Jedro

V zadevi je sporen potek petletnega relativnega zastaralnega roka. V tem pogledu drugostopenjski organ pravilno obrazloži, da je in zakaj je obvestilo o neplačanem davku z dne 8. 12. 2004 pretrgalo zastaranje, ter se pri tem pravilno sklicuje na določbe 97. člena ZDavP, veljavne v času izdaje obvestila. Zastaranje namreč pretrga oziroma ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki je namenjeno izterjavi davka, in ne le upravni akt, s katerim se odloča o davčni obveznosti (odločba) ali o izterjavi (sklep), kot zmotno meni tožnik. Navedeno in izkazano pa je tudi, da je bilo obvestilo tožniku vročeno (s fikcijo vročitve na pravilen naslov), zato tožnik ne more uspešno ugovarjati, da obvestila ni prejel in da rok iz obvestila ni začel teči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom v ponovnem postopku davčne izvršbe: v 1. točki izpodbijanega sklepa ugotovil, da so davčne evidence po stanju na dan 28. 9. 2009 izkazovale davčni dolg v višini 11 865,89 EUR ter da je tožnik na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 29. 9. 2009 davčni dolg poplačal v višini 857,08 EUR; v 2. točki izrekel, da se postopek davčne izvršbe ne začne za plačani znesek (857,08 EUR); v 3. točki izreka začel davčno izvršbo davčnega dolga v znesku 11 245,60 EUR za neporavnane obveznosti, razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 18. 3. 2010, ki je sestavni del sklepa; v 4. točki izrekel, da se izvršba opravi z rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na bančnem računu; v 5. točki, da tožnik plača vse stroške davčne izvršbe in v 6. točki, da pritožba ne zadrži začete izvršbe. Iz razlogov sklepa sledi, da je davčni organ v ponovnem postopku ravnal skladno z napotki drugostopnega organa in ponovno, tokrat pravilno, sestavil seznam izvršilnih naslovov po stanju na dan 28. 9. 2009, s knjiženimi plačili do 18. 3. 2010 in z zamudnimi obrestmi do 18. 3. 2010. Pri odločanju je upošteval plačane zneske ter pri tem davčni dolg pokrival skladno z določbami 93. člena Zakona o davčnem postopku, pri tem pa upošteval tudi zakonite zamudne obresti. Tožniku davčni organ še pojasni, da davčni dolg ni zastaral, tudi ne tisti iz leta 2001, glede na to, da se je zoper tožnika ves čas vodil postopek davčne izvršbe.

Drugostopni davčni organ je na pritožbo tožnika s svojo odločbo izpodbijani sklep oziroma priloženi seznam izvršilnih naslovov spremenil tako, da se namesto „Račun 2000: zavezanci za davek od dobička iz kapitala“ besedilo seznama pravilno glasi: „Račun 2000: dohodnina- doplačilo“, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V razlogih se sklicuje na določbe ZDavP-2, ki urejajo postopek davčne izvršbe, ter na tej podlagi ugotavlja pomanjkljivost sklepa, ki jo popravi v izreku, v ostalem pa ugotovi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Iz sezama je sedaj, ob upoštevanju opisane spremembe, razvidno, za katere davke se tožnika terja, navedeni so izvršilni naslovi, njihova izvršljivost ter zneski davka in zamudnih obresti. Ugovor zastaranja pravice do izterjave terjatev iz seznama tudi po presoji druge stopnje ni utemeljen. Davčne obveznosti iz sklepa ob izdaji in vročitvi sklepa še niso bile starejše od desetih let in s tem od absolutnega desetletnega zastaralnega roka iz 125. oziroma 126. člena ZDavP-2. Terjane obveznosti namreč izhajajo iz let 2001, 2004 in 2006. Tožnik je bil o obstoju obveznosti, ki so postale izvršljive v letih 2001 in 2004, obveščen med drugim z obvestilom z dne 8. 12. 2004, ki je kot uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava oziroma kot z zakonom določena predpostavka za začetek izvršbe, v skladu s takrat veljavnimi določbami ZDavP pretrgalo zastaranje. Ne glede na to, da je v obvestilu naveden skupni znesek davka in obresti, je z vpogledom v knjigovodsko kartico tožnika mogoče ugotoviti, da je bil obveščen o obveznostih, ki so postale izvršljive do dne 6. 12. 2004 in so predmet izvršbe po sklepu. Ponovno je bilo prerano zastaranje z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi z dne 29. 9. 2009, ki je bil tožniku vročen najkasneje dne 21. 10. 2009, ko je vložil pritožbo, terjane pa so bile obveznosti, o katerih je bil obveščen z obvestilom z dne 8. 12. 2004, ter dodatno obveznosti, ki sta postali izvršljivi v letih 2006 in 2009. V spisih zadeve pa se nahajata tudi sklepa o izvršbi z dne 30. 9. 2008 in z dne 21. 2. 2006, ki se sicer po zneskih razlikujeta, je pa razvidno, da se terjajo iste obveznosti, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa. Ker je prišlo z izdajo navedenih aktov do pretrganja zastaranja, pa tudi zatrjevano relativno zastaranje davčnih obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom, ni nastopilo.

