Jedro

Zmotna je pritožbena teza, da oseba, ki je imela neposredno posest nad določeno stvarjo (v obravnavanem primeru tožnik nad garažo pred sklenitvijo najemne pogodbe), nima pravice, da v posestni pravdi zahteva vrnitev neposredne posesti - vrnitve stvari. Te teze ne potrjuje ureditev iz 31. in 32. člena SPZ, ki dajeta posestno varstvo vsakemu posestniku, ne glede na vrsto in kvalifikacijo posesti.

Če posest neposrednemu posestniku ni odvzeta ali neposredni posestnik izvršuje posest (dejansko oblast nad stvarjo) na enak način kot pred zatrjevanim motenjem in enako kot je opredeljeno v pravnem razmerju s posrednim posestnikom, potem ima posredni posestnik zoper tretjega zgolj zahtevek iz naslova pravice.

Izrek

I. Sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se sedaj glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na zemljiških parcelah z ID znakom parcela 000 13/52 in 000 22/52 na katerih stoji garaža št. 15 ob šolskem igrišču ob P. ulici, odstrani zamenjano ključavnico in namesti staro ključavnico ali tožeči stranki izroči ključe nove ključavnice na vratih garaže št. 15 ob šolskem igrišču ob P. ulici, ki stoji zemljiških parcelah z ID znakom parcela 000 13/52 in 000 22/52. 2. Toženi stranki se v bodoče prepoveduje samovoljna zamenjava, odstranitev, uničenje ključavnice in podobna motilna ravnanja, s katerimi se posega ali preprečuje izvrševanje posesti tožeče stranke na garaži št. 15 ob šolskem igrišču ob P. ulici, ki stoji na zemljiških parcelah z ID znakom parcela 000 13/52 in 000 22/52.“

II. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki stroške tega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 497,32 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Odločitvi sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je toženka dolžna v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na zemljiških parcelah z ID znakom parcela 000 13/52 in 000 22/52, na katerih stoji garaža št. 15 ob šolskem igrišču ob P. ulici, odstrani zamenjano ključavnico in namesti staro ključavnico ali tožniku izroči ključe nove ključavnice na vratih garaže št. 15 ob šolskem igrišču ob P. ulici, ki stoji na zemljiških parcelah z ID znakom parcela 000 13/52 in 000 22/52 (I), da se toženki v bodoče prepoveduje samovoljna zamenjava, odstranitev, uničenje ključavnice in podobna motilna ravnanja, s katerimi se posega ali preprečuje izvrševanje posesti tožnika na garaži (II), da mora toženka plačati tožniku stroške tega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (III).

_**Povzetek pritožbenih navedb1**_

2. Pritožba izpodbija sklep iz dveh pritožbenih razlogov: zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in hkrati tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov toženke, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.2

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od sklenitve najemne pogodbe 6. 7. 2018 na garaži izvrševal posredno posest, pravno zmotne pa so nadaljnje ugotovitve, da je tožnik upravičen do posestnega varstva, ker je bila najemnica A. A.3 po prenehanju najemnega razmerja dolžna garažo oziroma ključne garažnih vrniti v neposredno posest tožniku, da je toženka samovoljno spremenila obstoječe posestno stanje, ker je z zamenjavo ključavnice na garaži tožniku po prenehanju najemnega razmerja onemogočila (ponovno) vzpostavitev neposredne posesti tožnika. Razlogi v tem delu so si v medsebojnem nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče po eni strani zatrjuje, da naj bi toženka z menjavo ključavnice samovoljno spremenila obstoječe posestno stanje, po drugi strani pa aktivno legitimacijo tožnika in njegov pravni interes za uveljavljanje posestnega varstva utemeljuje z obrazložitvijo, da je toženka s svojim ravnanjem onemogočila (ponovno) vzpostavitev neposredne posesti tožnika na garaži po prenehanju najemnega razmerja.

