Jedro

V konkretni zadevi je sporno, ali je terjatev toženke do tožnikov glede vračila sredstev, ki so bila njihovemu pravnemu predniku izplačana kot akontacija za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše na podlagi delne odločbe z dne 26. 11. 2003, zastarala. Toženka nima prav, ko se v izpodbijani drugostopenjski odločbi sklicuje na dejstvo, da odločba o vračilu preveč plačane akontacije pokojnemu A.A. nikoli ni bila vročena. To dejstvo sicer res pomeni, da odločba z dne 22. 9. 2004 zanj ni imela nobenih pravnih učinkov, vendar pa je bila vsaj takrat ugotovljena terjatev toženke do A.A. Vsaj z izdajo odločbe z dne 22. 9. 2004 so bili namreč izpolnjeni pogoji za to, da bi toženka to terjatev lahko izterjala. V ponovljenem postopku bo moral pritožbeni organ v zvezi s pritožbenim ugovorom zastaranja ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru nastopilo zastaranje te terjatve ter o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ponovno odločiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33006-1/2012/2 z dne 29. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za kmetijstvo in okolje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 23. 1. 2012: zavrnil zahtevek prve tožnice za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravni nesreč v letu 2003 (1. točka izreka); ugotovil, da je bila prvi tožnici na podlagi delne odločbe z dne 26. 11. 2003 izplačana akontacija v višini 455,84 EUR (2. točka izreka) ter odločil, da mora prva tožnica sredstva, navedena v 2. točki izreka, vrniti v roku 3 let od pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka).

Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo: ugodil pritožbi prve tožnice in odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 23. 1. 2012 (1. točka izreka); ugotovil, da je bila pokojnemu A.A. na podlagi delne odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 26. 11. 2003 izplačana akontacija v višini 455,84 EUR (2. točka izreka); ugotovil, da je A.A. tekom postopka umrl ter da so v postopek kot pravni nasledniki vstopili tožniki (3. točka izreka); odločil, da se zahtevek za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003 zavrne (4. točka izreka) ter pravnim naslednikom iz točke 3 te odločbe naložil solidarno vračilo akontacije iz 2. točke izreka v višini 455,84 EUR v roku 3 let od pravnomočnosti te odločbe (5. točka izreka). V obrazložitvi citira določbe 35. člena in drugega odstavka 43. člena Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (v nadaljevanju ZOPNN) ter se sklicuje na Program o odpravi posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003, ki ga je Vlada RS sprejela 30. 10. 2003 in je bil dopolnjen 8. 7. 2004. Navaja, da glede na to, da prva tožnica izračuna višine sredstev ni izpodbijala, le tega podrobno ne pojasnjuje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je terjatev zastarala, pa pojasnjuje, da terjatev pred izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 23. 1. 2012 sploh še ni obstajala, saj je pokojni A.A. tekom postopka umrl in mu odločba o vračilu preveč plačane akontacije nikoli ni bila vročena in tako ni imela nobenih pravnih učinkov. Ker pa je prvostopenjski organ vračilo sredstev napačno naložil v plačilo le pooblaščenki B.B. (prvi tožnici), je z drugostopenjsko predmetno izpodbijano odločbo odpravil odločbo prve stopnje. Akontacijo so namreč dolžni vrniti vsi pravni nasledniki solidarno, saj je obveznost vračila z vstopom v postopek prešla na vse pravne naslednike pokojnega A.A., ki so bili tudi njegovi zakoniti dediči in so iz njegove zapuščine dedovali vsak do 1/6. Tožniki v tožbi podajajo ugovor zastaranja. V zvezi s tem navajajo, da zastaranje teče ne glede na nemožnost vročitve odločbe. Zapuščinski postopek po pokojnem pravnem predniku tožnikov je bil končan že v letu 2004, zato so prepričani, da je absolutni rok za zastaranje potekel v letu 2009. Splošni zastaralni rok po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pet let. Prvo procesno dejanje je toženka izvršila 9. 8. 2010, ko je prekinila postopek in pozvala pravne naslednike, naj vstopijo v nadaljevanje postopka. To procesno dejanje pa je bilo storjeno izven petletnega zastaralnega roka. Sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in drugostopenjsko odločbo ter odločbo prve stopnje odpravi, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi višina sredstev, do katerih bi bili upravičeni tožniki oziroma njihov pravni prednik za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003, ni sporna. Tako posledično tudi ni sporno, da tožniki oziroma njihov pravni prednik A.A. v skladu z 8. členom Uredbe o načinu izračuna potrjene škode v kmetijstvu in načinu izračuna višine dodeljenih sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu (v nadaljevanju Uredba) do dodelitve sredstev niso upravičeni. Sporno pa je, ali je terjatev toženke do tožnikov glede vračila sredstev, ki so bila njihovemu pravnemu predniku izplačana kot akontacija za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše na podlagi delne odločbe z dne 26. 11. 2003, zastarala.