Tožnik je vložil najprej tožbo zaradi molka organa druge stopnje o pritožbi, pri kateri vztraja tudi po tem, ko je bila izdana drugostopna odločba. V tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit in da se ga ne da preizkusiti. Ker so posamezne obveznosti starejše od petih let, je potreben preizkus zastaranja, kot je to naložil prvostopnemu organu drugostopni organ s svojo odločbo. Naložil mu je tudi, da naredi preizkus za vsako terjatev posebej ter pojasni, kaj se je dejansko terjalo s sklepom o izvršbi z dne 21. 2. 2006, ter šele nato sestavi seznam izvršilnih naslovov in svojo odločitev ustrezno obrazloži. Prvostopni organ napotkov druge stopnje ni upošteval. Organ druge stopnje pa v svoji odločbi še vedno ne odgovori na ključne očitke v pritožbi. Zato je njegova odločba brezpredmetna in ni vredna komentarja. Sodišču tožnik zato predlaga, da samo pretehta dokaze in odloči v zadevi tako, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrženje tožbe, ker po podatkih spisa ni prejela zahteve tožnika za odločitev o pritožbi.

Tožnik v odgovoru prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Trdi in z listinami dokazuje, da je dvakrat poslal zahtevo za odločitev o pritožbi. Drugič (18. 10. 2010) je zahtevo poslal tako prvostopenjskemu kot drugostopenjskemu organu. Šele po tem, ko se na poziv ni nihče odzval, je vložil tožbo na sodišče. Tožba ni utemeljena.

Iz listin, ki jih je tožnik priložil odgovoru na odgovor tožene stranke, sledi, da je sporno zahtevo za odločitev o pritožbi, tako kot navaja v tožbi, poslal dvakrat: prvič dne 13. 9. 2010 samo Davčnemu uradu Novo mesto kot organu prve stopnje in drugič dne 18. 10. 2010 prvostopnemu organu in Ministrstvu za finance kot organu druge stopnje. Oddajo pošiljke tožnik izkazuje s priloženo kopijo potrdil o oddaji pošiljke na pošti v Novem mestu. Vsebina poziva oziroma zahteve je ustrezna. Neustrezen je le naslov Ministrstva (Šmartinska 55), kamor se zahteva pošilja, kar pa ni šteti za bistveno pomanjkljivost, saj je sicer pravilno naslovljena na organ, ki odloča o pritožbi in ki je bil kot takšen (samo kot Ministrstvo za finance, Ljubljana, brez naslova) označen tudi v dopisu, s katerim se tožnika obvešča o odstopu pritožbe organu druge stopnje - obenem pa prav omenjena pomanjkljivost z zadostno stopnjo verjetnosti kaže tudi na razlog, iz katerega tožnikovega dopisa tožena stranka ni našla v spisih zadeve. Sodišče zato ni sledilo predlogu tožene stranke za zavrženje tožbe, temveč je sledilo navedbam tožnika ter štelo za izpolnjene vse procesne predpostavke, ki so za vložitev tožbe zaradi molka predpisane v 28. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010 – v nadaljevanju: ZUS-1).

