Jedro

Intenziteta duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel v času okrnitve svobode, je na tako nizki stopnji, da ne upravičuje odškodnine, ki bi bila višja od dosojene.

Sodišče mora obrazložiti, katere so tiste okoliščine, ki so ga navedle k odločitvi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločitvi o zavrnitvi obrestnega dela tožbenega zahtevka od glavnice 4.000,00 EUR (tč. II izreka izpodbijane sodbe) in v stroškovni odločitvi (tč. III izreka izpodbijane sodbe) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.000,00 EUR v roku 15-tih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje (tč. I izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II izreka izpodbijane sodbe) in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. III izreka izpodbijane sodbe).

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da mu je bila odškodnina prisojena v prenizkem znesku. Prisojena odškodnina odstopa od odškodnin, prisojeni v podobnih primerih. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je obravnavani primer tako poseben, da opravičuje odstop od sodne prakse. Upoštevanje okoliščine, da je bila tožniku že pred tem že odvzeta prostost, predstavlja očitno procesno kršitev, saj je sodišče z upoštevanjem navedene okoliščine preseglo trditveno podlago pravdnih strank. Do nastopa prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov nobena od strank ni zatrjevala, da je bil tožnik že pred prestajanjem neupravičenega pripora že priprt ali v zaporu ali da mu je bila kakorkoli drugače omejena prostost (npr. zaradi zdravljenja). Torej tudi postavljeni izvedenec ne bi smel omenjenih okoliščin upoštevati pri izdelavi svojega mnenja. Okoliščina, da se je tožnik na dan naroka nahajal v priporu, z vidika odmere odškodnine v tej pravdi ni pomembna, saj to ni moglo vplivati na tožnikovo doživljanje posega v njegovo prostost, ki se je zgodila že pred tem. Sodišče prve stopnje je torej kršilo razpravno načelo, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Prvostopenjsko sodišče tudi ni odločilo o tožnikovem predlogu za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik je spremenil tožbeni zahtevek v obrestnem delu tako, da je od glavnice zahteval zakonske zamudne obresti od 16.3.2009, to je od tedaj, ko je na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je spremembo tožbe očitno spregledalo. Odločitve v obrestnem delu tudi ni obrazložilo. Nepopolna je obrazložitev stroškovne odločitve. V primerih odškodninskih sporov sodišče o stroških postopka odloča tako, da upošteva ugoditev zahtevka po temelju. Tožnik bi moral od toženke dobiti povrnjenih najmanj 17 % stroškov. V primeru razveljavitve sodbe predlaga, da se zadeva vrne v odločanje drugemu sodniku. Razpravljajoča sodnica je v zadevi zavzela določeno stališče in ni pričakovati, da bo v ponovljenem postopku odločala drugače. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik zahteva v obravnavani zadevi povrnitev denarne odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v kazenskem postopku I K 418/2007, ko mu je bil odrejen pripor zaradi obstoja ponovitvene nevarnosti v času od 6.6.2007 do 21.6.2007, od 1.6.2008 do 23.6.2008 ter od 2.7.2008 do 12.12.2008, v skupnem trajanju 200 dni.

5. Povračilo škode za neupravičen odvzem svobode predstavlja specifično, v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) določeno civilnopravno odgovornost za tako škodo. ZKP predvideva le „pravico do povrnitve škode“ (XXXII. poglavje ZKP), škodo in njeno povračilo pa določajo pravila Obligacijskega zakonika (OZ). Iz prvega odstavka 179. člena OZ izhaja, da sodišče določi odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, če ugotovi, da okoliščine primera, predvsem pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje utemeljujejo odškodnino, pri določitvi pa upošteva merila iz drugega odstavka 179. člena OZ. Pri odmeri višine denarne odškodnine zaradi okrnitve svobode upošteva sodišče niz objektivnih in subjektivnih okoliščin, kot so: dolžina trajanja odvzema prostosti, pogoji, v katerih je bil oškodovanec v času odvzema svobode, intenziteta duševnih bolečin v zvezi s kvalifikacijo kaznivega dejanja, izguba ugleda v okolju, prisilna oddvojitev iz družinskega in življenjskega okolja.

