Jedro

Po pravilih ZPP je dokazovanje prosto, dokazna sredstva pa niso omejena. Sodišče je dolžno oceniti vse dokaze za ugotovitev določenega dejstva. Preverjanje obstoja kapitalskih družb in njihovih preoblikovanj z vpogledom v sodni register je potrebno le izjemoma, v primerih, ko obstajajo kakšne okoliščine, ki vzbujajo dvom, da obstajajo ali da so takšne, kot trdijo, da so.

Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu je treba uporabljati na način, ki zagotavlja uravnotežen položaj pravdnih strank in njuno sorazmerno obremenitev. Zgolj retorični pomisleki ene stranke glede resničnosti določenega dejstva terjajo tudi zgolj retorično obremenitev nasprotne stranke.

Sodišča za ugotavljanje odločilnih dejstev sicer niso dolžna uporabljati interneta, vendar pa je to gotovo eden od načinov, na katerega je mogoče "odkriti" splošno znana dejstva, to pa so lahko tudi dejstva, povezana z obstojem ali statusom določenih družb, ki so dovolj velike in pomembne, da so deležne stalne medijske pozornosti.

Za določljivost obveznosti je bistveno, da jo je mogoče identificirati, da je torej opredeljena po vsebini oz. po temelju, tako da je mogoče določno ugotoviti, za katere obveznosti je dano poroštvo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki opr. št. Ig 00015/2005 z dne 21. 01. 2005 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je še, da terjatev toženih strank, ki sta jo uveljavljali v pobot v znesku 28.167,62 EUR s pripadki, ne obstoji. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 4.588,90 EUR.

Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in odločitev o stroških (1. in 3. točka izreka) se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Zoper odločitev o pobotnem ugovoru (2. točka izreka) pa sta se pritožili toženi stranki iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožnice predlagata napadenemu delu sodbe ustrezno spremembo izpodbijane sodne odločbe oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, priglašajo pa tudi pritožbene stroške.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

V zvezi s pritožbo toženih strank Ne drži pritožbeni očitek, da toženi stranki nista zahtevali ugotovitve obstoja pobotne terjatve. Toženi stranki sta z vlogo z dne 31. 05. 2007 podali pobotni ugovor za terjatev v znesku 28.167,62 EUR s pripadajočimi obrestmi. Pobotni ugovor je institut procesnega prava, o katerem mora sodišče odločiti v skladu s 3. odst. 324 čl. ZPP, t.j. s tričlenim izrekom, ki vsebuje tudi odločitev o obstoju oz. neobstoju pobotne terjatve. Zato že sama vložitev pobotnega ugovora vsebuje zahtevo sodišču, da odloči o obstoju pobotne terjatve, četudi toženi stranki tega nista izrecno predlagali.

Pač pa imata prav pritožnici, da v omenjenem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje o pobotnem ugovoru. Sodišče prve stopnje je namreč glavni tožbeni zahtevek zavrnilo. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pa je, kot je sicer sodišče tudi popolnoma pravilno obrazložilo, obravnavanje pobotnega zahtevka brezpredmetno. Sodišče o pobotnem ugovoru torej ne bi smelo odločati. Pritožba ima zato prav, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP je višje sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točki izreka) razveljavilo. Zaradi odločitve o pritožbi tožeče stranke pa je zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke V postopku na prvi stopnji je bila sporna aktivna legitimacija tožeče stranke, t.j. vprašanje, ali je tožeča stranka (P.B.) pravna naslednica družbe KBE (D.S. ZRN), s katero je bila prvotožena stranka v poslovnem razmerju. V zvezi z zaključkom prvostopnega sodišča, da se statusno pravne spremembe družbe lahko izkažejo samo z izpiskom iz sodnega registra, izpiska, ki ju je v spis vložila tožeča stranka, pa pripojitve družbe K. D. k tožeči stranki (P.) ne dokazujeta, ima pritožbeno sodišče kar nekaj pomislekov, na katere tudi pritožba utemeljeno opozarja.