4. Sodišče je tožniku priznalo pravico do posestnega varstva in njegovo aktivno legitimacijo s sklicevanjem na njegovo neposredno posest, čeprav je ugotovilo, da tožnik v času zatrjevanega motilnega dejanja ni imel neposredne posesti, ker je neposredno posest imela najemnica. Sodišče je s tem zmotno uporabilo določbe 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), 24. in 92. čl. SPZ, 610. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in 107. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Posest namreč ni pravica, ampak je (neposredna ali posredna) dejanska oblast nad stvarjo, kot to določa 24. člen SPZ. Zgolj dejstvo, da je oseba nekoč imela neposredno posest nad določeno stvarjo, v obravnavanem primeru tožnik nad garažo pred sklenitvijo najemne pogodbe, tej osebi ne daje pravice, da bi lahko zahtevala vrnitev neposredne posesti, torej vrnitve stvari. Zakon daje pravico zahtevati vrnitev stvari zgolj lastniku (92. člen SPZ), skladno z določili SPZ pa je posest pravno varovana zgolj in samo v smislu varovanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki pa je tožnik v obravnavanem primeru ni imel. 5. Posredna posest, ki jo je imel tožnik na garaži ob sklenitvi najemne pogodbe 6. 7. 2018 dalje, je prenehala najkasneje 11. 7. 2018, ko je toženka postala izključna lastnica garaže, t.j. z dnem, ko je postal pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 291/2016 z dne 16. 10. 2017, s katerim je bila garaža dodeljena v izključno last toženki. Na podlagi prvega odstavka 610. člena OZ4 ne more biti dvoma, da je nov lastnik, ki je v pogodbenem razmerju v celoti nadomestil prejšnjega lastnika kot najemodajalca, tisti, ki s prenosom lastninske pravice pridobi posredno posest v zakup dani stvari, in ki mu je najemnik po prenehanju najema dolžan vrniti v najem dano stvar. Najemnica je najkasneje od 13. 4. 2019 dalje, ko je prejela nove ključe garaže od toženke, priznala dejansko oblast toženke kot posredne posestnice in najemodajalke garaže. Tožnikova posredna posest je 11. 7. 2018 prenehala, kar je skladno z določbo drugega odstavka 24. člena SPZ eden izmed pogojev, ki mora biti izpolnjen za obstoj razmerja posredne – neposredne posesti oziroma je to razmerje prenehalo najkasneje 4. 11. 2018, ko je bila najemnica obveščena o zamenjavi lastništva. V razmerju med tožnikom in najemnico od 13. 4. 2019 dalje več ni bil izpolnjen drugi pogoj iz citirane določbe za obstoj razmerja posredne – neposredne posesti, t.j. da mora neposredni posestnik imeti voljo stvar posedovati zgolj kot najemnik oziroma mora imeti voljo priznati obstoj višje posesti nekomu drugemu – posrednemu posestniku.5 Tega dne je najemnica prevzela nove ključe garaže od toženke in od tedaj dalje v celoti priznala višjo posest glede garaže izključno toženki, ki jo je najemnica od tedaj dalje štela za svojo najemodajalko. Iz dopisov najemnice izhaja, da je najemnica od prejema ključev dalje položaj najemodajalke in njene posredne posestnice priznavala toženki, kar izhaja tudi iz njene izpovedbe, kakor tudi izpovedbe njenega partnerja.

6. Zmotne so ugotovitve sodišča, da tolmačenje toženke v zvezi z določbami 107. člena SZ-1, 610. člena OZ in 159. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) pomeni obid zakonskih določb, ki naj ne bi dopuščale samovoljnih sprememb posestnega stanja. Stališča sodišča pomenijo obid zakonskih določb glede sodnega varstva posesti, ki v 33. členu SPZ in 426. členu ZPP določata, da sodišče daje sodno varstvo le glede na zadnje posestno stanje.

