Jedro

Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Med drugim lahko v skladu z 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega ter zavezancu za davek prepove, sprejeti poplačilo terjatve, kot je bilo to z izpodbijanim sklepom storjeno v konkretnem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS je kot organ prve stopnje je v zadevi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti zavezanca za davek A., ..., ..., ..., ..., ZDA, tožniku kot dolžniku zavezanca z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka prepovedala izplačilo zavezančevih terjatev iz naslova prejetega posojila v znesku 250.000,00 EUR, zavezancu pa v II. točki izreka prepovedala, da sprejme terjatev iz I. točke, ter izrekla, da zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti in da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (III. in IV. točka izreka).

2. V razlogih sklepa se (na straneh od 2 do 18) povzemajo ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora, iz katerih izhaja, da ima zavezanec za davek kraj dejanskega delovanja poslovodstva v RS in s tem slovensko rezidentstvo in da je zato dolžan v skladu z načelom svetovnega dohodka obračunati in plačati davek od vseh dohodkov v RS. V nadaljevanju se povzemajo dejanske ugotovitve in njihova pravna kvalifikacija, iz katerih izhaja obveznost zavezanca iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb in davka od drugih dohodkov, ki znaša skupaj 494.425,48 EUR. Ker pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, se davčni dolg zavaruje na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) še pred izdajo odločbe. Zavaruje pa se lahko v skladu s 119. členom ZDavP-2 s tem, da se dolžniku zavezanca prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega.

3. Nadalje se v obrazložitvi navaja, da je tožnik Finančnemu uradu Ljubljana predložil posojilno pogodbo z dne 19. 3. 2010, ki sta jo sklenila zavezanec kot posojilodajalec in tožnik kot posojilojemalec za znesek 250.000,00 EUR. Ugotavlja se, da iz TRR zavezanca ni razvidno, da bi tožnik posojilo vračal. Ugotavlja se še, da navedbe tožnika, da se je glede vračila posojila dogovarjal s hčerko B.B., direktorja zavezanca, ne držijo. Glede na pojasnila C.C. sta se dogovarjala zgolj o vračilu posojila v višini 10.000,00 EUR in kar je bilo tudi realizirano, ne pa o posojilu po že omenjeni posojilni pogodbi. Zato se tožniku prepove izplačilo terjatve po posojilni pogodbi, zavezancu pa prepove sprejeti njeno poplačilo, kot to sledi iz izreka izpodbijanega sklepa.

4. Pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep je Ministrstvo za finance kot organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-29-362/2017-8 z dne 15. 1. 2018 zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih naj bi tožnik obveznost do zavezanca poravnal, ugotavlja, da je tožnik pritožbi priložil tri pogodbe o kratkoročnem posojilu, po katerih je tožnik posojilodajalec in B.B. posojilojemalec, in s katerimi naj bi pobotal svoj dolg do zavezanca, ki naj bi ga ta odstopil B.B. in kar naj bi bilo storjeno že 19. 3. 2010 in torej že takrat, ko je bila sklenjena zadevna posojilna pogodba z zavezancem za davek. Pritožbeni organ je glede na to pregledal dokumentacijo, ki je v spisih, in ugotovil, da je iz nje razbrati drugače, kot zatrjuje tožnik. Sicer pa ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik posojilo prejel, oziroma tožnik tega ne zanika. Ni pa izkazal, da bi posojilo vrnil ali da bi prenehalo kako drugače. Predlaga sicer svoje zaslišanje in zaslišanje priče D.D., ne pove pa, kaj bi se s tem zaslišanjem dokazovalo, oziroma kaj naj bi izpovedala priča in za katero niti ne zatrjuje, da bi kakorkoli sodelovala pri pobotu terjatev. Pobota tožnik v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval niti zanj ne predloži nobenih konkretnih dokazil in je v nasprotju s tem, kar je navedel v dopisu z dne 30. 5. 2016 in na razgovoru pri prvostopenjskem organu z dne 14. 6. 2016. Trditve, ki jih vsebuje pritožba, zato pritožbeni organ zavrača kot neverodostojne in tudi nelogične. Kot nenavadno namreč ocenjuje ravnanje, po katerem naj bi si tožnik denar izposodil, ko bi lahko od B.B. zgolj zahteval vračilo posojenega. Na podlagi vsega navedenega zato pritožbeni organ ugotavlja, da je izkazan tožnikov dolg do zavezanca in da so pritožbene navedbe neutemeljene.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga sodišču odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da terjatev zavezanca za davek do tožnika ne obstaja, in sicer najmanj iz dveh razlogov: 1. zato, ker družba - davčni zavezanec ne obstaja več, in 2. ker je bil dolg tožnika po cesiji terjatve, iz katere je izviral, pobotan s terjatvijo, ki jo je imel tožnik do poslovodje zavezanca - omenjene družbe. Oba razloga je tožnik navedel že v pritožbi zoper odločbo (pravilno: sklep) prve stopnje, pritožbeni organ pa jih je enostavno obšel in se ukvarjal z diskvalifikacijo tožnika.