Po pravilih ZPP je dokazovanje prosto, dokazna sredstva pa niso omejena. To seveda ne pomeni, da sodišče določenemu dokazu ne sme dati odločilne teže (in izpisek iz srg je gotovo dokaz, ki statusne spremembe dokazuje z visoko stopnjo zanesljivosti), vendar pa je kljub temu dolžno oceniti vse dokaze za ugotovitev določenega dejstva. K temu ga zavezuje 8. čl. ZPP, zato je stališče prvostopnega sodišča nesprejemljivo z vidika enakovrednega in korektnega obravnavanja položaja pravdnih strank, saj prestrogo sankcionira stranko, ki določenega dokaza ne more ali ne uspe predložiti (razpolaga pa z drugimi). Za takšno togo stališče pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni upravičenih razlogov; kapitalska družba (s statusnimi preoblikovanji vred) načeloma ne obstaja samo na papirju, pač pa je realna entiteta, ki deluje v prostoru in času, v katerem jo je mogoče brez posebnega napora zaznati. Povedano drugače, zgolj s preprostim opazovanjem realnega sveta je mogoče dovolj zanesljivo ugotoviti, da obstajajo mnoge kapitalske družbe, ne da bi pogledali v sodni register. Preverjanje obstoja kapitalskih družb (in njihovih preoblikovanj) z vpogledom v sodni register je pravzaprav potrebno le izjemoma, v primerih, ko obstajajo kakšne okoliščine, ki vzbujajo dvom, da obstajajo ali da so takšne, kot trdijo, da so.

Na podlagi preprostega opazovanja realnega sveta, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo preko virtualnega medija (Google), se pokaže, da je P. multinacionalka - koncern s sedežem v T., ustanovljen v l. 2003, ki je pod svojo streho konsolidiral proizvodnjo PVC okenskih profilov treh proizvajalcev (K., K. in T.), da je med vodilnimi v svetu z 20 % tržnim deležem, da posluje na 26 lokacijah v 21 državah. KBE pa se tudi v okviru P. G. predstavlja kot podjetje z več kot 25 letno tradicijo, ustanovljeno v l.1980, ki je svoj sedež z upravno, tržno in finančno dejavnostjo v letu 2002 preneslo iz D. v B..

Sodišča za ugotavljanje odločilnih dejstev sicer niso dolžna uporabljati interneta, vendar pa je to gotovo eden izmed načinov, na katerega je mogoče "odkriti" splošno znana dejstva, to pa so lahko tudi dejstva, povezana z obstojem ali statusom določenih družb, ki so dovolj velike in pomembne, da so deležne stalne medijske pozornosti.

Ne glede na povedano pa bi sodišče prve stopnje moralo oceniti vsaj v postopku na prvi stopnji razvidna dejstva in dokaze, pomembne za presojo vprašanja aktivne legitimacije. Takšno je npr. dejstvo, da tožeča stranka uporablja firmo in logotip K., da trži njeno blagovno znamko, da razpolaga z vsemi knjigovodskimi podatki družbe K. in njeno poslovno dokumentacijo, zaradi katere lahko izdaja račune z enako vsebino ipd.. Zaključek prvostopnega sodišča, da mu nepredložitev originalnih računov vzbuja dvom v zatrjevano pravno nasledstvo, ni podprt z razlogi. Tožeča stranka je pojasnila, zakaj so računi, ki jih je izdala, dopustni in zato prav tako pravi in pristni kot "originalni" računi, kar je potrdila tudi v postopku zaslišana priča (D. Č.), sodišče pa se do teh trditev in dokazov ni opredelilo.

Prav tako je brez navedbe razlogov prezrlo izpoved pooblaščenega zastopnika tožeče stranke (prej K. D. Č.), ki je bil glede na dejanske okoliščine primera pravzaprav edina oseba, preko katere je prvotožena stranka vzpostavila in vzdrževala fizičen kontakt s svojim nemškim poslovnim partnerjem. Ker je bil D. Č. nesporen zastopnik družbe K. za Slovenijo, je on sam gotovo najprimernejša oseba, ki ve povedati ključne podatke o statusno pravnih spremembah svojega principala.