7. Zmotna so stališča sodišča, da 610. člena OZ in 107. člena SZ-1 ni mogoče uporabiti, ker je bila toženka že ob sklenitvi najemne pogodbe skupna lastnica garaže in bi v primeru, da ni soglašala z najemom garaže lahko kadar koli zahtevala varstvo skupne lastnine, in da ni bila dolžna vstopiti v najemno razmerje, ki ga je v zvezi z garažo brez njenega soglasja sklenil tožnik.

8. Do prenehanja posesti tožnika na garaži je prišlo 5. 7. 2019, z iztekom najemnega razmerja, ki je bil sklenjen med tožnikom in najemnico, s tem, da je najemnica ob prenehanju najema izročila ključe garaže toženki, kar pomeni, da je takrat prišlo do prenehanje pravnega in ekonomskega interesa tožnika za posestno tožbo zoper toženko. Glede teh argumentov se sodišče v sklepu ni opredelilo, kar predstavlja kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno dejstvo je odločilno, ker oseba, ki ni zadnji posestnik stvari, glede na relevantne zakonske določbe ni upravičena do sodnega varstva, ki ga je s predmetno tožbo uveljavil tožnik. V skladu z drugim odstavkom 30. člena SPZ ima izguba neposredne posesti za posledico izgubo posredne posesti. Z zaključkom najemnega razmerja 5. 7. 2019 in s prenehanjem uporabe garaže s strani najemnice ter z izročitvijo ključev garaže toženki je prenehala neposredna posest najemnice, hkrati pa posredna posest tožnika, kar potrjuje uveljavljena sodna praksa.6

9. Skladno z določbo 33. člena SPZ v zvezi s 24. členom SPZ imata pravico do sodnega varstva neposredni kot posredni posestnik, vendar je sodno varstvo posrednega posestnika omejeno. Posredni posestnik ima namreč tako po stališču pravne teorije,7kot sodne prakse8 posestno varstvo le v primeru, če pride do motenje neposrednega posestnika, kar pa ni izkazano v obravnavanem primeru, ker je toženka najemnici izročila ključe. Najemnica je nemoteno izvrševala najem in uporabo garaže na enak način, kot do menjave ključavnice, zato najemnica z menjavo ključavnice ni bila motena.

_**Odgovor na pritožbo**_

10. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da mu toženka povrne pritožbene stroške.

_**Odločitev o pritožbi**_

11. Pritožba je utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

12. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v sklepu ni opredelilo do odločilnih dejstev oziroma da so ta dejstva v medsebojnem nasprotju, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Nosilni del te zakonske določbe je tisti, ki govori o tem, da se sodbe (sklepa) zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče objektivno preizkusiti.9 Obstoj take pomanjkljivosti negira že vsebina pritožbenih navedb, s katerimi toženka podrobno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da so zmotne materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje. Nestrinjanje pritožbe z materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, marveč pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne gre prezreti, da pritožba v določenih delih povzema sklep sodišča prve stopnje na način, ki ustreza njenim materialnopravnim pričakovanjem, skozi prizmo formalnih kršitev postopka, ki niso izkazane.10 _**Dejanske ugotovitve**_

