Jedro

Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin primera.

Pri presoji okoliščin je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 2. člena Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki zakonca opredeljuje kot družinska člana, zakonska zveza pa je bila v kritičnem trenutku še vedno veljavno sklenjena. Ob taki zakonski definiciji in glede na dejstvo, da se je obsojenka v materinski dom umaknila zaradi obsojenčevega nasilja, tak njen odhod še ne more pomeniti prenehanja obstoja družinske skupnosti v smislu prvega odstavka 191. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega D. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanko je po drugem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso ter potrebne izdatke oškodovanke, nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke, ker gre za stroške po 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložila obsojenčeva zagovornica zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in postopa po določbah 426. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenil kot neutemeljeno. Zagovorničino stališče, da je podana kršitev obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca klinične psihologije, ni utemeljeno. V zahtevi vložnica poudarja, da nasilna dejanja in element podrejenosti niso izkazani z drugimi dokazi. Ugotavljanje verodostojnosti zaslišanih prič in zakonskega znaka podrejenosti sodi v presojo dejanskega stanja, ki ga je sodišče ustrezno in razumno utemeljilo. Neutemeljen je tudi očitek, da zakonski znak podrejenega položaja ni podan. Zagovornica svoje navedbe utemeljuje z izpodbijanjem obstoja okoliščin, na podlagi katerih je sodišče napravilo dokazni zaključek o obstoju tega zakonskega znaka, s čimer uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za navedbe, da so izrek in razlogi sodbe med sabo v nasprotju. Te niso konkretizirane, razen z zanikanjem verodostojnosti oškodovanke in izpodbijanja dokazne ocene. Zagovornica napada še obstoj zakonskega znaka obstoja družinske skupnosti. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni podana. Pojem družinske skupnosti ni omejen na nepretrgano in polno partnerstvo, ki ga izniči že vsaka dejanska sprememba. Obsojenka je skupno domovanje zapustila proti svoji volji, pred obsojenčevim nasiljem se je zatekla v materinski dom. Do nasilja v aprilu 2014 je prišlo na domu družine, ko je oškodovanka skušala urediti plačilo položnic, prisotna je bila njuna hči. Glede na vse te ugotovljene okoliščine se vrhovni državni tožilec strinja z zaključkom sodišča, da je družinska skupnost v smislu določbe 191. člena KZ-1 obstajala. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnica zahteve izpodbija odločitev sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca klinične psihologije odraslih, s čimer utemeljuje kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Obramba je odreditev izvedenstva predlagala z utemeljitvijo, naj se izvedenec opredeli do osebnosti obsojenca in oškodovanke ter dinamike njunega odnosa, poda pa naj tudi mnenje o elementih, ki bi lahko vplivali na oškodovankino verodostojnost. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica vztraja na stališču, da oškodovankina izpovedba ni bila potrjena z nobenim drugim dokazom, zato bi sodišče moralo postaviti izvedenca, ki bi njeno verodostojnost lahko potrdil ali ovrgel. 6. Navedbe niso utemeljene. O oškodovankini verodostojnosti je sodišče sklepalo iz obvestila izbranemu zdravniku, iz katerega izhaja, da je bila 18. 4. 2014 pregledana, ker jo je mož pretepel, njeno izpovedbo sta potrdili sodelavki M. P. in M. O., katerima se je zaupala in jima povedala o nasilju, drugi sodelavci in nadrejeni so vedeli povedati o pogostih klicih, ki jih je oškodovanka prejemala med delovnim časom, deloma pa je izpovedba oškodovanke potrjena tudi z izpovedbo obsojenčeve sestre B. M. Ne drži torej zagovorničino stališče, da izpovedba oškodovanke ni bila potrjena z nobenim drugim izvedenim dokazom. Ocena verodostojnosti prič, med njimi tudi oškodovanke, je pridržana sodišču v okviru dokazne ocene. Skladno z načelom proste presoje dokazov iz 18. člena ZKP sodišče pri tem ni vezano na nobena posebna formalna pravila. Sodišče zato pri oceni resničnosti izpovedb prič oziroma oškodovancev ni bilo dolžno odrediti izvedenstva, saj ne gre za presojo, pri kateri bi sodišče potrebovalo posebno strokovno znanje, ki bi presegalo okvire splošne razgledanosti, zato s pavšalno navedbo, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, zagovornica ne more uspeti.