Poleg tega ima pritožba prav, ko opozarja, da je tožeča stranka izpiske iz srg vendarle predložila in zakaj šteti v njeno breme okoliščino, da ti pač ne vsebujejo odločilnega podatka o tem, h komu se je K. pripojila. Tudi ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da izpiski ne nakazujejo nikakršne medsebojne povezave družb K. P.. Iz izpiska HRB 18222 izhaja, da je družba K.D. (v okrožju S.) prenehala zaradi spojitve, kar nedvomno kaže, da ima pravnega naslednika. Oba izpiska (HRB 18222 - KBE in HRB 8435 - P.) pa se sklicujeta na iste ustanovitvene akte, enak osnovni kapital in navajata iste osebe, pooblaščene za zastopanje, kar bi lahko kazalo na to, da je P. na nek način prevzela identiteto KBE. Korektna ocena navedenih listin zato terja vsaj zaključek, da podatki iz srg izpiskov, če že ne potrjujejo trditve tožeče stranke o pripojitvi, pa jim tudi ne nasprotujejo.

Ne nazadnje pa bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da toženi stranki nista navedli niti enega samega dejstva, ki bi upravičeval dvom v aktivno legitimacijo tožeče stranke, in ki bi ga bilo treba zato v nadaljevanju postopka odstraniti. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu je namreč treba uporabljati na način, ki zagotavlja uravnotežen položaj pravdnih strank in njuno sorazmerno obremenitev. To pomeni, da zgolj retorični pomisleki ene stranke glede resničnosti določenega dejstva terjajo tudi zgolj retorično obremenitev nasprotne stranke. Statusna preoblikovanja pravnih oseb niso niti redka niti neobičajna in so navadno tudi dovolj transparentna, da se z malo truda lahko z njimi seznanijo vsi. Sodni postopki temu cilju (pojasnjevanju in obveščanju strank) v osnovi niso namenjeni. V konkretnem primeru bi torej toženi stranki lahko že ob prejemu tožbe brez posebnega napora pridobili ustrezne informacije o tožeči stranki, ne da bi s tem sploh obremenjevali sodni postopek. Če pa sta že pojasnila o odločilnih dejstvih glede statusa tožeče stranke zahtevali v tem postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta jih tudi dobili in da je tožeča stranka njuni zahtevi zadostila. Nadaljnje ukvarjanje sodišča z legitimacijo tožeče stranke bi bilo smiselno le, če bi toženi stranki kateremu od dejstev v zvezi z zatrjevano pripojitvijo konkretizirano ugovarjali oz. navedli kakšne okoliščine, ki vzbujajo dvom v njihovo resničnost. Sodišče prve stopnje je kljub odločitvi o neizkazani aktivni legitimaciji (v posledici katere je zahtevek v procesnem oziru pravilno zavrnilo in ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo tožbo zavreči) zahtevek tudi vsebinsko obravnavalo. Tožeči stranki je očitalo, da ni predložila dobavnic, iz katerih bi bilo razvidno, da je prvotožena stranka blago po vtoževanih računih prejela. Navedeno dejstvo (da je prvotožena stranka blago prejela) pa izhaja že iz samih računov, ki so verodostojne listine in dodatno dokazovanje dobave z dobavnicami ali drugimi dokaznimi sredstvi ni bilo potrebno. Še zlasti, ker ugovora v tej smeri (da ni prejela blaga) prvotožena stranka ni niti uveljavljala. Nasprotno, trdila je, da je bila v poslovnem razmerju z družbo K., ki ji je izstavila identične račune (glede vrste, količine in cene dobavljenega blaga), ki jih je bodisi plačala bodisi blago vrnila. Kateri račun je plačala in katero blago je vrnila, so dejstva, ki so bila v trditvenem in dokaznem bremenu prvotožene stranke. Pa tudi pri morebitnem ugovoru, "da ni prevzela vsega blaga", gre le za navidezno negativno trditev, saj bi šele konkretne pozitivne trditve prvotožene stranke o tem, katero blago je prevzela, omogočile osredotočanje postopka k razreševanju spornih dejstev (t.j. ugotavljanju količine in vrednosti dobavljenega blaga). Če iz dokazil v spisu ni mogoče preveriti, kateri računi so bili pokriti z določenim nakazilom, oz. katero blago je bilo plačano, gre takšen zaključek v breme prvotožene stranke, ki je trdila, da je vse obveznosti poravnala, zato je bila to trditev dolžna tudi dokazati.