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2568/2011 z dne 21. 4. 2015 ugotovljeno, da garaža predstavlja skupno premoženje tožnika in njegove bivše zakonske partnerice, ki je umrla leta 2013, - sta bili dedinji po pokojni partnerki od tožnika, toženka in B. B., - je med pravdnima strankama pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani tekel nepravdni postopek N 291/2016 za delitev skupnega premoženja, - je v zvezi z garažo tožnik 6. 7. 2018 sklenil najemno pogodbo z A. A. za obdobje enega leta, - je najemnica tožniku ob sklenitvi najemne pogodbe plačala celotno najemnino za celotno obdobje, - je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 291/2016 z dne 16. 9. 2017 skupno premoženje bivših zakoncev razdeljeno tako, da je izključno lastninsko pravico na garaži pridobila toženka, ta sklep pa je postal pravnomočen 11. 7. 2018, - je najemnica novembra 2018 od toženke prejela dopis, v katerem jo je obvestila, da je postala lastnica garaže, da bo v kratkem zamenjala ključavnico, da lahko v nadaljevanju izvršuje najem zgolj v imenu toženke kot izključne lastnice garaže, da kakršno koli dogovarjanje s tožnikom glede garaže ni več pravno veljavno in učinkovito ter jo pozvala k izpraznitvi garaže, - je toženka na vratih garaže zamenjala ključavnico in nove ključe 13. 4. 2019 izročila najemnici, - je po prenehanju najemne pogodbe z dne 6. 7. 2018 najemnica ključe garažnih vrat 5. 7. 2019 izročila toženki, - je toženka po prenehanju najemne pogodbe z dne 6. 7. 2018 sklenila najemno razmerje s tretjo osebo, ki ima od tedaj dalje garažo v neposredni posesti.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

15. Tožnik utemeljuje pravovarstveni zahtevek na 32. in 33. čl. SPZ.11 Glede na materialnopravno podlago in okoliščine konkretnega primera se izkaže, da je (ne)utemeljenost tožnikovega zahtevka odvisna od odgovorov na tri vprašanja: prvič - ali je (bil) tožnik upravičen do posestnega varstva kot posredni posestnik za čas trajanja najemnega razmerja, drugič - ali je (bil) upravičen do posestnega varstva ob prenehanju najemnega razmerja, in tretjič - ali je upravičen do posestnega varstva, ko je toženka, potem ko je najemnica izpraznila garažo, sklenila najemno pogodbo s tretjo osebo, ki ima od tedaj dalje garažo v neposredni posesti.

16. Zmotna je pritožbena teza, da oseba, ki je imela neposredno posest nad določeno stvarjo (v obravnavanem primeru tožnik nad garažo pred sklenitvijo najemne pogodbe), nima pravice, da v posestni pravdi zahteva vrnitev neposredne posesti - vrnitve stvari. Te teze ne potrjuje ureditev iz 31.12 in 32. člena SPZ, ki dajeta posestno varstvo vsakemu posestniku, ne glede na vrsto in kvalifikacijo posesti.13 Enako se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi skozi upravičenja, ki jih ima toženka kot (nova - izključna) lastnica garaže, utemeljevala ugovore, ki niso nič drugega kot uveljavljanje pravice do posesti, s tem, ko se sklicuje na 92. člen SPZ,14 610. člen OZ15, 107. člen SZ-116, 159. člen ZNP-117. Te zakonske določbe so bile materialnopravna podlaga v odločbah - VSL I Cpg 1541/2012 in III Ips 11/2017 - ki ju pritožba izpostavlja, zato nista primerljivi glede na sodno varstvo, ki ga tožnik uveljavlja v tem postopku.

17. Edini ugovor, ki je utemeljen na pravici do posesti ter je dopusten v posestni pravdi, je povezan s pravilom petitorium absorbet possessorium. Če sta posestna in petitorna pravda tekli sočasno in je bila petitorna pravda pravnomočno končana pred posestno pravdo, lahko toženec ugovarja, da je pridobil pravico do posesti, zaradi česar mora sodišče tožbeni zahtevek iz posestne tožbe zavrniti.18 Motenjska in petitorna pravda med pravdnima strankama nista tekli istočasno. Toženka je pridobila lastninsko pravico s sklepom nepravdnega sodišča v postopku delitve skupnega premoženja pravdnih strank19 pred zatrjevanim motilnim dejanjem, zato to dejstvo ne izključuje tožnikovega posestnega varstva.20 Temeljno vodilo v posestnih pravdah je v preprečevanju samovoljnih posegov v posest. Nihče namreč nima pravice samovoljno posegati vanjo, zato se v posestnih pravdah ugotavlja zgolj zadnjo posestno stanje in nastalo motenje. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje skrbno obrazloženim razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi pojasnjuje, na kakšen (zakonit) način bi morala toženka uveljaviti pravno varstvo brez samovoljnega ravnanja, ki ga pravo ne dopušča. Vse pritožbene navedbe v tem delu so neutemeljene. Temeljni namen instituta motenja posesti je v preprečitvi samovoljnih ravnanj, kar pritožbeno sodišče (znova) izpostavlja iz razloga, ker odločitev pritožbenega sodišča v tem sporu ni v opreki s tem načelom.

