Jedro

Bistvo vseh pravnih norm, ki urejajo razmerja med starši in otroki je, da se pri varstvu, vzgoji, vzdrževanju in izobraževanju predvsem varujejo pravice in koristi otrok. Kljub bolezni matere, je ta popolnoma sposobna skrbeti za mladoletno hčerko, diagnoza bolezni, ki jo je prebolela, ni v zvezi s sposobnostjo izvrševanja roditeljske pravice in njenih obveznosti do otroka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski Center za socialno delo v Kamniku je mladoletno dne 19.12.1992 rojeno M.U., dodelil v varstvo in vzgojo materi A.B. in odločil, da mora mati omogočiti očetu R.U. stike z otrokom. Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila, drugo točko izreka prvostopenjske odločbe pa je dopolnila tako, da je tožnik dolžan v osmih dneh hčerko izročiti v varstvo in vzgojo materi. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je bila odločba o dodelitvi mladoletne M. izdana na podlagi mnenja izvedenca, zaslišanja tožnikove matere, po opravljenem ogledu in potem, ko so bile ugotovljene stanovanjske in življenjske razmere otrokove matere. Te razmere so takšne, da ne bodo neustrezno in negativno vplivale na otrokov psihofizični razvoj. Zato ni mogoče ugoditi predlogu tožnika, da bi bilo treba zaslišati novega izvedenca. Iz mnenja izvedenca izhaja, da prejšnja bolezen matere ne bo vplivala na njeno sposobnost za vzgojo, varstvo in oskrbo mladoletne M. Izrek prvostopenjske odločbe je bil dopolnjen ob reševanju pritožbe.

V tožbi in v njenem dodatku je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Odločitev tožene stranke ni pravilna, ker ne navaja diagnoze duševne bolezni matere mladoletne M. Izvedeniško mnenje je podal izvedenec klinično-psihološke stroke, glede na bolezen otrokove matere in njeno zdravljenje na Psihiatrični kliniki v Polju pa bi moral mnenje podati psihiater. Potrebno bi bilo tudi mnenje pedopsihologa. Ker ni upoštevano dejansko stanje, je odločba izdana v škodo otroka. Otrok je bil do vložitve tožbe v oskrbi pri očetu že skoraj dve leti. Oče izpolnjuje vse pogoje za normalen razvoj otroka. Ker diagnoza bolezni otrokove matere ni navedena, zaradi česar je prikrita resnična narava bolezni, je tožnik predlagal novo izvedeniško mnenje. Tožnik je tudi zatrjeval, da mati ni sposobna skrbeti za otroka. Mati od avgusta 1993 za otroka ni prispevala nobene preživnine.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa posebej ni odgovorila.

Prizadeta stranka, mati mladoletne M., je v vlogi z dne 30.11.1994 predlagala, da sodišče v zadevi čimprej odloči. Tožba ni utemeljena.

Pravni temelj za odločanje o tem, pri katerem od staršev bo otrok živel, je v 105. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS. št. 15/76 do 14/89, prečiščeno besedilo, ZZZDR). Ta v 2. odstavku navedenega člena določa, da v primeru, če starša ne živita skupaj in se ne moreta sporazumeti, pri katerem izmed njiju bo otrok živel, o tem odloči center za socialno delo. Pri odločitvi o dodelitvi otroka je presojati okoliščine, ki izhajajo iz ZZZDR o pogojih za skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo otroka (102. člen), skrb za njegovo preživljanje, življenje in zdravje (1. odstavek 103. člena) ter skrb za šolanje in strokovno izobraževanje (2. odstavek). V 1. odstavku 54. člena Ustava Republike Slovenije določa, da je pravice staršev pri vzdrževanju, izobraževanju in vzgoji otrok dovoljeno omejiti ali odvzeti samo zaradi razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Ob teh normah je upoštevati tudi določbe mednarodnih norm, predvsem Konvencije Združenih narodov o pravicah otroka (1989), Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (predvsem 24. člen, v zvezi z aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 9/92) in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (predvsem 8. člen, ratificirana z zakonom, Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 7/94, 13. junij 1994). Bistvo vseh navedenih pravnih norm pri odločanju o pravicah otrok je, da se pri varstvu, vzgoji, vzdrževanju in izobraževanju predvsem varujejo in upoštevajo njihove pravice in koristi.

