Jedro

Tožeča stranka je zamudila materialni rok za uveljavljanje pravice plačati zgolj polovično globo za prekršek, česar pa inštitut vrnitve v prejšnje stanje ne ureja in torej kot tak ni možen. Ta inštitut prihaja v poštev samo pri zamudi procesnih, ne pa tudi materialnih rokov. Organ bi moral predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljen zavreči. Tega ni storil, pač pa je vlogo obravnaval po vsebini. S tem je storil več, kot bi bil sploh dolžan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Kranj, predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožena stranka družbi A. d.o.o. ter direktorju družbe dne 23. 7. 2012 izdala odločbo o prekršku št. 710-981/2012, ki je postala pravnomočna 18. 8. 2012. Dne 21. 8. 2012 sta družba in direktor priporočeno posredovala napoved zahteve za sodno varstvo, dne 3. 9. 2012 pa njen umik in predlagala vrnitev v prejšnje stanje.

V njem navajata, da v skladu s 117. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vlagata predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz razloga, ker v roku nista plačala polovične globe iz prekrška. Kot razlog za zamudo navajata preobremenjenost s pravnimi zadevami, zaradi česar sta spregledala pouk o možnosti plačila polovično izrečene globe. Prosita za izdajo nove odločbe o prekršku z možnostjo plačila polovične izrečene globe.

Upravni organ se v nadaljevanju sklicuje na 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da preobremenjenost s pravnimi zadevami ni opravičljiv razlog za zamudo, zaradi katerega bi se družbi in direktorju dovolilo vrnitev v prejšnje stanje. Sklicuje se tudi na 104. do 108. člen ZUP.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo št. 0610-7/2013 z dne 21. 3. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prvostopni organ utemeljeno odločil o zavrnitvi predloga ob uporabi določb ZUP. Ne drži trditev iz pritožbe, da tožnikov predlog ni bil vsebinsko obravnavan. Prvostopni organ je razlog, ki sta ga v pritožbi navedla pritožnika, zavrnil kot neutemeljen. Pojasnjuje, da mora biti opravičen vzrok zamude in utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi pri procesnih rokih dogodek, za katerega stranka ni odgovorna, ga ni mogla predvideti ali preprečiti in sama ni razlog za nastalo zamudo. Takšen opravičen razlog za zamudo plačila polovične globe pa pri pritožnikih ne obstoji. Pritožnika sta se najprej odločila vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper izdano odločbo o prekršku, nato pa sta se premislila in sta želela kljub pretečenemu roku, plačati polovico izrečene globe. Sklicevanje pritožnikov na preobremenjenost s pravnimi zadevami pa ni opravičljiv razlog za zamudo roka za plačilo kazni.

Tožnik se v tožbi sklicuje na 103. člen ZUP. Navaja, da je pravočasno predlagal vrnitev v prejšnje stanje in tudi navajal preobremenjenost s pravnimi zadevami kot razlog za zamudo roka. Ravno iz tega razloga je namreč spregledal pouk o možnosti plačila polovične izrečene globe. Izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve izreka, zakaj je bila zahteva za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjena. Organ bi moral ravnati v smislu 214. člena ZUP, ki določa vsebino obrazložitve odločbe. Sklicuje se na načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS. Poudarja, da je zadnje leto v težki finančni situaciji ter da je poplačal vse neporavnane obveznosti, kot so izhajale iz prvostopne odločbe o prekršku.

Sodišču zato predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi oziroma ga spremeni tako, da tožeči stranki dovoli vrnitev v prejšnje stanje za plačilo polovične izrečene globe ter ji določi rok za njeno plačilo.

Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi je posledično pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot pa jih navaja upravni organ.

Tožeča stranka je v upravnem postopku pri toženi stranki vložila vlogo, imenovano predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v kateri pojasnjuje, da je na podlagi odločbe o prekršku zamudila rok za plačilo polovične globe iz razloga preobremenjenosti s pravnimi zadevami. Zato upravnemu organu predlaga, naj izda novo odločbo o prekršku z možnostjo plačila polovice izrečene globe, ki da jo bo tudi plačala. Po mnenju sodišča tako v dani zadevi dejansko ne gre za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga določa 103. člen ZUP. Pri omenjenem členu gre za procesno pravico, katere predpostavke so zamuda roka, naroka ali drugega dejanja postopka, posledica česar pa mora biti prekluzija, to je izguba pravice opraviti zamujeno procesno dejanje ob dejstvu, da je do zamude prišlo iz opravičenih razlogov. V danem primeru pa je tožeča stranka zamudila materialni rok, to je rok za uveljavljanje pravice plačati zgolj polovično globo za prekršek, česar pa inštitut vrnitve v prejšnje stanje ne ureja in torej kot tak ni možen. Ta inštitut prihaja kot povedano zgoraj v poštev samo pri zamudi procesnih, ne pa tudi materialnih rokov. Zato bi moral upravni organ predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljen zavreči. Tega pa ni storil, pač pa je tožnikovo vlogo obravnaval po vsebini. S tem je storil več, kot bi bil sploh dolžan.

Ker se je z izdajo sklepa, s katerim je bil predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen, postopek končal, slednji sklep glede na povedano, izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 za presojo sodišča. Glede na navedeno pa tudi ni bilo pogojev za odpravo izpodbijanega upravnega akta oziroma za njegovo spremembo.

Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.