18. Posest je dejanska oblast nad stvarjo. Posest ni pravica. Pravica predstavlja pravno oblast do stvari. Posestnik je sicer v takem odnosu do stvari, da lahko stvar rabi, jo uživa in z njo razpolaga, pri čemer pa ni pomembno, ali ima tudi pravico stvar rabiti, uživati ter z njo razpolagati. Dejanska oblast se lahko izvaja na različne načine, pomembno je, da je posestnik vseskozi v položaju, da posest lahko izvaja.21 Med posrednim in neposrednim posestnikom dejanska oblast ni razdeljena. Vsa dejanja, ki se po splošnih pravilih kvalificirajo kot posest, opravlja neposredni posestnik. On ima stvar v dejanski oblasti. Posredni posestnik te neposredne dejanske oblasti nad stvarjo nima, pa vendar mu 31. in 32. člen SPZ dajeta posestno varstvo.22 Posredni posestnik uživa posestno varstvo le tedaj, ko je s strani tretje osebe protipravno motena ali odvzeta posest neposrednemu posestniku. Glede vprašanja, ali je bila protipravno motena posest, je odločilna volja neposrednega posestnika.23 Vsa dejanja, ki se po splošnih pravilih kvalificirajo kot posest, opravlja neposredni posestnik. On ima stvar v dejanski oblasti. Posredni posestnik te neposredne dejanske oblasti nad stvarjo nima. Posredna posest je tako posest brez neposredne dejanske oblasti nad stvarjo - dejanska oblast nad stvarjo je fiktivna.24 Prav to pa so tiste odločilne razlikovalne okoliščine, zaradi katerih po mnenju pritožbenega sodišča posredni posestnik nima posestnega varstva zoper tretjega, če neposrednemu posestniku posest ni bila odvzeta posest ali posest izvršuje na enak način kot pred zatrjevanim motenjem, še posebej v luči namena posestnega varstva, ki je v začasni ureditvi, ker je vrednostno merilo, ki ga sodnik upošteva in uporabi pri odločitvi, le vnovična vzpostavitev posestnega stanja, kot je obstajalo pred motilnim dejanjem, ki naj se vzpostavi (le) do dokončanja spora o pravici. Ali povedano bolj konkretno. Če posest neposrednemu posestniku ni odvzeta ali neposredni posestnik izvršuje posest - dejansko oblast nad stvarjo na enak način kot pred zatrjevanim motenjem in enako kot je opredeljeno v pravnem razmerju s posrednim posestnikom,25 potem ima posredni posestnik zoper tretjega zgolj zahtevek iz naslova pravice.

