Jedro

Vračanje v naravi pomeni vračanje istega premoženja. Četudi se je po podržavljenju spremenila namembnost premoženja, v konkretnem primeru je pozidano stavbno zemljišče po porušenju na njem stoječih objektov dobilo status kmetijskega zemljišča, gre za pojavno isto obliko podržavljenega premoženja, torej za nepremičnino, ki je lahko predmet vračila v naravi.

V smislu določb ZDen je zmanjšanje vrednosti premoženja tista sprememba vrednosti, ki se jo da izraziti v razmerju do vrednosti nepremičnine v času podržavljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 27. 10. 2000, s katero je prvostopni organ odločil, da sta upravičenca do denacionalizacije AA in BB, vsak do ene polovice, zavezanec pa je Slovenska odškodninska družba d.d., ki je dolžna za odvzeti nepremičnini parc. št. 774 sadovnjak 3 v izmeri 7784 m2 in stavbno parc. št. 89/3 (zaradi bistvenega zmanjšanja v naravi vrnjene nepremičnine), v času podržavljenja vpisani v vl. št. 35 k.o. B, v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice na ime AA v vrednosti 27.545,73 DEM oziroma protivrednosti 2,947.343,53 SIT CC, obveznice na ime BB v vrednosti 27.545,73 DEM oziroma 2,947.343,53 SIT pa DD. Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker je iz zemljiškoknjižne dokumentacije ugotovila, da je bila parc. št. 89/3 v času podržavljenja sicer opredeljena kot stavbišče v izmeri 400 m2, v času vračanja pa je pašnik 3. Da je kmetijsko zemljišče, je razvidno iz potrdila Občine C z dne 19. 6. 2000. Zato ni mogoče upoštevati 4. člen navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je treba parc. št. 768/3, ki predstavlja podržavljeno parc. št. 89/3, pravilno vrednotiti po stanju v času podržavljenja, ne pa po današnjem stanju. Ob podržavljenju je bilo zemljišče opredeljeno kot stavbno zemljišče, na njem pa so stali objekti, ki so danes porušeni. Ker se je upravičencema vrnilo golo zemljišče, sta upravičena do odškodnine za same objekte. Pri izračunu za to odškodnino pa je treba upoštevati še vrednost vrnjenega zemljišča in jo odšteti. 4. člen navodila namreč določa, da je vrednost zemljišča pod objektom pri glavnih objektih upoštevana v polni ceni. Zato je treba vrednost vrnjenega zemljišča v izmeri 363 m2, ki predstavlja fundus obeh gospodarskih objektov, odšteti od zahtevanega zneska za objekte in sicer kot nezazidano stavbno zemljišče. Le del zemljišča v izmeri 37 m2je treba oceniti kot kmetijsko zemljišče in ga kot takega odšteti od zahtevanega zneska odškodnine. Tožena stranka še dodaja, da je v ZDen za primere, ko se v naravi vrača premoženje bistveno zmanjšane vrednosti, predviden inštitut v 26. členu. Zato bi upravičenca odškodnino za vrnjeno zemljišče, ki je bilo namesto kot stavbno zemljišče vrnjeno kot kmetijsko, torej v bistveno zmanjšani vrednosti, lahko zahtevala po tem členu, a v zakonsko določenem roku.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku DD, v odgovoru na tožbo meni, da je treba odškodnino določiti tako, da se od vrednosti podržavljenega objekta odšteje vrednost vrnjenega pašnika. Stranka z interesom, CC na tožbo ni odgovoril. Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, kako odmeriti odškodnino za parc. št. 89/3, ki je bila v času podržavljenja zazidano stavbno zemljišče, v zemljiški knjigi vpisana kot stavbišče-hlev, v času odločanja o denacionalizacijskem zahtevku pa je kmetijsko zemljišče-pašnik.

Po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) se podržavljeno premoženje vrača v naravi, če vrnitev ni možna, pa obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (2. člen ZDen). Vračanje v naravi pomeni vračanje istega premoženja. Četudi se je po podržavljenju spremenila namembnost premoženja, v konkretnem primeru je pozidano stavbno zemljišče po porušenju na njem stoječih objektov dobilo status kmetijskega zemljišča, gre za pojavno isto obliko podržavljenega premoženja, torej za nepremičnino, ki je lahko predmet vračila v naravi. Po 26. členu ZDen pa se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti. Zato je po presoji sodišča prvostopni organ, ki je z delno odločbo z dne 2. 8. 1993 upravičencema v naravi že vrnil parc. št. 89/3, sedaj del parc. št. 768/3, pašnik 3, odločitev o odškodnini, ki je predmet tega postopka, utemeljeno oprl na 26. člen ZDen.

V smislu določb ZDen je zmanjšanje vrednosti premoženja tista sprememba vrednosti, ki se jo da izraziti v razmerju do vrednosti nepremičnine v času podržavljenja. Prvostopni organ je zato ravnal prav, ko je upošteval vrednost v času podržavljenja na parceli stoječih objektov (47.487,60 DEM) in vrednost kmetijskega zemljišča (96,14 DEM), oboje izračunano po predpisih, po katerih se v postopku denacionalizacije vrednoti podržavljeno premoženje. Upravni organ sicer ni izrecno ugotavljal tudi razmerje med obema vrednostima, je pa iz zneskov, navedenih v odločbi, povsem jasno, da gre za bistveno zmanjšanje vrednosti podržavljene nepremičnine. Po 26. členu ZDen pa predstavlja razlika med vrednostima odškodnino do polne vrednosti, do katere sta upravičena prejšnja lastnika. Ker je takšna odločitev po presoji sodišča pravilna in jo je tožena stranka z izpodbijano odločbo utemeljeno potrdila, sodišče zavrača tožbeno stališče, da bi bilo treba v tem postopku, glede na to, da je bilo upravičencema vrnjeno zemljišče, določiti odškodnino za same objekte. Kolikor pa tožena stranka s tožbeno navedbo, da bi upravičenca bistveno zmanjšano vrednost zemljišč morala zahtevati po 26. členu ZDen v zakonsko določenem roku, meni, da bi to razliko morala uveljavljati ob izdaji delne odločbe, s katero je bilo zemljišče vrnjeno v naravi, sodišče meni, da tega v tem postopku nista mogla uveljavljati, ker zavezanec za vrnitev zemljišč v naravi, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ni tudi zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova manjvrednosti nepremičnine, pač pa je to tožeča stranka. Zato je po presoji sodišča prvostopni organ imel zakonito podlago, da je po izdaji delne odločbe, s katero je odločil o vrnitvi podržavljenih nepremičnin v naravi, z dopolnilno odločbo odločil o odškodnini za tisto zahtevano podržavljeno premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, plačilo odškodnine zanj pa bremeni tožečo stranko.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.