6. Dalje se v tožbi navaja, da po vedenju tožnika poslovodstvo zavezanca v RS ne obstaja več. Iz poizvedb v ZDA pa ni mogoče o poslovanju zavezanca izvedeti ničesar. Domnevati je mogoče, da je zavezanec prenehal, kar pomeni, da so, če ni bilo vzpostavljeno pravno nasledstvo, s tem prenehale tudi vse njegove obveznosti in terjatve in kar bo jasno, ko bo davčni organ izdal zavezancu odločbo.

7. Drugo dejstvo pa je, da je tožnik svojo obveznost pobotal z dolgom direktorja zavezanca B.B., ki mu je bila terjatev davčnega zavezanca cedirana v celoti. O odstopu terjatve je tožnika - cessusa ustno obvestil poslovodja cedenta B.B.. Po ustnem dogovoru o pobotu je B.B. s tožnikovim dolgom za 250.000,00 EUR pobotal svoj dolg 335.000,00 DEM iz pogodb z dne 24. 1. 1995, 28. 9. 1999 in 29. 11. 1999, ki je skupaj z zamudnimi obrestmi na dan 19. 3. 2010 znašal nekaj več kot omenjenih 250.000,00 EUR. Zaradi pobota tudi nobena od navedenih terjatev ni bila nikoli terjana. Omenjenih ravnanj ne prepoveduje noben od zakonov. Da so se omenjeni dogodki vrstili in zgodili, kot je povedano, lahko potrdi tudi E.E., ki je bil s tožnikom in pokojnim B.B. udeležen pri enem od skupnih projektov, kjer se je govorilo o omenjenih transakcijah in katerega zaslišanje se predlaga.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

9. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih. Tožeča stranka dodatno predlaga izvedbo dokazov s poizvedbami pri bankah in z zaslišanjem prič E.E. in D.D., medtem ko predlog za zaslišanje tožnika umakne. V zvezi s predlogom za zaslišanje D.D. sodišče tožnika pozove, da v roku 30 dni predloži njegovo pisno izjavo o dejstvih, o katerih bi lahko izpovedal na naroku.

10. V vlogi, ki jo je posredoval sodišču v postavljenem roku, tožnik navaja, da s pričo D.D. ni bilo mogoče vzpostaviti stika in s tem pridobiti njegove izjave. Obenem predloži izpis s spletne strani https://icis.corp.delaware.gov za družbo A. - zavezanca za davek ter z njim dokazuje, da je davčni dolžnik prenehal in da zato terjatev več ne obstaja, ter da posledično tudi ni mogoče začasno zavarovanje terjatve, ki se odreja z izpodbijanim sklepom. Na naroku tožnik predlog za zaslišanje priče D.D. umakne, v dokazne namene pa se po sklepu sodišča poleg listin, ki so v upravnih spisih, vpogleda izpis s spletne strani, ki ga tožnik prilaga vlogi.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu listin, ki so v upravnih spisih in v sodnem spisu ter po tem, ko je slišalo stranki, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in v skladu z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi sklepa in odločbe o pritožbi, zato se sodišče na razloge davčnih organov sklicuje.

13. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Med drugim lahko v skladu z 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega ter zavezancu za davek prepove, sprejeti poplačilo terjatve, kot je bilo to z izpodbijanim sklepom storjeno v konkretnem primeru. Sporna tudi ni višina pričakovane davčne obveznosti, ki omenjeni mejni znesek za večkrat presega.

14. V zadevi je sporen tožnikov položaj dolžnika nasproti davčnemu zavezancu - družbi A. in s tem obstoj terjatve, ki se zavaruje z izpodbijanim sklepom.

15. Kolikor tožnik ugovarja obstoju omenjene družbe sploh, nima prav in ima prav tožena stranka, ko navaja, da je po podatkih predloženega izpisa podatkov s spletne strani za družbo A. razvidno, da je davčni zavezanec prenehal v letu 2019, in torej po tem, ko je bil (v letu 2017) izdan izpodbijani sklep ter da zato omenjeno dejstvo na presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa ne vpliva. Za rešitev stvari, to je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je namreč pomembno tisto dejansko stanje, ki obstoji ob izdaji izpodbijanega sklepa, medtem ko kasnejše sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku.1

16. V zvezi s terjatvijo pa med strankama ni spora o tem, da je bila za znesek 250.000,00 EUR sklenjena posojilna pogodba in da je tožnik prejel posojilo. Ni pa, kot pravilno ugotavlja že pritožbeni organ, izkazano, da bi obveznost iz posojilne pogodbe prenehala, kot se zatrjuje v tožbi in pred tem že v davčnem postopku. Neizkazana namreč ostajata tudi po presoji sodišča tako zatrjevana cesija terjatve kot tudi zatrjevani pobot s terjatvijo, ki jo je imel tožnik do B.B., ki je bil poslovodja zavezanca za davek in kateremu naj bi bila terjatev odstopljena. Pri čemer ne drži tožbena trditev, da je pritožbeni organ omenjena pritožbena zatrjevanja obšel in se ukvarjal z diskvalifikacijo tožnika. Kot je razvidno iz razlogov druge stopnje, je pritožbeni organ pritožbene ugovore obravnaval in jih obrazloženo zavrnil. Z razlogi druge stopnje se strinja tudi sodišče. Listin, ki bi izkazovale cesijo in pobot terjatev, namreč ni nobenih. O zatrjevanih ustnih dogovorih v tej zvezi pa prav tako ni bilo predloženih oziroma ponujenih nobenih relevantnih dokazov. Hčerka B.B., ki je pokojni, o zadevnem posojilu ne ve ničesar, predlagana priča D.D. kot podpisnik posojilne pogodbe ni dal izjave in je sodišču nedosegljiv, zaslišanje E.E. pa je sodišče zavrnilo, saj iz lastnega ne ve izpovedati, obenem pa je bilo njegovo zaslišanje prvič predlagano v tožbi in je torej predlog šteti za nedopustno tožbeno novoto, ki je sodišče na podlagi določb 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne upošteva. Za nedopustno tožbeno novoto in hkrati za nedopusten informativni dokaz je šteti tudi predlagane poizvedbe pri bankah, ki jih sodišče kot takšne zavrne. Utemeljeno pa se že v odločbi druge stopnje opozarja tudi na tožnikove različne izpovedbe oziroma zatrjevanja, ki jih je dal tekom postopka. Obstoj cesije in pobota je namreč prvič zatrjeval v pritožbi, medtem ko v postopku na prvi stopnji tožnik ni zanikal obstoja terjatve, oziroma je celo zatrjeval, da se (s hčerko B.B.) dogovarja o vračilu. To pa kaže na neverodostojnost izjav in hkrati utrjuje sodišče v prepričanju, da tožnik s svojimi ugovori tudi v postopku pred sodiščem ne more uspeti. Stranke morajo namreč v skladu z 11. členom ZUP pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem zakonom in drugimi zakoni, ki urejajo upravne postopke.

17. Glede na povedano je sodišče spoznalo izpodbijani sklep za zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa za neutemeljene. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. Dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Lj. 1992, str. 226.