19. Ta pravna dejstva skozi prizmo konkretnega pravnega razmerja pomenijo, da tožnik ni upravičen do posestnega varstva v času, ko je neposredno (izključno) posest na garaži imela najemnica.26 Najemnica je bila seznanjena, da bo toženka zamenjala ključavnico, temu posegu ni nasprotovala, odločilno pa je, da je najemnica po zamenjavi ključavnice uporabljala garažo v enakem obsegu, ker ji je toženka izročila ključe od nove ključavnice. Zmotni sta sicer pritožbeni tezi, da je tožnikova posredna posest na garaži prenehala, ko je toženka postala izključna lastnica garaže, in da je z dnem, ko je najemnica prevzela od toženke ključe, in ker je od takrat dalje glede najema garaže kontaktirala le z najemnico, najemnica priznala toženki „višjo posest“ glede garaže, kar naj bi izključevalo upravičenje tožnika do posestnega varstva po prenehanju najemnega razmerja, ker je bila toženka posredni posestnik. Kot je bilo že pojasnjeno, bi bil tožnik upravičen do posestnega varstva kot posredni posestnik,27 če bi najemnica nasprotovala, da toženka zamenja ključavnico, oziroma kar je odločilno, da iz tega razloga ne bi mogla več uporabljati garaže.28 Tožnik torej ob vložitvi tožbe ni bil upravičen do posestnega varstva, zato bi bilo treba že takrat njegov tožbeni zahtevek zavrniti. Gre za neodpravljivo nesklepčnost, zato na tej trditveni podlagi zahtevek ni utemeljen tudi ne v času odločanja sodišča prve stopnje.

20. V teoriji in sodni praksi je zastopano stališče, da je posestno varstvo posrednemu posestniku dano zaradi varovanja njegovih ekonomskih interesov, čeprav je njegova dejanska oblast nad stvarjo le fiktivna.29 Pritožbeno sodišče meni, da to stališče terja (vsaj) restriktivni pristop. Najprej iz razloga, ker institut motenja posesti hibridno posega v lastninskopravna upravičenja, ker je v ospredju zgolj varstvo obstoječega posestnega stanja in ne pravica do posesti, ki je po mnenju pritožbenega sodišča ustrezen in učinkovit način za zaščito ekonomskih interesov posrednega posestnika na stvari, ki je sicer v neposredni posesti drugega na podlagi pravnega posla. V konkretnem primeru je najemnica po zamenjavi ključavnice še naprej na enak način dejansko in v skladu z najemno pogodbo izvrševala neposredno posest, tožnik pa s posegom toženke ekonomsko v ničemer ni bil prikrajšan, ker je od najemnice prejel najemnino za celotno obdobje najema. V konkretnem primeru torej tudi ekonomski interes tožnika za posestno varstvo v času trajanja najema ni izkazan.30

21. Posredna posest preneha z izgubo posesti neposrednega posestnika – z vrnitvijo v najem dane stvari zaradi prenehanja najema.31 V sodni praksi in pravni teoriji ni sporno, da ima posredni posestnik posestno varstvo, če neposredni posestnik opusti posest. Po mnenju pritožbenega sodišča je z opustitvijo posesti neposrednega posestnika, v konkretnem primeru, ko je najemnica izpraznila garažo, nastopil pravni položaj, ko je (bi) bil tožnik upravičen do posestnega varstva, ki ga sicer ni imel v času, ko je najemnica uporabljala garažo, ker najemnici posest z zamenjavo ključavnice ni bila odvzeta. Takrat bi tožnik moral postaviti tožbeni zahtevek in predvsem navesti trditveno podlago, na podlagi katere bi bilo mogoče presojati protipravnost ravnanja toženke, zaradi katerega tožnik ne more vzpostaviti neposredne posesti.32 Vendar tožnik na ta način ni ravnal. V sodni praksi je enotno stališče,33 da sodišče o utemeljenosti zahtevka odloča glede na dejstva, ki so nastala do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, vendar tožnik dejstev, ki bi utemeljevali njegovo posestno varstvo po prenehanju najemnega razmerja ni navedel. Tako tudi presoja pravočasnosti sodnega varstva iz 32. člena SPZ po prenehanju najemnega razmerja oziroma ko je najemnica izpraznila garažo, ni mogoča, zato tožnik ni upravičen do pravnega varstva, kot ga uveljavlja.

