Jedro

Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca zahtevala vračilo 6.800 EUR z obrestmi, ter tožeči stranki naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov.

2. Pritožbi proti tej sodbi sta pravočasno vložili obe pravdni stranki, toženec proti stroškovni odločitvi v delu, s katerim mu sodišče ni priznalo vseh priglašenih stroškov.

3. Tožeča stranka v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da je bilo tožencu jasno, zakaj mu je nakazala denar, kar potrjuje tudi elektronsko sporočilo, ki pa ga sodišče prve stopnje ni analiziralo. Toženec je vedel, da mora denar vrniti, saj mu je bil nakazan namensko. Suha uporaba 191. člena OZ, kot to stori sodišče, ni na mestu, odločitev sodišča pa podpira nepošteno ravnanje strank. Podredno graja tolmačenje prvostopenjskega sodišča glede sile, ki mora biti interpretirana široko, tudi v smislu ekonomske sile. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Toženec v svoji pritožbi sodišču prve stopnje očita, da mu dela priglašenih stroškov ni priznalo, to ravnanje pa je v nasprotju z obvezno razlago Odvetniške tarife s strani Odvetniške zbornice Slovenija. Predlaga ustrezno spremembo stroškovne odločitve.

5. Toženec je na pritožbo tožeče stranke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, tožeča stranka pa na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Med pravdnima strankama ni bilo nikdar sporno, da je tožeča stranka posredovala pri nakupu/prodaji plovnega vozila med tožencem kot prodajalcem in F. J. kot kupcem, pri čemer je posredovala za oba. Celoten sklop med strankam nespornih dejstev je sicer podrobno razviden iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Ključna dejstva, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek in so prav tako nesporna, so, da je bilo v predpogodbi (ki sta jo sklenila F. J. in tožeča stranka) določeno, da mora F. J. kot kupec tožeči stranki izročiti 6.800 EUR depozita, kar je tudi storil, tožeča stranka pa jih je izročila tožencu, da je ta lahko (skupaj z zneskom, ki si ga je izposodil) odplačal leasing in tako postal lastnik plovnega vozila, ki naj bi bilo predmet kupoprodajne pogodbe.

9. Do sklenitve glavne/kupoprodajne pogodbe ni prišlo. Toženec denarja (6.800 EUR) ni vrnil. Tožeča stranka trdi, da jih je dolžan vrniti, toženec pa se temu upira.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo dve materialnopravni stališči, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo, obe pa sta (ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP) zgrešeni.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da dogovora o depozitu, vsebovanega v predpogodbi, ni mogoče šteti kot dogovora o ari, saj predpogodba ni bila sklenjena s tožencem, niti iz pogodbe ne izhaja zaveza, da bi bodisi tožeča stranka bodisi potencialni kupec depozit nakazal tretjemu.

12. Kot stranka predpogodbe (priloga A 4 oziroma A 11) nastopa F. J., državljan Združenega kraljestva, zato gre v obravnavani zadevi za razmerje z mednarodnim elementom. Pogodbeni statut mednarodnega zasebnega prava v EU sicer ureja Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in sveta s 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), a se ta na podlagi 45. uvodne določbe za Združeno kraljestvo ne uporablja. Ker pogodbeni statut v obravnavani zadevi z mednarodnim aktom ni urejen, je treba uporabiti ZMZPP, in ker stranki nista izbrali prava, je treba v tej zadevi na podlagi 21. člena ZMZPP uporabiti slovensko pravo.

13. OZ v prvem odstavku 70. člena določa, da pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. V predpogodbi kot ena pogodbena stranka nastopa F. J., kot druga pa tožeča stranka kot "zastopnik lastnika oz. najemnika g. A. D.", tj. toženca (op. pritožbenega sodišča). Da je predpogodbo sklepala za toženca, je tožeča stranka zatrdila v tožbi (list. št. 2), toženec pa nikdar ni trdil, da tožeča stranka ne bi bila njegov zastopnik oziroma da bi pri sklepanju posla, pri katerem je sicer tudi posredovala zanj (priloga A 2), prekoračila pooblastila.

14. Stališče izpodbijane sodbe, da dogovora o ari ni mogoče presojati, ker toženec ni bil pogodbena stranka, je torej materialnopravno zgrešeno, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo presojanje, kdo je odgovoren za to, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, pri čemer sta pravdni stranki sicer podali (vsaka svoje) trditve o odgovornosti nasprotne stranke, zakaj do realizacije kupoprodajne pogodbe ni prišlo. Zmotno materialnopravno stališče je vodilo v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče se v tem trenutku ne bo opredeljevalo do tega, ali dogovor iz predpogodbe predstavlja dogovor o ari (ali morda o odstopnini), saj sklopa dejstev, na podlagi katerega bi bilo mogoče uporabiti materialno pravo in opraviti presojo tega dogovora, še ni, vsaka od strank pa ima glede dejanskega stanja svoje navedbe. Opozoriti pa velja, da bo moralo sodišče prve stopnje glede na trditve strank ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine, na podlagi kateri bo presojalo vsebino dogovora, vsebovanega v predpogodbi, in pravne posledice, ki jih določa OZ (64. člen in naslednji).

16. V zvezi z drugim materialnopravnim stališče pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sklicevanje na 191. člen OZ nepravilno. V tej zadevi glede na nesporno dejansko stanje sploh ne gre za to, da bi tožeča stranka plačala nekaj, vedoč, da ni dolžna (in bi si bila dolžna pridržati pravico znesek zahtevati nazaj), temveč je šlo za del izpolnitve pogodbene obveznosti (dogovor, na podlagi katerega je bil "depozit" plačan, je naslovljen "pogoji plačila"). Ker predpogodba, katere del je tudi sporni dogovor, velja, podlaga (še vedno) obstoji, zato za uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi sploh ni pogojev.

17. Odločitev o pritožbi toženca je logična posledica odločitev o pritožbi tožeče stranke: ker je odločitev o glavni stvari razveljavljena, o stroških ni mogoče odločati. Pritožbeno sodišče pritožniku v odgovor le pripominja, da je sodna praksa, da sodišča niso vezana na razlago Odvetniške zbornice, ustaljena1. 18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Primerjaj sklepe VSL I Cp 1250/2017, VSC I Cp 661/2016 in VS RS I Up 996/2005.