Jedro

Prosilcu je bila dodeljena BPP za sestavo in vložitev pritožbe v zadevi P 258/2008. Pritožba je bila vložena 2. 4. 2013, zato je tožena stranka pravilno presodila, da je tožnica napotnico, ki jo je dne 24. 12. 2013 predložila toženi stranki, vložila prepozno. Po presoji sodišča je za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi treba upoštevati določbo 40. člena ZBPP in na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožničini ugovori, ki se nanašajo na pooblastilno razmerje med tožnico in njeno stranko, niti ugovori, ki se nanašajo na opravljeno storitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom predlog odvetnice A.A., za odmero nagrade in potrebnih izdatkov z dne 24. 12. 2013, zavrnila. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila tožnica z odločbo št. Bpp 645/2013 z dne 29. 3. 2013 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (BPP) prosilcu B.B. Oblika dodeljene BPP je obsegala sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 258/2008 z dne 21. 1. 2013, od 29. 3. 2013 dalje. Odvetnica je 24. 12. 2013 priglasila stroške svetovanja in zastopanja v skupni višini 275,40 EUR in predlogu za obračun strokov priložila tudi dopis s priglasitvijo stroškov z dne 24. 12. 2013 ter sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 353/2013 z dne 14. 11. 2013, ki jo je prejela 23. 12. 2013. Tožena stranka je po uradni dolžnosti preverila, kdaj je bila vložena pritožba zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 258/2008 z dne 21. 1. 2013 in ugotovila, da je odvetnica pritožbo vložila 2. 4. 2013, o pritožbi pa je odločilo Višje sodišče s sodbo Cp 353/2013 14. 11. 2013, ki jo je prejela odvetnica 23. 12. 2013. 2. 8 dnevni rok za vrnitev napotnice za BPP začne teči po opravljeni storitvi, v konkretnem primeru po vložitvi pritožbe dne 2. 4. 2013 in ne šele po prejemu sodbe sodišča druge stopnje. To je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati (peti odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Rok se je iztekel 10. 4. 2013. Pri tem samo dejstvo, da so bile odvetniške storitve, za katere je bila odvetnica pooblaščena na podlagi odločbe Bpp 654/2013 z dne 29. 3. 2013, opravljene, na odločitev ne more vplivati. V posledici zamude roka odvetnica ni upravičena do plačila storitev, ki jih je opravila v okviru dodeljene BPP in je zgubila pravico do odmere nagrade za opravljene storitve v okviru BPP, zato je moralo sodišče njen zahtevek zaradi zamude materialnega prekluzivnega roka zavrniti.

3. Tožnica odločitvi tožene stranke oporeka in navaja, da je 24. 12. 2013 priglasila stroške zastopanja pred pritožbenim sodiščem v znesku 275,40 EUR. Predlogu za obračun stroškov je priložila napotnico z dne 29. 3. 2013 in sodbo sodišča druge stopnje. Razlaga tožene stranke, na kateri temelji izpodbijana odločitev, je nepravilna. Po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) namreč preneha pooblastilno razmerje med stranko in pooblaščencem s pravnomočno zaključenim postopkom, v konkretnem primeru z izdajo inštančne odločbe, kar izhaja iz določbe 95. člena ZPP, ki določa, da je za vložitev izrednega pravnega sredstva potrebno sodišču predložiti novo pooblastilo. Da pooblastilno razmerje med stranko in pooblaščenko ni prenehalo z vložitvijo pritožbe izhaja tudi iz tega, da je Višjega sodišče v Celju sodbo z dne 14. 11. 2013, opr. št. Cp 353/2013, vročalo stranki preko pooblaščenke, torej je ob izdaji te odločbe pooblastilno razmerje po ZPP še vedno obstajalo. Po drugi strani je Višje sodišče v Celju odločalo tudi o višini priglašenih stroškov pooblaščenke za sestavo pritožbe, ki je predmet tega postopka in o teh stroških odločilo s citirano sodbo in s sodbo razsodilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, vsaki po 275,40 EUR pritožbenih stroškov. Ker je Višje sodišče o teh stroških že odločalo oziroma jih odmerjalo, se o njihovi višini tožena stranka ne more izrekati drugače, ampak mora odločitev inštančnega sodišča spoštovati in stroške v že odmerjeni višini povzeti v svoji odločbi in jih izplačati tožnici. Glede na sedanjo odločitev tožene stranke, ki tožnici ni priznala s strani Višjega sodišča odmerjenih stroškov pritožbenega zastopanja in zlasti ob upoštevanju določbe 46. člena ZBPP, bo tožena stranka neupravičeno obogatena, saj bo priznane stroške izterjala od tožeče stranke. Ne samo, da je tožnica kot pooblaščenka svoje delo opravila in je zanj po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvt) upravičena prejeti nagrado, je stališče in odločitev tožene stranke pravno nevzdržno in nezakonito. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep tožene stranke odpravi in o zadevi odloči tako, da se ji prizna nagrada in potrebni izdatki za pritožbeni postopek v pravdni zadevi P 258/2008, v odmerjeni višini 275,40 EUR oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila prosilcu B.B. z odločbo tožene stranke št. Bpp 645/2013 z dne 29. 3. 2013 dodeljena BPP v zvezi s pravdnim postopkom pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. P 258/2008, v obliki sestave in vložitve pritožbe zoper sodbo z dne 21. 1. 2013 ter za izvajanje BPP prosilcu določena tožnica. Prav tako med strankama upravnega spora ni sporno, da je tožnica pritožbo v zadevi P 258/2008 vložila 2. 4. 2013 in da je o vloženi pritožbi odločilo Višje sodišče s sodbo Cp 353/2013 z dne 14. 11. 2013, ki jo je tožnica prejela 23. 12. 2013. 7. Sporno med strankama je, ali je tožnica, ki je napotnico z obračunanimi stroški v višini 275,40 EUR toženi stranki predložila 24. 12. 2013, le-to vrnila v okviru roka, ki ga za vrnitev napotnice določa peti odstavek 40. člena ZBPP.

8. V prvem odstavku 40. člena ZBPP je določeno, da je izvajalec BPP dolžan napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč, peti odstavek tega člena pa določa, da v primeru če izvajalec BPP ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev BPP.

9. Glede na navedeno je v tem primeru bistveno, kdaj je bila storitev BPP, kot izhaja iz izdane napotnice, opravljena. Ker med strankama upravnega spora ni sporen datum vrnitve napotnice, 24. 12. 2013, niti ni sporen obseg dodeljene BPP na podlagi odločbe opr. št. Bpp 645/2013 z dne 29. 3. 2014 ter dejstvo, da je bila pritožba v zadevi P 645/2013 vložena 2. 4. 2013, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno presodila, da je tožnica napotnico, ki jo je dne 24. 12. 2013 predložila toženi stranki, vložila prepozno. Tudi po presoji sodišča je za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi treba upoštevati določbo 40. člena ZBPP in na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožničini ugovori, ki se nanašajo na pooblastilno razmerje med tožnico in njeno stranko, niti ugovori, ki se nanašajo na opravljeno storitev.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. členu ZUS-1.