22. Garaža je od prenehanja najemnega razmerja, ko je najemnica istočasno izpraznila garažo, v neposredni posesti tretje osebe, s katero je toženka sklenila najemno pogodbo. Vzpostavilo se je novo posestno stanje. Pri tem je odločilno, da je tožnik vedel za prenehanje najemnega razmerja, da je prišlo do prehoda posesti na toženko, da takrat ni uveljavil sodnega varstva iz 33. člena SPZ, prav tako ni vzpostavil neposredne posesti na podlagi 31. člena SPZ, da je toženka po pridobitvi neposredne posesti garažo dala v najem tretji osebi, ki je vzpostavila neposredno posest na garaži. Glede na te okoliščine, na podlagi katerih je garaža sedaj v neposredni posesti tretje osebe, je to še dodatni razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do posestnega varstva.34 _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

23. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča. _**Odločitev o pritožbenih stroških**_

24. Toženka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo za sestavo pritožbe 375 točk, za poročilo 50 točk, za materialne stroške 8,5 točk, kar je skopaj 433,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti tarife (0,60 EUR), predstavlja znesek 260,10 EUR, temu znesku je treba dodati še DDV 57,22 EUR in sodno takso v višini 180,00 EUR, kar je skupaj 497,32 EUR.

_**Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**_

25. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka sklepa sklenilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo - posledično je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na odločitev sodišča prve stopnje iz III. točke izreka bo to sodišče odločilo o višini stroškov, ki jih mora tožnik povrniti toženki, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

