Jedro

Tožnica, kljub pozivu tožene stranke, davčnih obveznosti do izdaje izpodbijane odločbe ni poravnala, zato obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS. Od nje pa se izpolnjevanje davčnih obveznosti pričakuje še toliko bolj iz razloga, ker ji je bilo izdano dovoljenje za delo tujega zastopnika za opravljanje poslovodne funkcije v RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje v točki 1. zavrnil prošnjo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, v točki 2. odločil, da mora tožeča stranka zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe ter v točki 3. odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški niti niso bili priglašeni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je ob vložitvi vloge za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz poslovnega registra Slovenije ugotovil, da je tožeča stranka direktorica družbe A. d.o.o., zato je zaprosil za podatke o dohodkih tožeče stranke Davčni urad Nova Gorica, ki je dne 15. 2. 2012 odgovoril, da pravna oseba za tožečo stranko ni predložila obračuna davčnih odtegljajev za september in oktober 2011, za november in december pa ni oddala obračunov davčnih odtegljajev, prav tako pravna oseba ni poravnala zapadlih davčnih obveznosti, niti ni zaprosila za odlog plačila. Po tem, ko je tožeča stranka dne 26. 3. 2012 upravnemu organu predložila novo pogodbo o poslovodenju za nedoločen čas, sklenjeno dne 19. 3. 2012 z družbo A. d.o.o., je upravni organ prve stopnje ponovno zaprosil za podatke Davčni urad Nova Gorica in prejel odgovor, da ima pravna oseba A. d.o.o na dan 4. 4. 2012 poravnane vse evidentirane davke in druge davčne obveznosti, ki jim je zapadel rok plačila, med tem ko je imela tožeča stranka na ta dan neporavnane davčne obveznosti. Dne 8. 5. 2012 je upravni organ ponovno vpogledal v evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ugotovil, da tožeča stranka nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. O svojih ugotovitvah je dne 9. 5. 2012 seznanil tožečo stranko in ji naložil, da v roku 8 dni predloži potrdilo o urejenem obveznem zdravstvenem zavarovanju in potrdilo Davčnega urada Nova Gorica o poravnanih davčnih obveznostih, oziroma se oglasi pri upravnem organu na zaslišanje. Tožečo stranko je opozoril, da bo, če v danem roku ne bo dostavila zahtevanih dokazil, njeno prošnjo na podlagi 1. in 5. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih, zavrnil. Tožeča stranka je dne 18. 5. 2012 predložila potrdilo o urejenem obveznem zdravstvenem zavarovanju, v postavljenem roku pa se ni zglasila na zaslišanje in tudi ni predložila dokaza, da ima poravnane davčne obveznosti, katerim je zapadel rok plačila. Ker tožeča stranka kljub pozivu upravnega orana prve stopnje ni predložila dokaza, da je poravnala neporavnane davčne obveznosti, ki jim je zapadel rok plačila, je upravni organ prve stopnje zaključil, da obstaja razlog za domnevo, da se tožeča stranka tudi v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu Slovenije, zato obstajajo razlogi za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz 5. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih. Odločitev, da mora tožeča stranka v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe zapustiti Republiko Slovenijo temelji na tretjem odstavku 60. člena Zakona o tujcih, ki določa da mora tujec državo zapustiti v roku, ki mu je postavljen in ne sme biti krajši od 7 dni in ne daljši od 30 dni, pri tem mora upravni organ upoštevati čas, v katerem tujec to lahko stori.

