenem dejanskem stanju. Predvsem gre za nove trditve, ki so nedopustne (1. odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer bi tožena stranka morala postaviti bistveno več konkretiziranih trditev v zvezi s tem že v pravdi na prvi stopnji, ne pa tega zgolj navreči v pritožbi. Skratka, sodišče prve stopnje je navedlo pravilne razloge, zaradi katerih ni mogoče govoriti o tem, da bi tožeča stranka lovska družina pridobila lastninsko pravico na zemljišču. V tem delu, torej v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka lovske družine, je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

Utemeljena je pritožba glede ugoditve zahtevku po tožbi prvotnih tožencev zoper tožečo stranko zaradi odstranitve objektov.

1.1.2003 je začel veljati Stvarnopravni zakonik - SPZ. 271. člen ureja situacijo, ko gre za več uporabnikov iste nepremičnine. 1. odstavek navedenega člena določa, da če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo zakona, predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve zakona zgradba sestavina nepremičnine, če je lastnik zemljišča in zgradbe isti. 2. odstavek pa določa, da v primeru, ko lastnik ni isti, postane z dnem uveljavitve zakona zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji stavba. Lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice morata medsebojna razmerja urediti s pogodbo iz 2. odstavka 257. člena zakona v treh letih od njegove uveljavitve. 4. odstavek istega člena določa, kaj v primeru, če sporazum ni sklenjen v roku.

Po mnenju pritožbenega sodišča doslej zbrana dejstva v konkretni zadevi kažejo, da bi utegnilo iti za situacijo iz tega člena, torej za situacijo, ko je tožeča stranka lovska družina morda vsaj v določenem obsegu pridobila stavbno pravico. Sodišče prve stopnje bi moralo torej o zahtevku za odstranitev objektov odločati tudi s tega pravnega vidika. Če je namreč tožeča stranka tako pravico po samem zakonu pridobila, tedaj zahtevek za odstranitev objektov ne more biti utemeljen. Iz doslej zbranih podatkov izhaja, da gre za več objektov, zaradi česar bo treba ugotoviti, ali je pravni položaj vseh objektov enak, ali pa ima kateri od njih drugačen pravni položaj.

Tako je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nerazčiščeno v zgoraj povedanem obsegu. Poleg tega gre za možnost uporabe pravne podlage, s katero očitno stranki postopka nista računali. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo po 355. členu ZPP, sodišče prve stopnje pa bo glede v zgoraj povedanem moralo opraviti novo glavno obravnavo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.