Jedro

1. Ker gre pri odpravnini, ki pripada neutemeljeno odpoklicanemu članu uprave, za korporacijsko pravico in ne za terjatev iz delovnega razmerja, se od tovrstnih odpravnin ne plačujejo prispevki za socialno varnost. 2. Obdavčitev ni vezana na kategorijo osebnega prejemka, ki izvira le iz delovnega razmerja, temveč velja tudi za osebne prejemke, ki izvirajo iz druge pravne podlage. Med slednje spada tudi odpravnina, ki pripada neupravičeno odpoklicanemu članu uprave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zadnji odstavek I. točke izreka glede zavrnilnega dela zahtevka za prvo, drugo in četrto tožečo stranko, II. točka izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka tretje tožeče stranke ter III. točka glede odločitve o stroških postopka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.530.147,00 SIT za čas od 1.7.2001 do 9.7.2001 ter od dolgovanega zneska za obresti še zakonske zamudne obresti za čas od 28.9.2001 dalje do plačila, drugotožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.535.817,00 SIT za čas od 1.7.2001 do 9.7.2001 ter od dolgovanega zneska za obresti še zakonske zamudne obresti od 28.9.2001 dalje do plačila in četrtotožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.124.213,00 SIT za čas od 1.7.2001 do 9.7.2001 ter od dolgovanega zneska za obresti še zakonite zamudne obresti za čas od 28.9.2001 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kar so zahtevale prva, druga in četrta tožeča stranka več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (I. točka izreka). Zahtevek tretje tožeče stranke na plačilo razlike odpravnine v višini 4.406.029,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe pa je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo (II. točka izreka). O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožeče stranke dolžne povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 405.519,00 SIT (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del I. točke izreka ter zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožujejo tožeče stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe do plačila oziroma podrejeno, da njihovi pritožbi v celoti ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe do plačila. Po mnenju pritožbe ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zakoniti predpisi odpravnin, ki pripadajo neupravičeno odpoklicanim članom uprave, ne opredeljujejo kot odškodnin in da zato vtoževane odpravnine, izplačane za primer odpoklica, predstavljajo prejemek, ki ima podlago v delovnopravnem razmerju tožečih strank do tožene stranke, kot njihovega prejšnjega delodajalca. Tožeče stranke so že v postopku pred prvostopnim sodiščem podale vrsto pravnih argumentov in stališč uglednih pravnih strokovnjakov, ki takšnemu zaključku sodišča prve stopnje nasprotujejo, zaradi procesnih zahtev pa jih tožeče stranke v pritožbi tudi ponavljajo. Po prepričanju tožečih strank predstavljajo odpravnine, izplačane zaradi predčasne razrešitve (odpoklica članov uprave) po svoji pravni naravi obliko odškodnine neupravičeno odpoklicanemu članu uprave. Gre za odškodnino, ki je dogovorjena in pavšalizirana vnaprej (v spornem času - odpoklicu tožečih strank s funkcije članov uprave tožene stranke je šlo za kombinacijo zakonske in pogodbene ureditve za vsak konkreten primer posebej), pri čemer je dotedanja plača članov uprave upoštevana le kot merilo za izračun zneska odpravnine. Prvostopno sodišče je s tem, ko je odpravnino neutemeljeno odpoklicanemu članu uprave opredelilo kot prejemek iz delovnega razmerja, kar je imelo za posledico njegovo oceno in odločitev, da se od tega prejemka plačujejo prispevki in davki in da je tožbeni zahtevek neutemeljen, zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe ZDR in ZTPDR, ki kot delovnopravni predpisi odpravnin neutemeljeno odpoklicanim članom uprave ne urejata, 250. člen ZGD, 2. odstavek 262. člena ZOR, 2., 5., 6., in 16. člen Zakona o dohodnini ter določb Zakona o prispevkih za socialno varnost. Zato pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči po pritožbenem predlogu.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožečih strank, v katerem prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožečim strankam pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na obstoj bistvenih kršitev pravil postopka, navedenem v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke zato, ker se je postavilo na stališče, da je odpravnina, ki pripada neupravičeno odpoklicanemu članu uprave, prejemek iz naslova delovnega razmerja, v posledici česar je treba od tovrstnih terjatev plačati tudi prispevke in davke.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s takim pravnim razlogovanjem. Utemeljeno opozarja pritožba tožečih strank, da institut odpravnine neupravičeno odpoklicanemu članu oziroma predsedniku uprave ne predstavlja prejemka iz naslova delovnega razmerja, ampak gre za pravico, ki izvira iz korporacijskega razmerja do družbe. Institut odpravnine utemeljeno odpoklicanemu članu uprave je treba ločiti od drugih institutov, ki se sicer enako poimenujejo tudi odpravnina, vendar so določeni v delovnopravnih predpisih (v zakonu oziroma v kolektivnih pogodbah). Zlasti je treba tovrstno odpravnino razlikovati od odpravnine, ki jo je določal stari Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) za primer, ko je delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi trajnih presežkov oziroma novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002), ki jo določa v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot tudi od odpravnine ob upokojitvi, ki je bila dosedaj opredeljena kot pravica v kolektivnih pogodbah, od uveljavitve novega ZDR pa je ta terjatev postala zakonska pravica. Gre torej za tri različne odpravnine, tri različne pravne institute, pri čemer sta odpravnina ob upokojitvi ter odpravnina, ki pripada presežnim delavcem zaradi prenehanja delovnega razmerja oziroma zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovnopravna instituta, odpravnina, ki pripada neutemeljeno odpoklicanemu članu uprave, pa je korporacijskopravni institut po določbah ZGD, ki nima nobene neposredne zveze z delovnim razmerjem, zato odpravnine ni mogoče šteti med osebne prejemke po delovnopravnih predpisih.