Po določbi 3. odstavka 4. člena ZZZDR roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi. To pravico starša izvršujeta sporazumno (1. odstavek 113. člena ZZZDR). Ti določbi med drugim pomenita, da sta starša dolžna skrbeti za otroke po njihovih potrebah in svojih zmožnostih in da sta enakopravna pri odločanju o tem, kateremu izmed njiju bo v primeru nesporazuma dodeljen otrok. Glede na ta spor je za dodelitev mladoletne M. bistvena otrokova korist, ki se ugotavlja glede na njegovo starost in razmere, v katerih živi pri očetu, kakšni pogoji so dani za življenje otroka pri materi, kateri od staršev ima boljše pogoje za varstvo, vzgojo in oskrbo otroka in tudi, kako bo sprememba okolja vplivala na mladoletno M. Izvedenec klinično psihološke stroke je glede psihične bolezni otrokove matere ugotovil, da ob rednih kontrolnih pregledih in z ustreznim zdravljenjem do ponovne bolezni ne bo prišlo, da ima ob ocenjevanju osebnosti staršev mladoletne M. mati prednost pri dodelitvi otroka in da pri otrokovi materi ni ugotovil nobenih psihopatoloških znakov. Bolezen, ki jo je prebolela A.B., ne more biti nikakršen argument pri dodelitvi otroka. Otrokov oče kaže nestrpnost in nerazumevanje za prejšnjo materino bolezen. Otrokova mati je po mnenju izvedenca povsem sposobna prevzeti roditeljske pravice. Materialni in bivalni pogoji so v prid materi. Za dodelitev hčerke materi je pomemben tudi spol otroka. Strokovna komisija Centra za socialno delo v Kamniku je dne 11.5.1994 podala izvid in mnenje, v katerem je med drugim navedeno, da je otrokova mati sposobna zadovoljiti otrokove potrebe, pri čemer sta pomembna starost in spol otroka. Mati ima za to tudi objektivne pogoje. Upravni organ je ugotovil, da ima otrokov oče ustrezne stanovanjske razmere in da so stanovanjske razmere otrokove matere zelo ugodne. Zaslišan kot stranka je tožnik dne 1.3.1994 izpovedal, da je delo v zvezi z otrokom prepustil svoji materi P.U. Podobna je izpovedba tožnikove matere, ki je še dodala, da se v zadnjem času oče več ukvarja z otrokom. Glede na ugotovljene okoliščine ni mogoče trditi, da tožnik neustrezno skrbi za otroka, vendar so, upoštevajoč otrokove koristi in potrebe, razmere in pogoji, ki jih lahko nudi mati, za otroka ugodnejše kot, če bi mladoletna M. živela pri očetu. Upoštevajoč okoliščine, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku in ki potrjujejo odločitev o dodelitvi otroka materi, je treba upoštevati tudi starost in spol otroka. V tožbi tožnik sicer trdi, da odločitev o dodelitvi mladoletne M. materi ni ustrezna in da naj ne bi bila v njeno korist, pri čemer navaja predvsem materino bolezen, vendar ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi naj kazale na to, da mati ni sposobna vzgajati in skrbeti za otroka. Mladoletna M. je bila rojena 19.12.1992, torej je sedaj v obdobju življenja, ko ji je za normalen razvoj posebno potrebna nega in vzgoja matere, njena skrb in ljubezen, ki je pretežno ne morejo nadomestiti druge osebe. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da za mladoletno M. pretežno skrbi njena stara mati. Zaradi tega so vzgoja, oskrba in varstvo otroka prepuščene osebi, ki po zakonu ni dolžna skrbeti za otroka. Zaradi nesoglasij med staršema mati sicer nima rednih stikov s otrokom, vendar je mladoletna M. glede na ugotovitve v upravnem spisu, med dosedanjimi stiki spoznala svojo mater in sta se obe toliko spoznali in zbližali, da preselitev otroka k materi ne bo vplivala na njegovo počutje in razvoj.

V tožbi zatrjevani ugovor o tem, da ni bila ugotovljena vrsta bolezni otrokove matere in zahteva za zaslišanje novih izvedencev, bi lahko bila pomembna le v primeru, če bi bil podan dvom o sposobnosti matere za varstvo, vzgojo in oskrbo otroka. Iz mnenja izvedenca in iz izvida in mnenja strokovne komisije pa izhaja, da je mati popolnoma sposobna skrbeti za otroka in ga tudi vzgajati. Zato tudi ni potrebe za zaslišanje novih izvedencev, diagnoza bolezni, ki jo je mati prebolela, pa ni v zvezi s sposobnostjo izvrševati roditeljske obveznosti in pravice. Tožena stranka je zato v izpodbijani odločbi utemeljeno zavrnila dokazni predlog tožnika.

Sodišče ugotavlja, da bo dodelitev materi ugodno vplivala na otrokov razvoj, zaradi česar je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabilo kot republiški predpis, tožbo zavrnilo.