Jedro

Zamudne obresti od premoženjske škode je zavarovalnica dolžna plačati od dneva, ko je tožeča stranka od nje zahtevala povračilo premoženjske škode, in ne od dneva nastanka premoženjske škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 652.474,00 SIT zniža za 2.476,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od 26.6.2003 do plačila in se tožbeni zahtevek za znižani del zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi (1. točka izreka glede spornih 400.000,00 SIT s pripadki in glede zamudnih obresti do izdaje sodbe, 2. in 3. točka izreka).

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 652.475,00 SIT in zamudne obresti od zneska 650.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od

25.4.2003 do 6.11.2003, odtlej dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, in od zneska 2.476,00 SIT v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od 26.6.2003 do plačila, vse v roku 15 dni (1. točka izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna plačati tožeči stranki tudi zamudne obresti od glavnice 700.000,00 SIT za čas od 25.4.2003 do 27.5.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, v roku 15 dni (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 318.866,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.11.2003 do plačila, v roku 15 dni (3. točka izreka). V presežku, in sicer za del glavnice v znesku

600.000,00 SIT s pp in zakonske zamudne obresti od zneska 2.476,00 SIT za čas od 28.5.2003 do 26.6.2003 ter za zakonske zamudne obresti od glavnice 700.000,00 SIT za čas od 28.5.2003 dalje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava po 341. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni. Ne strinja se s prisojeno odškodnino, saj smatra, da bi bila primerna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo glede na v pravdnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, maksimalno 950.000,00 SIT. Glede na to, da tožnica ni utrpela hudih telesnih bolečin, da je trpela zgolj srednje hude v obdobju 14 dni, ki so bile občasne še v trajanju en mesec in da je bolniški stalež trajal le 37 dni, tožena stranka meni, da bi bila primerna višina maksimalno 500.000,00 SIT. Izvedenec je telesne poškodbe opredelil kot lažje telesne poškodbe. Po mnenju pritožbe bi bila nadalje primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti največ 300.000,00 SIT, še posebej, če se upošteva, da je izvedenec ugotovil, da posledice ovirajo tožnico v manjši meri, kar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, sicer bi to ugotovitev zapisalo v obrazložitev sodbe in prisodilo nižjo odškodnino. Izvedenec je ugotovil, da je bila hrbtenica tožnice neboleča in gibljiva v vseh smereh v normalnem obsegu, prav tako ni ugotovil oslabelosti posameznih mišičnih skupin na ramenskih obročih in zgornjih okončinah. Izvedenec tudi zgolj dopušča možnost in trdi, da posledice, ki jih navaja tožnica, ni mogoče potrditi z nobeno objektivno preiskavo. Iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu je sodišče prisodilo odškodnino v znesku 200.000,00 SIT. Glede na ugotovitve izvedenca bi bila primerna odškodnina za strah v znesku 150.000,00 SIT, ker tožnica ni utrpela primarnega strahu, saj se dogodka zaradi nezavesti ni zavedala. Tožena stranka prav tako smatra, da je sodišče napačno obsodilo toženo stranko na plačilo 2.476,00 SIT, ki predstavlja znesek zamudnih obresti od premoženjske škode od 5.1.2003 do

27.2.2003. Povsem nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tečejo zamudne obresti pri materialni škodi od nastanka škode.

Nasprotuje tudi teku zamudnih obresti pri nepremoženjski škodi pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Odškodnina dobi značaj denarne terjatve šele tedaj, ko jo sodišče, upoštevajoč merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po razmerah ob zaključku glavne obravnave, naloži v plačilo toženi stranki. Nobene zakonite podlage ni, da bi tekle zakonske zamudne obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je bila tožeči stranki vročena na podlagi določbe 1. odstavka 344. člena ZPP, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem:

