Up-438/09

24. 3. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Franci Matoz, Divača, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p. d. o. o., Koper, na seji 24. marca 2010

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 575/2008 z dne 22. 1. 2009 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 390/2008 z dne 6. 11. 2008 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) uveljavljal sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer zaradi posega v njegove pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Poseg naj bi bil storjen z objavo načelnega mnenja št. 116 z dne 8. 1. 2008 Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija), v katerem je Komisija sprejela mnenje o tem, ali določeno ravnanje odvetnika ustreza definiciji korupcije iz 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04 – v nadaljevanju ZPKor). Pritožnik, ki je po poklicu odvetnik, je v tožbi zatrjeval, da se je načelno mnenje Komisije nanašalo na konkreten primer, saj je bilo iz njega mogoče nedvoumno razbrati, da se je mnenje nanašalo nanj. S tem naj bi bile kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

2.Upravno sodišče je s sklepom št. U 44/2008 z dne 25. 1. 2008 tožbo zavrglo in zavzelo stališče, da načelno mnenje ni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, ter da tudi ne more biti dejanje, s katerim bi bilo mogoče poseči v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 55/2008 z dne 14. 2. 2008 to stališče potrdilo in dodalo, da zadeva ne sodi v sodno pristojnost. Ker drugi odstavek 13. člena Poslovnika Komisije določa, da načelno mnenje nima pravnih ali materialnih posledic, po stališču Vrhovnega sodišča tudi nima sodnega varstva. V odločbi št. Up-730/08, U-I-54/08 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 68/08 in OdlUS XVII, 74) je Ustavno sodišče odločitvi sodišč razveljavilo in sprejelo stališče, da je lahko izdaja in objava načelnega mnenja, ki določeno ravnanje označi za dejanje korupcije, posamično dejanje ali akt državnega organa, ki lahko poseže v ustavne pravice posameznika, če omogoča prepoznavo posameznika, ki naj bi storil to dejanje.

3.V ponovljenem sodnem postopku je Upravno sodišče z izpodbijanim sklepom ponovno zavrglo tožbo pritožnika, tokrat z obrazložitvijo, da ima pritožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ). Odločitev Upravnega sodišča je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom potrdilo in pritožbo zavrnilo.

4.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da sta mu bili z izpodbijanima sklepoma kršeni pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravica do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Pritožnik meni, da lahko dobi le pred Upravnim sodiščem učinkovito sodno varstvo pred nezakonitimi oblastvenimi posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine. Zatrjuje, da mu pravdno sodišče ne more nuditi ustreznega učinkovitega sodnega varstva, saj ne more odločati o tožbenem zahtevku, ki se glasi na ugotovitev nezakonitega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Člen 134 OZ naj bi omogočal varstvo osebnostnih pravic le med posamezniki in še to le s prepovednim, opustitvenim in odstranitvenim zahtevkom. Poudarja tudi, da je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-730/08, U-I-54/08 naložilo Upravnemu sodišču, da mora o zahtevku vsebinsko odločiti.

B.

5.V odločbi št. Up-730/08, U-I-54/08 je Ustavno sodišče sprejelo stališče o pravni naravi načelnih mnenj, v katerih Komisija izraža mnenje, ali določena ravnanja ustrezajo definiciji korupcije iz 2. člena ZPKor. Po tem stališču drugi odstavek 13. člena Poslovnika Komisije, ki določa, da načelno mnenje nima pravnih ali materialnih posledic, ne more sam po sebi pomeniti, da Komisija kot državni organ ne bi mogla s posameznimi navedbami v načelnem mnenju in njihovo objavo na spletni strani poseči v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Če načelno mnenje, ki določeno ravnanje označi za dejanje korupcije, omogoča prepoznavo posameznika, ki naj bi navedeno dejanje storil, je lahko izdaja in objava takšnega načelnega mnenja posamično dejanje ali akt državnega organa, ki lahko poseže v ustavne pravice posameznika.