Korporacijsko pravno razmerje je treba jasno razlikovati od drugih pravnih razmerij, ki prav tako lahko nastanejo (praviloma v zvezi s prevzemom korporacijske funkcije oziroma zaradi tega) med osebama, ki sta že subjekta tega (korporacijskega) razmerja, torej obligacijskega, ki se vzpostavi s sklenitvijo pogodbe o opravljanju funkcije člana poslovodnega organa oziroma morebiti tudi delovno pravnega razmerja. Vendar pa se v obeh primerih akt odpoklica nanaša le na korporacijsko pravno razmerje. Z odpoklicem torej preneha le korporacijsko razmerje, pri čemer pa to še ne pomeni, da je s tem samo po sebi povezano tudi prenehanje drugih pravnih razmerij med istimi osebami, če ta pravna razmerja obstajajo oziroma so bila vzpostavljena v zvezi oziroma zaradi poprej vzpostavljenega korporacijskega razmerja.

Pravica do odpravnine zaradi neupravičenega odpoklica je bila določena v 250. členu (za delniško družbo) in 449. členu (za družbo z omejeno odgovornostjo) Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS št. 30/93, 29/94 in 82/94), kot tudi v noveli, sprejeti v letu 1998 (Ur. l. RS št. 20/98 - ZGD-C). Citirana novela sicer ni spremenila narave te odpravnine, prinesla pa je dvoje temeljnih sprememb v urejanju zakonske odpravnine za člane uprave delniških družb in sicer je zakonska odpravnina od uveljavitve novele dalje določena kot največja in ne več kot najmanjša, spremenila pa se je tudi osnova za izračun odpravnine in sicer iz poprej najmanj 24-kratnika zadnje mesečne plače v največ 6-kratnik povprečne mesečne plače, dosežene v zadnjih 12 mesecih oziroma sorazmerno manj glede na dolžino opravljanja funkcije. Šele z novelo Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS št. 45/2001 - v nadaljevanju ZGD-F) pa je vprašanje odpravnine neutemeljeno odpoklicanemu članu uprave prešlo s področja korporacijskega na področje obligacijskega prava. Zakon odpravnine ne ureja več, temveč v zvezi z zahtevki iz pogodbe o opravljanju funkcije člana oziroma predsednika uprave napotuje na uporabo pravil, s katerimi se urejajo obligacijska razmerja. Vprašanje morebitne odškodnine v primeru odpoklica je po novem povezano s to pogodbo, višina te odškodnine pa je neposredno povezana s prejemki iz pogodbe. Tudi če član uprave sklene pogodbo o zaposlitvi skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002), lahko poslovodja in družba pri urejanju vprašanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpravnine skladno z 72. in 11. členom ZDR uporabi splošna pravila civilnega prava.

Torej šele po noveli ZGD-F pripada neutemeljeno odpoklicanemu članu uprave po 250. členu ZGD odškodnina in ne odpravnina. Vendar pa tudi pred to novelo ni bilo mogoče trditi, da je neutemeljeno odpoklicani član uprave prejel terjatev iz naslova delovnega razmerja zato, ker je zakon uporabljal termin "odpravnina". Prav sprejeta novela tudi kaže na to, da je treba to terjatev obravnavati drugače in ne kot terjatev iz delovnega razmerja. Bruto plača je le merilo za določitev višine odpravnine, ki je v svojem bistvu, tudi pred noveli ZGD-F, predstavljala vseskozi odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica. To pa še ne pomeni, da je treba zaradi tega, ker je osnova za njen izračun bruto plača, od take terjatve obračunati in odvesti tudi prispevke. Odpravnina pomeni le seštevek 6 bruto plač. Da ta terjatev predstavljala korporacijsko pravico in ne pravico iz delovnega razmerja, izhaja tudi iz sprejete sodne prakse, saj je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII R 60/2002 v sporu o pristojnosti sklenilo, da je za spor v zvezi z izplačilom odpravnine neupravičeno odpoklicanemu članu uprave podana pristojnost sodišča splošne pristojnosti, saj gre za gospodarski spor in ne za individualni delovni spor.