6. Tožnik očita sodišču kršitev razpravnega načela oziroma določil 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) češ, da je med okoliščinami za določitev odškodnine upoštevalo, da je tožnik že pred odvzemom prostosti, ki je predmet obravnavanja v tem postopku, bil v priporu. Sodišče naj bi navedeno okoliščino upoštevalo na podlagi trditvene toženke, ki jo je postavila v času, ko je bila že prekludirana glede postavljenja dejanskih trditev. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da ne gre za neupoštevno novoto, saj je toženka že v odgovoru na tožbo pri prerekanju temelja tožbenega zahtevka zatrjevala, da je bil tožnik za kaznivo dejanje nasilništva že obsojen in da je bil pripor v obravnavani zadevi odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti. Pri tem se je sklicevalo na sodbo I K 983/2006 in izrecno predlagala vpogled vanjo. Z navedeno sodbo je bila tožniku izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorom, v izreku sodbe pa je navedeno, da se obdolžencu v določen kazen zapora všteje čas, ko mu je bila odvzeta prostost od 21.11.2006 do 11.1.2007. Glede na navedeno zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da dejansko podlago sodbe predstavlja tudi okoliščina, ki v postopku ni bila pravočasno zatrjevana.

7. Ne glede na navedeno v prejšnjem odstavku pa očitana nepravilnost v postopanju sodišča ne bi pogojevala nezakonitosti oziroma nepravilnosti sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Izpodbijana odločitev o določitvi odškodnine temelji na izvedenčevih ugotovitvah, tožnikovi izpovedi in poročilu Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Iz slednjega izhaja zanikanje tožbenih trditev o neprimernih pogojih za tožnikovo bivanje v priporu. Tožnik je bival v prostoru skupaj s še enim pripornikom, pripor pa je potekal brez posebnosti, prav tako pa tudi ni bilo zaznati, da bi imel tožnik kakršnekoli težave s sopriporniki. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da gre pri tožniku za čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost. Izvedenec je na podlagi tožnikove avtoanamneze in vpogleda v zdravstveno dokumentacijo ugotovil, da je tožnik že večkrat bival v ustanovah z omejitvijo svobode gibanja. Že v osnovni šoli je bil zaradi nasilja doma v vzgojnovarstvenih ustanovah, nato pa večkrat hospitaliziran v bolnišnicah. Končni izvedenčev zaključek je, da je bil pripor za tožnika sicer močno povezan z različnimi neprijetnostmi, vendar pa v celoti glede na njegovo osebnostno stanje zanj ni predstavljal pomembnejše čustvene obremenitve. Do takšnega zaključka je prišlo tudi sodišče na podlagi tožnikove izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka. Glede na navedeno je intenziteta duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel v času okrnitve svobode, na tako nizki stopnji, da ne upravičuje odškodnine, ki bi bila višja od dosojene. Ta tudi v ničemer ne odstopa od v sodni praksi prisojenih odškodnin. V tem delu je bilo zato treba tožnikovo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Tožnik pa utemeljeno opozarja na pomanjkljivost v razlogih izpodbijane sodbe glede odločitve o obrestnem delu tožbenega zahtevka, zaradi katere sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od 16 dne od vročitve sodbe dalje in hkrati zavrnilo, kar tožnik zahteva več. Tožnik je zahteval zamudne obresti od glavnice od 16.3.2009 dalje (pripravljalna vloga z dne 12.5.2010). Iz izpodbijane sodbe tako izhaja, da je obrestni del zahtevka od 16.3.2009 do poteka roka za prostovoljno izpolnitev plačila denarne odškodnine po sodbi sodišča prve stopnje z dne 5.11.2014 zavrnjen. Takšna odločitev je materialnopravno napačna glede na določila 299. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je očitno spregledalo omenjeno spremembo tožbe v obrestnem delu(1), zato tudi ni presojalo resničnostne vrednosti tožbenih trditev glede zapadlosti odškodninskega zahtevka. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano odločitev razveljaviti v zavrnilnem obrestnem delu in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

9. Tožnik utemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku tožnika, da sodišče ni navedlo, katere so tiste okoliščine, ki so ga navedle k odločitvi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje samo navaja, da so bistveni stroški postopka nastali pri odločitvi sodišča, ki se nanaša na podlago zahtevka. Sodišče prve stopnje je o podlagi zahtevka odločilo z vmesno sodbo, ki ji je sledil pritožbeni in tudi revizijski postopek. S tem so podani razlogi za upoštevanje tožnikovega uspeha tako po temelju kot po višini. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je tožnikov uspeh v postopku bistveno večji od toženkinega, kar bo moralo sodišče po odločitvi še o obrestnem delu tožbenega zahtevka upoštevati. Izpodbijano stroškovno odločitev je bilo zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Toženka je vanjo privolila (drugi odstavek 185. člena ZPP).