6.Upravno sodišče in Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejemata to stališče Ustavnega sodišča, vendar menita, da pritožnik sodnega varstva zaradi domnevnega posega v 22. in 35. člen Ustave, do katerega naj bi prišlo z načelnim mnenjem Komisije, ne more zahtevati v upravnem sporu, saj ima na razpolago drugo sodno varstvo, in sicer v pravdnem postopku. Pritožnik zatrjuje, da tako stališče pomeni poseg v pravici iz prvega odstavka 23. člena in četrtega odstavka 15. člena Ustave.

7.Pravica do sodnega varstva pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodno varstvo pravic posameznika zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave, sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa še posebej in izrecno zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-321/96 z dne 10. 10. 1996, Uradni list RS, št. 61/96 in OdlUS V, 133). Četrti odstavek 15. člena Ustave je lex specialis v razmerju do prvega odstavka 23. člena Ustave in prizadeti osebi zagotavlja, da lahko v sodnem postopku uveljavlja varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te je načeloma mogoče varovati v vseh sodnih postopkih. Drugače povedano, v vsakem sodnem postopku se lahko, ob upoštevanju procesnih pravil, postavi tudi vprašanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka (prim. odločbo št. Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 78/06 in OdlUS XV, 92)). Da ne bi nobena kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ostala brez sodnega varstva, pa drugi odstavek 157. člena Ustave določa varovalko, da pristojno sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na zakonski ravni vsebuje skoraj identično določbo prvi odstavek 4. člena ZUS-1, ki se glasi: "V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo." Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu je torej subsidiarno, če varstva ni mogoče doseči v nobenem drugem sodnem postopku.

8.V postopku subsidiarnega sodnega varstva po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pristojno sodišče presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj, torej njihovo skladnost z zakonom, pri čemer je bistveno, da tak akt ali dejanje hkrati posegata tudi v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Predpostavka za pristojnost sodišča v takih primerih je, da prizadeti osebi ni na razpolago kakšno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

9.Ključno vprašanje v sporih na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je, ali je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo pravic. Da bi lahko sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, to sodno varstvo zaradi subsidiarnosti izključilo, mora odgovoriti na dve vprašanji: a) na vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, in b) na vprašanje, ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, iz tega razloga izreče za nepristojno (tako Ustavno sodišče že v odločbah št. Up-547/04 z dne 3. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 35), št. Up-661/04 z dne 12. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 9/06), št. Up-1321/06 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08 in OdlUS XVII, 36) ter v sklepu št. Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009). Glede učinkovitosti drugega sodnega varstva je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da za učinkovitost tega ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, Uradni list RS, št. 105/09, ter v sklepu št. Up-2962/08).

10.V obravnavanem primeru sta Upravno sodišče in Vrhovno sodišče odgovorili pritožniku na obe vprašanji; sprejeli sta stališče, da ima pritožnik za varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin na razpolago sodno varstvo v pravdnem postopku, prav tako pa sta pritožniku pojasnili, zakaj naj bi bilo to drugo sodno varstvo učinkovito, saj sta mu podrobno obrazložili, kako in s kakšnimi zahtevki lahko pritožnik doseže sodno varstvo po 134. in 178. členu OZ. Izpodbijana sklepa Upravnega sodišča o zavrženju tožbe oziroma Vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe po vsebini ne pomenita odločitve o zatrjevanih nezakonitih posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato sklepa ne pomenita odrekanja sodnega varstva, temveč sta procesni odločitvi, ki pomenita le, da Upravno sodišče ni pristojno ter da ima pritožnik učinkovito sodno varstvo na razpolago pred sodiščem splošne pristojnosti. To pa je stališče, ki samo po sebi ne pomeni posega v pravici do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena oziroma četrtega odstavka 15. člena Ustave. Na tako presojo ne more vplivati niti dejstvo, da je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-730/08, U-I-54/08 naložilo Upravnemu sodišču, da mora v ponovljenem postopku presoditi, ali je bilo s konkretnim načelnim mnenjem Komisije poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Upravno sodišče lahko namreč odloča le, če so podane procesne predpostavke za sodno varstvo v upravnem sporu, torej tudi procesna predpostavka, da ni na razpolago drugo sodno varstvo.

11.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane.

C.

12.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič

Predsednik senata

[1] Objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča www.us-rs.si.