7. Zagovornica v nadaljevanju zahteve izpodbija obstoj zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Z navedbami pa ne utemeljuje nobene kršitve zakona, saj po vsebini izpodbija izključno dejansko stanje. Izpostavlja namreč nedoslednosti v izpovedbah oškodovanke in na tej podlagi izraža dvom v njeno verodostojnost ter poudarja, da njeno pričanje ni podprto z drugimi izvedenimi dokazi, npr. zdravniškimi izkazi o nasilju. Po stališču zagovornice je šlo le za oškodovankin manever, ki je želela s podajo kazenske ovadbe doseči formalen konec zakonske zveze. Izpovedbo oškodovanke glede obsojenčevega nasilja in njegovega neprestanega nadziranja so, kot navedeno, potrdile predvsem njene sodelavke, zato stališče zagovornice, ne drži. Z nasprotovanjem dejanskim zaključkom sodbe zagovornica v tem obsegu uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovornica nazadnje izpodbija obstoj zakonskega znaka družinske skupnosti dne 18. 4. 2014. Na ta dan se je obsojenec na stopnišču v njunem domu postavil pred oškodovanko in jo večkrat z roko udaril po glavi in enkrat po obrazu. Gre za eno od izvršitev v okviru kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Zagovornica opozarja, da je v tistem obdobju oškodovanka že bivala v materinskem domu, iz česar izpelje sklep, da družinska skupnost med njo in obsojencem takrat ni obstajala več.

9. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidna razlaga, da je obstoj družinske skupnosti vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin primera.1 Sodišče prve stopnje je vložničino stališče zavrnilo z navedbo, da je v začetku leta 2014 oškodovanka res odšla v materinski dom in da že pred tem obsojenec in oškodovanka nista imela intimnih odnosov, da pa so bili odnosi 18. 4. 2014 še vedno tako povezani, da je družinska skupnost še obstajala. Tako stališče je višje sodišče sprejelo in dodalo, da sta se obsojenec in oškodovanka razvezala v oktobru 2014, v kritičnem času pa oškodovanka ni bivala doma, ker se je bila pred obsojencem primorana zateči v materinski dom. Nižji sodišči sta torej presodili, da skrhanost njunega odnosa dne 18. 4. 2014 še ni dosegla točke, ko bi bilo mogoče trditi, da je njuna skupnost razpadla. Z navedbami v zahtevi zagovornica podaja lastno oceno dejanskih okoliščin, in kot bistveno ocenjuje predvsem dejstvo, da kritičnega dne oškodovanka ni več bivala doma. Upoštevaje citirano prakso Vrhovnega sodišča zagovornica s takimi navedbami podaja lastno presojo okoliščin primera in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri presoji okoliščin, ki sta jih napravili nižji sodišči, pa je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki zakonca opredeljuje kot družinska člana, zakonska zveza pa je bila v aprilu 2014 še vedno veljavno sklenjena. Ob taki zakonski definiciji in glede na dejstvo, da se je obsojenka v materinski dom umaknila zaradi obsojenčevega nasilja, tak njen odhod še ne more pomeniti prenehanja obstoja družinske skupnosti v smislu prvega odstavka 191. člena KZ-1. Bivanje v skupnem gospodinjstvu namreč niti ni nujni element za obstoj zakonskega znaka družinske skupnosti2, toliko bolj pa to velja v konkretni zadevi, ko se je oškodovanka zaradi izrednih razmer od doma umaknila le kak mesec pred obravnavanim dogodkom. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče sprejema zaključek, da je družinska skupnost v smislu prvega odstavka 191. člena KZ-1 obstajala tudi še dne 18. 4. 2014. C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker ima obsojenec nizke dohodke in preživninske obveznosti, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje.

1 Sodba I Ips 40643/2010 z dne 10. 1. 2013, sodba I Ips 3050/2011 z dne 14. 2. 2013 in sodba I Ips 16812/2015 z dne 15. 12. 2016. 2 Sodba I Ips 16812/2015 z dne 15. 12. 2016.