Ministrstvo za notranje zadeve RS je z odločbo št. 2141-60/2012/2 (135-14) z dne 24. 7. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. V obrazložitvi je navedlo, da je tožeča stranka po poteku roka za dopolnitev vloge in po izdaji izpodbijane odločbe predložila informativni izračun dohodnine za leto 2011 in dokazilo o plačilu dohodnine za to leto ter dokazila o vplačilu prispevkov za zdravstveno zavarovanje, socialno zavarovanje ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje za mesec april 2012 iz katerih pa ni razviden datum nakazila. Priložila pa je tudi dokazila o plačilu prispevkov za zasebnika za mesec februar in marec 2012 iz katerih ravno tako ni razviden datum plačila. Ker iz pritožbe ne izhaja, zakaj tožeča stranka ni predložila navedenih dokazil v postopku na prvi stopnji in iz katerih upravičenih razlogov tega ni mogla storiti, k pritožbi priloženih dokazil v pritožbenem postopku ni mogla upoštevati. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da vabila, ki ji je bilo vročeno dne 11. 5. 2012 ni prejela, pa je tožeči stranki pojasnilo, da je iz vročilnice razvidno, da je bilo zadevno vabilo oziroma dopis za dopolnitev vloge tožeči stranki osebno vročen skladno z 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku dne 11. 5. 2012, kar potrjuje tudi ravnanje tožeče stranke, ki je v danem roku predložila dokazilo o urejenem zdravstvenem zavarovanju.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27.člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede kršitve določb upravnega postopka navaja, da bi moral upravni organ prve stopnje glede na to, da tožeča stranka ni predložila zahtevanega potrdila o plačanih davkih odločati kot o nepopolni vlogi, namesto tega pa je v zadevi odločil meritorno in s tem kršil določbe upravnega postopka. Nadalje navaja, da bi tožeči stranki moralo biti v upravnem postopku omogočeno, da pojasni vse sporne okoliščine, pomembne za pravilno odločitev zadeve. Upravni organ bi moral razčistiti, zakaj je tožeča stranka vlogo le deloma dopolnila in se prepričati, ali je poziv upravne enote pravilno razumela, saj ravnanje tožeče stranke tekom postopka kaže na to, da se je ves čas trudila izpolniti vse zahteve upravnega organa in je vlogo dopolnjevala tako, kot ji je bilo naročeno. V letu 2011 je bila tožeča stranka zaposlena v družbi A. d.o.o., računovodske storitve zanjo je opravljalo drugo podjetje, zato ni imela razloga, da bi dvomila v to, da so vsi prispevki in dajatve do države poravnane. Tožeča stranka je po prejemu izpodbijane odločbe le to pokazala računovodji, ki je v njenem imenu opravil poizvedbe pri davčnem organu, takrat se je šele izkazalo, da ni plačala dohodnine za leto 2010. Nadalje je bilo ugotovljeno, da ima tožeča stranka preplačila na DURS zaradi napake pri nakazovanju prispevkov, tako da bi davčni organ lahko samostojno prenakazal denar iz konta tožeče stranke na konto, kjer plačila ni bilo. Kljub temu je tožeča stranka dohodnino za leto 2010 plačala. Navedene okoliščine kažejo na to, da je upravni organ prve stopnje napačno in preuranjeno sklepal, da pri tožeči stranki obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Slovenije. Do zamude pri plačilu je prišlo zaradi nesporazuma, ki je posledica jezikovne bariere in prezahtevnega pravnega jezika, ki ga uporablja upravni organ v komunikaciji s tujci, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek celotnega upravnega postopka, zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, vztraja pri navedbah izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sporna odločba upravnega organa prve stopnje s katero je bila zavrnjena prošnja tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Odločitev upravnega organa temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni poravnala svojih davčnih obveznosti, kar v zadevi ni sporno. V zadevi tudi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje tožečo stranko pred izdajo izpodbijane odločbe seznanil z ugotovitvami do katerih je prišel v dokaznem postopku in jo pozval, da v danem roku predloži potrdilo o urejenem obveznem zdravstvenem zavarovanju in potrdilo Davčnega urada Nova Gorica o poravnanih davčnih obveznostih in jo opozoril na posledice, če ne bo v postavljenem roku dostavila zahtevanih dokazil oziroma se odzvala vabilu, zaradi razjasnitve okoliščin.

Določbe 5. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljnjem besedilu ZTuj-2) določajo, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda v kolikor obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V upravnem postopku ugotovljena ravnanja tožeče stranke tako kot je bilo obrazloženo v izpodbijanih odločbah tudi po mnenju sodišča tako domnevo izkazujejo. Iz upravnega spisa izhaja, da je bilo tožeči stranki izdano dovoljenje za delo tujega zastopnika za opravljanje poslovodne funkcije v Republiki Sloveniji, zato se po mnenju sodišča od tožeče stranke še toliko bolj pričakuje izpolnjevanje davčnih obveznosti do države, v kateri opravlja svojo dejavnost. Poziv tožeči stranki, da v določenem roku dostavi potrdila o plačilu zapadlih davčnih obveznosti, pa je po mnenju sodišča dovolj jasen, da ga bi tožeča stranka, kot poslovodja, lahko razumela. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožeči stranki poziv pravilno vročen.

Ugovor tožeče stranke, da bi morala tožeča stranka vlogo kot nepopolno zavreči ni utemeljen. V obravnavanem primeru ne gre za nepopolno vlogo v smislu 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP). Upravni organ prve stopnje je tožečo stranko pozval na dopolnitev vloge za to, da bi razčistil dejansko stanje glede obstoja razlogov za domnevo, da se tožeča stranka ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije in ji omogočil, da predloži dokaze v svojo korist. Po določbi tretjega odstavka 140. člena ZUP upravni organ samo zaradi tega, ker stranka v postopku v določenem roku ne predloži zahtevanih dokazov, ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP, temveč mora postopek nadaljevati in odločiti o zadevi po vsebini.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo, ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.