V ostalem, to je v vsebinskem pogledu, pa sodišče tožbenim navedbam ni sledilo. Res je sicer, da obrazložitev izpodbijanega sklepa z ozirom na napotke druge stopnje ni povsem ustrezna. Vendar pa pomanjkljivost izpodbijanega sklepa v tem pogledu in netočnost besedila priloženega seznama popravi organ druge stopnje s svojo odločbo, v kateri, kot izhaja iz povzetka obrazložitve, podrobno in pravilno odgovori na vse tožnikove pritožbene ugovore. Tožbeni očitek, da je odločitev druge stopnje polna raznih floskul in da ne odgovori na pritožbene ugovore je torej v nasprotju s podatki spisov in kot taka neutemeljena. Kot že rečeno, pa so pravilni in skladni z zakonom tudi njeni razlogi. Potek desetletnega absolutnega zastaralnega roka med strankama itak ni sporen. Glede na to, da terjatve po nespornih podatkih spisov izvirajo iz let 2001, 2004 in 2006, le-ta ob izdaji izpodbijanega sklepa (18. 3. 2010) nedvomno še ni potekel. Sporen je potek petletnega relativnega zastaralnega roka. V tem pogledu pa drugostopni organ pravilno obrazloži, da je in zakaj je obvestilo o neplačanem davku z dne 8. 12. 2004 pretrgalo zastaranje ter se pri tem pravilno sklicuje na določbe 97. člena ZDavP, veljavne v času, ko je bilo obvestilo izdano. Zastaranje namreč pretrga oziroma ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki je namenjeno izterjavi davka, in ne le upravni akt, s katerim se odloča o davčni obveznosti (odločba) ali o izterjavi (sklep), kot to zmotno meni tožnik. In takšen namen - namen izterjave oziroma plačila davka - omenjeno obvestilo nedvomno ima. Navedeno in izkazano pa je tudi, da je bilo obvestilo vročeno tožniku (s fikcijo vročitve na pravilen naslov), zato tožnik ne more uspešno uveljavljati, da obvestila ni prejel in da rok iz obvestila ni začel teči. Drugostopni organ pa obširno in skladno s podatki spisov pojasni tudi, zakaj so zneski davka v posameznih izdanih sklepih o izvršbi različni (ker so se upoštevali predhodno izdani sklepi o izvršbi) ter na kakšen način (po knjigovodski kartici) je preveril, katere terjatve posamezen skupni znesek terjanega davka zajema. Pri tem kot relevantnega za odločitev (o pretrganju zastaranja) upošteva (zgolj) sklep o davčni izvršbi z dne 29. 9. 2009, ki je bil tožniku vročen najkasneje dne 21. 10. 2009, terjane pa so bile obveznosti, o katerih je bil tožnik obveščen z že omenjenim obvestilom in dodatno obveznosti iz let 2006 in 2009. Na ostala dva sklepa o izvršbi, ki sta v spisih, tudi na tistega, ki mu oporeka tožnik v pritožbi (z dne 21. 2. 2006) drugostopni organ, drugače kot organ prve stopnje, izrecno ne opre svoje odločitve in ga torej ne upošteva kot akt, ki je pretrgal zastaralni rok, obenem pa tožniku (pravilno) pojasni, da presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi ni predmet tega postopka ter da morebitne nepravilnosti tega sklepa, ki jih zatrjuje v pritožbi, še ne pomenijo, da ni prišlo do pretrganja zastaralnega roka.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je z ozirom na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.