Iz obrazložitve prvostopne sodbe je nadalje razvidno, da je sodišče v določeni meri obravnavalo tudi ugovore toženih strank glede vrnitve blaga, da je v tej smeri izvajalo dokaze, ki jih je tudi deloma ocenilo. Vendar pa v sodbi ni niti razlogov niti zaključkov o odločilnih dejstvih, ki so po mnenju pritožbenega sodišča ključna za odločitev o tožbenem zahtevku oz. pobotni terjatvi, to pa je vrednost blaga, ki ga je prvotožena stranka vrnila (28.167,62 EUR ali 12.037,38 EUR). Glede na nesporno dejstvo, da so blago po dobavnici št. 28 z dne 04. 04. 2003 od prvotožene stranke prevzeli vozniki oz. zastopnik tožeče stranke D. Č., ki vsi sodijo v sfero tožeče stranke, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka manjvrednost prevzetega blaga uveljavljati bistveno prej, ne pa šele septembra 2004. Zato so pritožbene trditev o tem, v čigavem skladišču je blago ležalo pred vrnitvijo, nerelevantne, nebistven pa je tudi najbrž napačen zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo blago leto in pol skladiščeno v Dravogradu (med datumom prevzema vrnjenega blaga in izdajo dobropisa je le 5 mesečni razmak). Postavlja se celo vprašanje, čemu je tožeča stranka sploh prevzela poškodovano oz. kakorkoli neustrezno blago, saj bi morala vračilo takšnega blaga s strani prvotoženke že v osnovi odkloniti.

Nima pa sodba sodišča prve stopnje nobenih razlogov o zatrjevani vrnitvi blaga, ki ni predmet dobavnice št. 28. Pritožbeno sodišče še opozarja, da tudi ni povsem jasno, ali je tožeča stranka v tožbenem zahtevku že upoštevala vrednost dobropisa iz septembra 2004 v višini 12.037,38 EUR, ki ga sama priznava.

Četudi pritožba ne napada zaključkov prvostopnega sodišča o neveljavnosti poroštvene pogodbe z dne 14. 01. 2003, pa je na pravilno uporabo materialnega prava sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ni se namreč mogoče strinjati s stališčem, da navedena pogodba določa poroštvo za obveznosti, ki niso določene ali določljive. Zakonska zahteva po določenosti oz. določljivosti obveznosti, za katero jamči porok, nikakor ne pomeni, da bi morala biti obveznost po višini že določena ali da bi morali biti že znani elementi, ki bi omogočali njeno kvantificiranje.

Za določljivost obveznosti je bistveno, da jo je mogoče identificirati, da je torej opredeljena po vsebini oz. po temelju, tako, da je mogoče določno ugotoviti, za katere obveznosti je dano poroštvo. Z opredelitvijo strank in pogodbenih razmerij, iz katerih izvirajo terjatve, za katere se poroštvo daje, so obveznosti dovolj določno opredeljene. Drugotožena stranka se je tudi kot očitno prava neuka stranka lahko popolnoma jasno zavedala, za katere obveznosti je s podpisom poroštvene izjave prevzela poroštvo, saj je izjava jasna in nedvoumna. Zaščita je poroku zagotovljena s predpisano obličnostjo njegove izjave, kajti pisnost že sama po sebi narekuje večjo previdnost (piscev) in olajšuje dokazovanje njihove prave volje. Ta zaščita pa ne sega tako daleč, da bi se poroku samo zato, ker je porok (ker se enostransko zavezuje), pripisovalo nerazumevanje ali celo nezavedanje pomena lastnih izjav.

Zaradi navedenih razlogov (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava) je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Napotila sodišču prve stopnje so razvidna iz dosedanje obrazložitve.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.