1 Pritožbeno sodišče v zvezi z nekaterimi pritožbenimi navedbami, ki jih ocenjuje kot neprimerne (glej npr. 3.3. tč. pritožbe) pojasnjuje, da mora obstajati med komunikacijskim dialogom med odvetnikom/odvetniško pisarno in sodiščem spoštljivi odnos - brez subjektivnosti in čustvenosti – še posebej takrat, ko med njima obstajajo razlike v materialnopravnih stališčih - glej Aleš Galič: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 366. 2 Toženka dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje povzema v 2.1. tč. pritožbe. Ker bo pritožbeno sodišče te dejanske ugotovitve povzelo v nadaljevanju te obrazložitve tega dela pritožbenih navedb ne povzema. 3 V nadaljevanju najemnica. 4 Pritožba se sklicuje na sodbi: VS RS III Ips 11/2017 in VSL I Cpg 1541/2012. 5 Pritožba se sklicuje na - Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, l. 2004, GV Založba - napačno pa navaja strani, ko se sklicuje na 24. člen SPZ. 6 Pritožba se sklicuje na sklep I Cp 1426/99 in sklep VSK I Cp 406/2006. 7 Pritožba se sklicuje na Miha Juhart: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 128-129, Renato Vrenčur: Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, l. 2004, GV Založba, str. 170-172. 8 Pritožba se sklicuje na sklepa VSL I Cp 429/2018 in I Cp 2684/2012. 9 Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 309. 10 Glej prvi stavek 3. 2. tč. pritožbe in primerjaj s 12. tč. sklepa sodišča prve stopnje; glej 3. 5. tč. pritožbe, kjer toženka zatrjuje kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do določb Stanovanjskega zakona (SZ-1) in Obligacijskega zakonika (OZ) in primerjaj s 14. in 15 tč. sklepa sodišča prve stopnje; glej 3. 6. tč. pritožbe – kjer toženka trdi, da se sodišče ni opredelilo glede prenehanja tožnikove posesti s potekom najemnega razmerja in primerjaj s 16. tč. sklepa sodišča prve stopnje. 11 Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju zakonskih določb, ki jih je v sklepu citiralo sodišče prve stopnje, znova ne povzema (glej 6. tč. sklepa – kjer so tudi povzete določbe 24.-25. in 33-35. čl. SPZ). 12 Ki določa: „Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.“ 13 Miha Juhart: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 128. 14 Ki določa: „Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Uveljavljanje zahtevka iz prvega odstavka tega člena ne zastara.“ 15 Prvi odstavek 610. člena OZ določa: „Pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom.“ 16 Ki določa: „Sprememba lastnika stanovanja ne vpliva na obstoječa najemna razmerja. Vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni položaj najemodajalca.“ 17 Ki določa: „Sodišče v sklepu o delitvi stvari odloči, da morajo udeleženci, ki imajo stvar ali dele stvari v svoji posesti, te izročiti udeležencem, ki jim pripadajo po delitvi stvari.“ 18 Miha Juhart: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 128-129 in Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 309-310. 19 Kar navaja tudi toženec v vlogi z dne 19. 9. 2019 (l. št. 32), v kateri ne razkrije svoj pravice do posesti, kar pa ni odločilno, ker gre za posestno pravdo. 20 Pritožbeno sodišče ob pregledu sodne prakse ugotavlja, da je VSL v sklepu II Cp 2093/2017, ki se nanaša na posestni spor, pojasnilo, da je bilo v pravdni zadevi zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice odločeno, da je toženec (tožnik v posestni pravdi) dolžan opustiti vsakršno vožnjo po nepremičninah, da je zato pravilna odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka glede teh nepremičnin, za katere tožnik zahteva posestno varstvo, ker je posestno varstvo začasno varstvo in je smiselno le do dokončanja spora o pravici, zato je utemeljen zaključek, da tožnik, ki v predhodnem petitornem sporu ni uspel dokazati svoje pravice, ne uživa posestnega varstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi toženka pridobila lastninsko pravico s sodno odločbo nepravdnega sodišča pred zatrjevanim motilnim dejanjem, da postopka povezana s pridobitvijo lastninske pravice in motenjska pravda nista tekla istočasno - v citirani zadevi VSL pa je bila tožniku na nepremičninah, na katerih je zahteval posestno varstvo, na podlagi negatorne tožbe že s pravnomočno sodbo prepovedana vožnja, kar je bil očitno zadosten razlog glede na okoliščine primera za drugačno vrednotenje spornega razmerja. 21 Miha Juhart: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 95-96. 22 Glej 16. tč in 13. op. tega sklepa. 23 Glej Miha Juhart: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 128-129 - Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, l. 2004, GV Založba str. 198-199 in tam povzeta nemška sodna praksa, drugače glej - Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 302-304 in I Cp 186/2001. 24 Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 303. 25 „Za nastanek posredne posesti in za njen obstoj mora vedno obstajati pravno razmerje, zato razmerja posredne in neposredne posesti ni, na primer, med tatom in okradenim.“ - Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 303. 26 Tožnik je trdil, da je po sklenitvi najemne pogodbe obdržal en ključ, hkrati pa, da je garažo uporabljala najemnica in da je zato posredni posestnik – glej prvo pripravljalno vlogo tožnika z dne 18. 9. 2019 (l. št. 31-32). 27 Tožnik je bil pred sklenitvijo najemne pogodbe neposredni posestnik garaže in ne toženka, zato je bil v času najema on in ne toženka posredni posestnik - ob prenehanju najemnega razmerja, ko je najemnica izpraznila garažo, je tožnik „pravno“ imel status neposrednega posestnika, in kot tak upravičenje do posestnega varstva. 28 Primerjaj - sklep VSL I Cp 429/2018. 29 Npr. Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 303-304. 30 Tožnik ne zatrjuje, da bi zaradi posega toženke prišlo do poškodovanja garaže ali do sprememb na tem objektu. 31 Glej Miha Juhart: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 106-107 32 Posredni posestnik je oseba, ki ki je stvar prepustila drugi osebi. Za določen čas preneha le njegova dejanska oblast nad stvarjo, ki pa ponovno zaživi, ko preneha pravno razmerje, ki je bilo podlaga za nastanek neposredne posesti - Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 303. 33 Npr. VSK I Cp 406/2006. 34 Primerjaj sklep VSL I Cp 3389/2015 in Aleš Galič: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 232-233.