Ker gre pri tej odpravnini za korporacijsko pravico in ne za terjatev iz naslova delovnega razmerja, ni mogoče sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da se od tovrstnih terjatev plačujejo prispevki za socialno varnost. Po Zakonu o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS št. 5/96, 34/96, 3/98, 97/2001 - v nadaljevanju ZPSV) se plačujejo prispevki za socialno varnost v skladu s 3. členom ne samo od plač in nadomestil plač, ampak tudi od drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi. Prispevki za socialno varnost pa se od sprejete novele ZPSV v letu 1998, obračunavajo tudi pri jubilejnih nagradah, odpravninah in solidarnostnih pomočeh ter povračilih stroškov v delu, ki presegajo s predpisom vlade določen znesek teh prejemkov, ki se v skladu z zakonom o dohodnini ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Novela ZPSV je v 7. a členu tudi določila, da se ne glede na določbe zakonov v izračun osnov za pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in nadomestila za čas porodniškega dopusta štejejo tudi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih se po tem zakonu plačujejo prispevki za socialno varnost. Ker je ta ureditev v noveli pomenila drugačno ureditev s prejšnjim zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj določa obveznost upoštevanja drugih prejemkov iz delovnega razmerja, od katerih so bili plačani prispevki za socialno varnost pri določanju osnov za odmero pravic (torej tudi pokojninske osnove), je pa tudi v očitnem neskladju z določbami novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS št. 106/99, 72/00, 81/00, 124/00, 109/01, 108/02 in 135/03), se citirana določba novele ZPSV po 455. čl. ZPIZ od 1.1.2000 dalje ne more več uporabljati. To pa pomeni, da se prispevki od sicer navedenih zneskov, določenih v 3. členu plačujejo, ne morejo pa se upoštevati pri določanju osnov za odmero pravic iz sistema socialne varnosti.

Glede na opisano spremembo 3. člena in uvedbo novega 7. a člena ZPSV se je v praksi začelo postavljati vprašanje, ali je z zakonom določena obveznost za plačilo prispevkov tudi za odpravnine neupravičeno odpoklicanim članom uprave in predsednikom uprave, zlasti zato, ker je bilo dano navodilo davčnih organov, da se obračunavajo prispevki tudi od teh odpravnin. Ne glede na navedeno navodilo davčnih organov pa pritožbeno sodišče, upoštevajoč pravno naravo odpravnine po 250. členu ZGD, zaključuje, da ni mogoče teh odpravnin šteti med tiste odpravnine, od katerih so delodajalci zavezani plačevati tudi prispevke. Do drugačnega mnenja ni mogoče priti tudi z gramatikalno interpretacijo novele ZPSV, katere namen je bil samo to, da tako, kot je sicer konsistentno v davčnem sistemu in v sistemu prispevkov, izvzema iz obveznosti plačila posamezne prejemke delovnopravne narave, kot so nagrade, solidarnostne pomoči in drugo nad določenim zneskom. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje preuranjeno sklenilo, da so tožeče stranke zavezanke za plačilo prispevkov, zaradi česar niso upravičene do razlike, ki predstavlja od priznane odpravnine odvedene prispevke za socialno varnost. Jasno pa je stališče v zvezi s plačilom davka od tovrstnih odpravnin. V skladu s 1. odstavkom 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh - Ur. l. RS št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96) je zavezanec za davek od osebnih prejemkov vsaka fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema plače iz delovnega razmerja, pokojnino, prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljene storitve in poslov na drugi podlagi in od drugim prejemkov, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Iz opredelitve "drugi prejemki, vključno z nagradami in podobnimi prejemki" je razvidno, da obdavčitev ni vezana na kategorijo osebnega prejemka, ki izvira le iz delovnega razmerja, temveč velja tudi za osebne prejemke, ki izvirajo iz druge pravne podlage. Med slednje pa spada prav gotovo tudi odpravnina, ki pripada neupravičeno odpoklicanemu članu uprave. Zato tožeče stranke do razlik, ki jih predstavljajo plačane akontacije za dohodnino, niso upravičene.

Glede na navedeno pravno razlogovanje je v konkretnem primeru tožena stranka s tem, ko je obračunala dogovorjeno odpravnino v bruto znesku in plačala prispevke za socialno varnost, tožečim strankam pa izplačala preostale neto zneske, ravnala v nasprotju z zakonitimi predpisi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi 355. člena razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku ugotovi, koliko znaša razlika med dogovorjeno odpravnino v višini 6 bruto plač in odvedenimi prispevki ter temu ustrezno tožbenim zahtevkom ugodi, v preostalem delu (glede razlike za odvedene akontacije dohodnin) pa zavrne, saj je tožena stranka akontacijo dohodnine pravilno obračunala in izplačala v imenu tožečih strank, kot njihov delodajalec.

Ker je odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odvisna od ponovne odločitve o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi sklep o stroških, o pritožbenih stroških pa je po 3. odstavku 165. člena ZPP pridržalo odločitev za končno odločbo.