Po vpogledu v upravni spis zadeve sodišče ugotavlja, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 26. 11. 2003 pravnemu predniku tožnikov A.A. izdalo delno odločbo, s katero je odločilo, da je nosilec kmetijskega gospodarstva A.A. upravičen do akontacije za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše v višini 109.237 SIT. Dne 22. 9. 2004 pa je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja izdala A.A. odločbo, s katero je njegovo vlogo za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003 zavrnila in mu naložila, da mora prejeta sredstva na podlagi delne odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 26. 11. 2003 v višini 109.237 SIT vrniti v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena odločba A.A. ni bila vročena ter da se je pošiljka vrnila pošiljatelju z oznako, da je naslovnik umrl. Dalje iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja dne 18. 2. 2009 zaprosila pristojno sodišče za smrtovnico oziroma sklep o dedovanju po pokojnem A.A. Sklep o dedovanju D 258/2004 z dne 2. 6. 2006 je prejela 26. 2. 2009. Dne 9. 8. 2010 pa je izdala sklep o prekinitvi postopka za dodelitev sredstev za odpravo posledic naravnih nesreč v letu 2003, dokler v postopek ne vstopijo pravni nasledniki. Pooblaščenec tožnikov je predlog tožnikov za nadaljevanje predmetnega postopka prvostopenjskemu organu posredoval 18. 8. 2010, le-ta pa ga je prejel 19. 8. 2010. Prvostopenjsko odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja nato izdala 23. 1. 2012. Glede na to, da niti ZOPNN, niti Zakon o kmetijstvu ne vsebujeta določb o zastaranju terjatev, je sodišče v zvezi s tem vprašanjem uporabilo OZ kot splošnejši predpis. Po določbi drugega odstavka 335. člena OZ zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). V zastaranje se všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom (338. člen OZ). Splošni zastaralni rok po 346. členu OZ je pet let, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok.

Glede na zgoraj navedene podatke upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je predmetna terjatev – zahtevek za vračilo 109.237 SIT oziroma 455,84 EUR nastala že leta 2004. Z odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 22. 9. 2004 je bilo namreč ugotovljeno, da pravni prednik tožnikov A.A. ni upravičen do dodelitve sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003. To pa pomeni, da je bila terjatev toženke napram tožnikovemu pravnemu predniku ugotovljena vsaj z izdajo odločbe z dne 22. 9. 2004. Ob upoštevanju citirane določbe prvega odstavka 336. člena OZ to pomeni, da je toženka (vsaj) od prvega naslednjega dne po izdaji navedene odločbe imela pravico terjati izpolnitev obveznosti vračila tega zneska. Tako po presoji sodišča toženka nima prav, ko se v izpodbijani drugostopenjski odločbi sklicuje na dejstvo, da navedena odločba o vračilu preveč plačane akontacije pokojnemu A.A. nikoli ni bila vročena. To dejstvo sicer res pomeni, da navedena odločba z dne 22. 9. 2004 zanj ni imela nobenih pravnih učinkov, vendar pa je bila, kot že povedano, vsaj takrat ugotovljena terjatev toženke do A.A. Vsaj z izdajo odločbe z dne 22. 9. 2004 (če ne že prej – ko je bilo v postopku ugotovljeno, da A.A. pravica do sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003 ne pripada) so bili namreč izpolnjeni pogoji za to, da bi toženka to terjatev lahko izterjala.

Po povedanem je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano drugostopenjsko odločbo odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrniti istemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral pritožbeni organ ob upoštevanju gornjega stališča sodišča, določb OZ ter podatkov upravnega spisa zadeve (ki ga bo po potrebi glede vprašanja, kdaj je bila predmetna terjatev v upravnem postopku na prvi stopnji dejansko ugotovljena, treba dopolniti) v zvezi s pritožbenim ugovorom zastaranja ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru nastopilo zastaranje te terjatve ter o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je tožnikom priznalo tudi 20 % DDV, ker je njihov pooblaščenec zavezanec za DDV.