20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojnega podjetnika A. A., B. B., s. p., Ž., ki ga zastopa C. C. C., odvetnik v Z., na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1710/2005 z dne 17. 1. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 140/2005 z dne 15. 11. 2005 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v sporu zaradi motenja posesti zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (v pravdi tožnika). Ugotovilo je namreč, da toženki poslovnega prostora, katerega posestno varstvo je pritožnik uveljavljal, nimata več v posesti, ker sta ga oddali v najem drugemu najemniku. Ocenilo je, da zato zahtevana vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča, zgolj za ugotovitev, da sta toženki motili posest, pa naj bi pritožnik ne imel pravnega interesa. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom, pravice do enakega varstva pravic, pravice do nepristranskega in do poštenega sojenja ter pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Opozarja na dolgotrajnost postopka in navaja, da je do razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka prišlo po vložitvi tožbe. Do zanj negativnih posledic naj bi tako prišlo zgolj zaradi počasnega dela sodišč in zaradi ravnanja tožene stranke. Pojasnjuje, zakaj se sodišče ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem izvršljivosti tožbenega zahtevka. Vprašanje, ali bo pravnomočen sklep pritožniku omogočal ponovno vzpostavitev posesti na poslovnem prostoru, naj bi namreč ne bilo stvar te, temveč kakšne druge pravde ali pa izvršbe. Pritožnik je ustavno pritožbo 13. 9. 2006 (več kot pol leta po vložitvi) dopolnil.

B.

3.Dopolnitve ustavne pritožbe Ustavno sodišče ni upoštevalo, ker jo je pritožnik vložil po izteku 60 dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS).

4.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika.

5.Odločitev sodišča (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more imeti pomembnejših posledic za pritožnika. Čeprav so možni primeri, ko tudi odločitev v sporu zaradi motenja posesti lahko pomeni poseg v pravni in dejanski položaj stranke, pa je na splošno treba upoštevati, da gre v teh postopkih le za varstvo dejanske oblasti nad stvarjo. Odločitev sodišča je začasna, saj ne preprečuje možnosti uveljavljanja pravice in s tem drugačne odločitve v petitorni pravdi. Po oceni Ustavnega sodišča zavrnitev tožbenega zahtevka za pritožnika ne more imeti takšnega pomena, da bi to upravičevalo presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takih vprašanj v tej zadevi ni. Kolikor se pritožnika dotika ustavnopravno relevantnih vidikov, pa je Ustavno sodišče o njihovi vsebini že izoblikovalo stališča in ni treba, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

7.Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan