Jedro

V tožnikovem primeru je pri presoji, ali tožnik z otrokoma izpolnjuje pogoje enostarševske družine, potrebno upoštevati, da tožnik za otroka (zaradi nizko določene preživnine) od sklada nadomestilo preživnine ne prejema v običajni višini, določeni s predpisi, ampak v primerjavi z drugimi otroki, kar petkrat manj. Pri tem je potrebno upoštevati tudi to, da so zneski nadomestila preživnine, ki je nedvomno namenjena za preživljanje otrok, pri skladu nižji od tistih, ki jih sodišče dosoja glede na potrebe otrok.

Način upoštevanja otroškega dodatka, preživnine in nadomestila preživnine glede vštevanja v dohodek družine za ugotovitev njenega dohodkovnega statusa je določen v 4. in 8. točki 12. člena ZUPJS v povezavi s 15. členom tega zakona in določb ZSVarPre. Glede vštevanja otroškega dodatka v dohodek družine, saj gre za prejemek, namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok živi, je stališče zavzelo že Vrhovno sodišča RS. Glede vštevanja preživnine otroka pa je stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče RS in sicer, da se med dohodke družine, ki se presojajo v primeru črpanja socialnih transferjev, všteva tudi del preživnine otroka do višine minimalnega dohodka. Gre za tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju stroškov in potreb družine in se zato lahko zagotavljajo le skupaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2017 in št. ... z dne 22. 11. 2017 ter Centra za socialno delo A, št. ... z dne 7. 9. 2017 in št. ... z dne 7. 9. 2017 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Obenem je toženi stranki naložilo, da po svojem prvostopenjskem organu v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe ponovno odloči o denarni socialni pomoči tožnikove družine in o otroškem dodatku tožnika za njegova otroka na podlagi tožnikove vloge z dne 30. 8. 2017. Hkrati je sklenilo da je tožena stranka dolžna tožniku v celoti povrniti njegove stroške postopka in da bo o višini teh izdan poseben sklep.

2. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Citira 72. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP-1), ki določa definicijo enostarševske družine. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da bi slednje pomenilo, da meja, koliko nizko mora biti to nadomestilo preživnine iz sklada, nikjer ni določena in bi bili mnogi takšni otroci v boljšem položaju kot otroci, ki dejansko prejemajo preživnine od staršev, ki pa so določene v nizkih zneskih, tudi v nižjih, kot nekatera nadomestila preživnin iz preživninskega sklada. V kolikor bi otrok preživnino dejansko prejemal od starša, ne bi bilo podlage za določitev upravičenosti do dodatka za enostarševsko družino. Po mnenju tožene stranke gre za enostarševsko družino tudi v primeru, ko otrok po drugem izmed staršev prejemkov za preživljanje dejansko ne prejema iz razloga, ker izvršba ni uspešna ali pa stranka čaka na izplačilo nadomestila preživnine s strani Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije ali družinske pokojnine. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) v 4. točki prvega odstavka 12. člena jasno določa, da se nadomestilo preživnine upošteva kot dohodek oseb. Določb glede definicije enostarševske družine glede upoštevanja preživnine ni mogoče obravnavati ločeno oziroma izključujoče. Če oseba prejema nadomestilo preživnine iz preživninskega sklada in se le-to upošteva kot dohodek osebe, je dejstvo, da ta otrok po drugem izmed staršev prejemek za preživljanje dejansko prejema, saj ga je pridobil ravno na tej pravni podlagi, da mu ga starš sam ni zmožen plačevati oziroma prejemka niti ni moč izterjati neposredno od starša. Po stališču sodišča bi nenazadnje šlo za enostarševsko družino tudi v primeru, ko bi drugi starš umrl, otrok pa bi po njem prejemal izjemno nizek prejemek za preživljanje, ki morebiti tudi ne bi ustrezal povprečno določenim preživninam po sodni praksi. Zato je treba situacijo iz drugega odstavka 72. člena ZSDP-1 po mnenju tožene stranke obravnavati enako, tudi glede tolmačenja pojma "dejansko prejema", ki v primeru še živečega drugega starša pomeni prejemanje preživnine od njega neposredno ali posredno od preživninskega sklada, kadar le-ta sam ni zmožen plačevati preživnine. Poudarja, da bi tožnik lahko kadarkoli podal predlog za zvišanje zneska o preživnini za otroke, pa tega ni storil. Meni, da je napačno tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povračila stroškov postopka, zato naj sodišče plačilo stroškov postopka naloži tožeči stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje sta dokončni odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2017 in št. ... z dne 22. 11. 2017, s katerima je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper upravno odločbo glede otroškega dodatka in prav tako pritožbo vloženo zoper prvostopno upravno odločbo glede denarne socialne pomoči. Sporno v tej zadevi pa je, ali tožnikova družina izpolnjuje status enostarševske družine, v kateri se otroku na podlagi prvega odstavka 72. člena ZSDP-1 znesek otroškega dodatka poveča za 30 %, tak status pa se upošteva pri odmeri denarne socialne pomoči (povečanje ponderja pri odmeri za vsakega otroka v enostarševski družini). Hkrati pa je sporno tudi to, ali se dohodek iz naslova otroškega dodatka upošteva pri presoji materialnega položaja družine.

6. Skladno z določilom osmega odstavka 10. člena ZUPJS se za enostarševsko družino šteje skupnost enega izmed staršev z otroki, kadar je drugi od staršev umrl in otrok po njem prejemka za preživljanje ne prejema ali je drugi izmed staršev neznan, ali kadar otrok po drugem izmed staršev prejemkov za preživljanje dejansko ne prejema.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik živi sam z dvema otrokoma, ki sta mu bila s sodno odločbo zaupana v varstvo in vzgojo ter da mati otrok, ki je živa, za otroka ne plačuje preživninske obveznosti. Tožnik za otroka prejemkov za preživljanje po drugem od staršev dejansko ne prejema, saj prejema od Javnega jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije (v nadaljevanju preživninski sklad) nadomestilo preživnine za oba otroka in sicer 16,56 EUR oziroma 16,69 EUR na otroka. Navedeno tudi ni sporno. Glede na dejansko stanje v konkretnem primeru, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnikova družina še vedno izpolnjuje pogoje enostarševske družine. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila očitno preživnina za tožnikova otroka iz določenih okoliščin ob razvezi tožnika in njegove nekdanje žene, določena v izjemno nizkem znesku, saj sklad v primeru, kadar je preživnina nižja od 82,59 EUR oziroma 97,61 EUR, kolikor sklad v povprečju plačuje za otroke stare od 6 do 14 let oziroma za otroke nad 14 let starosti, višino nadomestila preživnine nakaže v znesku enakemu kot je znesek določene preživnine.

8. Po prepričanju pritožbenega sodišča je v tožnikovem primeru pri presoji, ali tožnik z otrokoma izpolnjuje pogoje enostarševske družine, potrebno upoštevati prav slednje, da tožnik za otroka (zaradi nizko določene preživnine) od sklada nadomestilo preživnine ne prejema v običajni višini, določeni s predpisi, ampak v primerjavi z drugimi otroki, kar petkrat manj. Pri tem je potrebno upoštevati tudi to, da so zneski nadomestila preživnine, ki je nedvomno namenjena za preživljanje otrok, pri skladu nižji od tistih, ki jih sodišče dosoja glede na potrebe otrok.

9. V konkretnem primeru tudi ni zanemarljivo dejstvo, da če bi tožnikova otroka od preživninskega sklada prejemala nadomestilo preživnine v običajni oziroma predpisani višini, da bi bil prejeti znesek skoraj enak znesku, za katerega je bil družini zmanjšan otroški dodatek in denarna socialna pomoč zaradi uveljavljanja nizkega nadomestila preživnine od preživninskega sklada.

10. V obravnavani zadevi se je otroški dodatek pri ugotavljanju dohodkov družine pravilno upošteval na podlagi prvega odstavka 71. člena ZDSP-1, prav tako pa denarna socialna pomoč in sicer na podlagi 1. točke 1.a člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Način upoštevanja otroškega dodatka, preživnine in nadomestila preživnine glede vštevanja v dohodek družine za ugotovitev njenega dohodkovnega statusa je določen v 4. in 8. točki 12. člena ZUPJS v povezavi s 15. členom tega zakona in določb ZSVarPre. Glede vštevanja otroškega dodatka v dohodek družine, saj gre za prejemek, namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok živi, je stališče zavzelo že Vrhovno sodišča RS. Glede vštevanja preživnine otroka pa je stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče RS in sicer, da se med dohodke družine, ki se presojajo v primeru črpanja socialnih transferjev, všteva tudi del preživnine otroka do višine minimalnega dohodka. Gre za tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju stroškov in potreb družine in se zato lahko zagotavljajo le skupaj.

11. Glede na vse navedeno in materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo, je sodišče prve stopnje, utemeljeno zaključilo, da izpodbijane odločbe niso pravilne in zakonite in jih je posledično v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje za odmero denarne socialne pomoči in otroškega dodatka.

12. Ob upoštevanju, da je tožnik v sporu uspel, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP pravilno odločilo, da je tožnik v celoti upravičen tudi do povrnitve stroškov postopka in s tem odločilo o temelju, odločitev o višini pa pridržalo za posebni sklep.