Jedro

Glede na to, da se določba 2. odstavka 62. člena ZVojD v delu, ki se nanaša na obvezno izvajanje napotitev na služenje vojaškega roka, več ne izvaja, tožena stranka nima več pravovarstvene potrebe v tem upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odločbo Ministrstva za obrambo z dne 3.4.2003 odpravilo ter vrnilo zadevo v ponovni postopek. V razlogih sodbe je navedlo, da je tožena stranka z odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Uprave za obrambo L., Izpostave L. z dne 11.2.2003, s katero je tožniku podaljšana naborna dolžnost do 31.12.2005. V razlogih sodbe sodišče povzema ugotovljeno dejansko stanje: da je bil tožniku dne 14.11.2002 poslan poziv za opravljanje nadomestne civilne službe z oznako o obveznem osebnem vročanju, dne 15.11.2002 pa mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu z navedbo, da lahko pismo osebno prevzame na pošti v roku 15-ih dni, ki začne teči 16.11.2002. Tožnik je bil z navedenim pozivom napoten na opravljanje nadomestne civilne službe, ki bi jo moral nastopiti dne 3.12.2002, vendar se na poziv ni odzval. Po mnenju tožene stranke je z opravljeno vročitvijo po 4. odstavku 87. člena ZUP za tožnika nastopila obveznost zglasitve na opravljanje civilne službe, kršitev te obveznosti pa je podlaga za podaljšanje naborne dolžnosti po 2. odstavku 28. člena Zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91, 37/95 odl. US, 74/95, 43/01 odl. US in 86/2002 - ZVojD), ki se po 7. odstavku 46. člena ZVojD smiselno uporablja tudi za izvajanje civilne službe. Po presoji sodišča prve stopnje se tožeča stranka upravičeno sklicuje na določbo 2. odstavka 64. člena ZVojD, četudi je ne interpretira pravilno. Navedena določba se nanaša na pozivanje vojaških obveznikov, vendar se uporablja tudi za državljane, napotene na opravljanje civilne službe. V njej je določeno, da se posamični poziv, razen poziva za mobilizacijo ali za poskusno mobilizacijo, pošlje vojaškemu obvezniku najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek obveznosti, zaradi katere je poklican. Posamičen poziv se lahko izjemoma pošlje vojaškemu obvezniku v krajšem roku tudi, če je to potrebno zaradi zagotavljanja pripravljenosti Slovenske vojske. Navedeno določbo je po mnenju sodišča prve stopnje mogoče pravilno tolmačiti le tako, da mora biti poziv za opravljanje civilne službe državljanu poslan (in ne vročen) v roku, ki ni krajši od 30 dni pred dnem, določenim za začetek obveznosti. Tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenim, saj je poziv poslala tožniku v roku, ki je krajši od 30 dni, zaradi česar se tožnik ni bil dolžan javiti na opravljanje civilne službe. Pri tem ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da gre v omenjenem primeru za instrukcijski rok, torej rok, ki ga je mogoče skrajšati. Navedeni 30-dnevni rok je z materialnim zakonom določen rok, ki ga mora upravni organ upoštevati. Ne spoštovanje omenjenega roka ima učinek prekluzije, kar pomeni, da kljub pravilno opravljeni vročitvi ne morejo nastopiti pravne posledice, ki jih predvideva zakon. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v skladu s pravnim mnenjem sodišča. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se tožnik ni bil dolžan odzvati na poziv na opravljanje nadomestne civilne službe, ki mu ga je pristojni organ poslal dne 14.11.2002. 30-dnevni rok, ki ga določa 2. odstavek 64. člena ZVojD, za organ, ki je pristojen za vpoklic obveznikov k izvrševanju vojaške dolžnosti, vključno za nadomestno civilno službo, ni prekluzivne, temveč instrukcijske narave. Zato dejstvo, da je bil v konkretnem primeru poziv poslan po preteku 30-dnevnega roka, tožnika po oceni tožene stranke ni odvezalo dolžnosti zglasitve k opravljanju nadomestne civilne službe. Sicer pa pristojni organ poziva tožniku ni mogel poslati v roku, krajšem od 30-ih dni, zaradi okoliščin, ki jih je povzročil tožnik sam z vložitvijo vloge za priznanje pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti praktično tik pred iztekom napotitvenega roka (10.9.2002), ne pa zaradi okoliščin na strani organa.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni dovoljena.

Obveznost izvrševanja vojaške dolžnosti vključuje tudi civilno službo na način, ki je določen z ZVojD. Predpisi o pravicah in dolžnostih ter odgovornosti vojakov med služenjem vojaškega roka veljajo tudi za vojake, ki služijo v nadomestni civilni službi (39. in 2. odstavek 40. člena ZVojD). ZVojD v 2. odstavku 62. člena določa, da se napotitve na služenje vojaškega roka, na opravljanje nadomestne civilne službe oziroma na usposabljanje za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije v miru, izvajajo najdalj do 30.6.2004. Po 30.6.2004 oziroma po prenehanju izvajanja obveznega služenja vojaškega roka po tem zakonu, se v skladu z možnostmi in potrebami Slovenske vojske omogoči služenje vojaškega roka naborniku na podlagi prostovoljne odločitve. Z uveljavitvijo Uredbe o prostovoljnem služenju vojaškega roka (Uradni list RS, št. 81/03) z dne 2.9.2003 pa je bila dana tudi podlaga za izvajanje napotitev vojakov na prostovoljno služenje vojaškega roka. Vlada RS je s sklepom, sprejetim na 36. redni seji dne 11.9.2003, soglašala s prenehanjem izvajanja napotitev na obvezno služenje vojaškega roka, s tem pa tudi s prenehanjem izvajanja napotitev na obvezno nadomestno civilno službo. Po navedenem datumu se napotitve vojakov na služenje vojaškega roka izvajajo izključno na podlagi njihove prostovoljne odločitve. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je določba 2. odstavka 62. člena ZVojD v delu, ki se nanaša na obvezno izvajanje napotitev na služenje vojaškega roka, konzumirana, ker se več ne izvaja.

Glede na tako ureditev tožena stranka v pritožbenem postopku ne izkazuje pravovarstvene potrebe. Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se primerno uporablja v upravnem sporu na podlagi 16. člena ZUS, je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. Čeprav je v tem primeru pritožnik tožena stranka, to je upravni organ, ki je odločal na drugi stopnji in izdal dokončno odločbo, se po presoji pritožbenega sodišča tudi zanj uporablja navedena določba ZPP. ZUS nima posebnih določb, ki bi se nanašale na pravni interes strank v pritožbenem postopku ali na pravni interes državnega organa kot pritožnika. Glede na ustavno načelo o enakem varstvu pravic pred sodiščem imajo v upravnem sporu stranke enak položaj, kar velja tudi za organ, ki je izdal akt, o katerem teče upravni spor. V tem upravnem sporu bi bil pravni interes tožene stranke v tem, da tožnika napoti na obvezno služenje nadomestne civilne službe. Zaradi neizvajanja zakonske določbe o napotitvi (2. odstavek 62.a člena ZVojD) pa tožena stranka, četudi bi uspela s tožbo, napotitve ne bi mogla več realizirati. Zato ne izkazuje več pravovarstvene potrebe v pritožbenem postopku tega upravnega spora.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS kot nedovoljeno zavrglo.