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki za ugotovljene pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 600.000,00 SIT. Sodišče v skladu z določbo 179. člena OZ določi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in medicinske dokumentacije ugotovilo, da je tožnica utrpela poškodbo lažjega pretresa možganov, nateg vratnih mišic oz. nihajno poškodbo vratne hrbtenice ter udarnine prsnega koša. Res, da tožnica ni utrpela hudih telesnih bolečin, je pa trpela srednje hude telesne bolečine 14 dni kot stalne bolečine, kasneje pa občasne bolečine zaradi glavobolov ter pri izvajanju terapije. Imela je tudi mnogo nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer med drugim tudi Schanzovo ovratnico za dobo 2 tednov in kar 10 x rentgensko slikanje, EEG, EMG in 10 vaj fizikalne terapije. Bila je v bolniškem staležu 37 dni. Po oceni pritožbenega sodišča se v prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno odražajo vsa merila, ki jih je treba upoštevati pri odmeri pravične denarne odškodnine iz tega naslova v skladu z določbo 179. člena OZ, tako da prisojena odškodnina ni pretirana in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Prisojena odškodnina je tudi povsem primerljiva z odškodninami v podobnih primerih, znesek odškodnine pa tudi pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina pretirana, je zato neutemeljen.

O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti:

Izvedenec I.K., dr. med., je ugotovil, da so trajne posledice utrpelih poškodb anatomske in funkcionalne. Kot možno funkcionalno posledico je izpostavil nekoliko bolečo gibljivost vratne hrbtenice, ki je sicer izvedljiva v normalnem obsegu, in pa občasne glavobole.

Omenjenih posledic izvedenec sicer res ni mogel z nobeno od preiskav z gotovostjo dokazati (izvidi negativni), vendar pa zatrjevanih posledic tudi ni mogel ovreči. Sodišče prve stopnje pa je zaslišalo tudi tožnico, ki je izpovedala, da ima posledice pri poklicnem delu, kjer ima sedeče delo za računalnikom, tako da se mora večkrat razgibati ter delo prekiniti, sicer jo začne boleti vrat in glava.

Tožnica je ovirana tudi pri gospodinjskih opravilih in rekreativnih dejavnostih (aerobika, sprehodi), vse v posledici nekoliko boleče gibljivosti vratne hrbtenice in občasnih glavobolov. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je sledilo izpovedi tožnice glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, predvsem ker zatrjevanih posledic tudi izvedenec sam ni izključil. Sodišče prve stopnje je tako glede na navedeno, upoštevajoč starost tožnice (43 let) in merila iz 179. člena OZ (predvsem stopnjo in trajanje bolečin), pravilno prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 550.000,00 SIT. Očitek pritožbe, da je prisojena odškodnina pretirana, je zato glede na navedeno neutemeljen.

O odškodnini za strah: Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo oceni izvedenca, da tožnica ni utrpela primarnega strahu. Tožnica se namreč dogodka ni zavedala le v manjšem delu. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnica glede na prepričljivo opisani dogodek utrpela primarni strah, saj je njeno zaznavanje in prisoten strah, ki je za takšno situacijo povsem normalen za vsakega človeka, treba oceniti kot primaren strah. Tožnica je namreč prepričljivo izpovedala, da se spomni luči na svojem voznem pasu in njihovo nevarno približevanje, kot tudi prvega poka oz. nekakšnega lomljenja, šele zatem je izgubila spomin za nekaj časa. Tožnica pa se tudi spomni, da so jo reševali iz avtomobila, pri čemer je čutila močan strah, ali se bo rešila, in da ne bo prišlo do požara na avtomobilu.

Upoštevajoč tudi sekundarni strah, ki ga pritožba ne izpodbija, je po oceni pritožbenega sodišča prisojena pravična denarna odškodnina v višini 200.000,00 SIT za primarni in sekundarni strah primerna, pritožbene trditve, da tožnica ni upravičena do odškodnine za primarni strah, pa glede na navedeno neutemeljene.

O zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine: Pritožbeno stališče, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode šele od dneva izdaje sodbe, je v nasprotju z že ustaljeno sodno prakso po sprejetju OZ in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Po citiranem načelnem pravnem mnenju pripadajo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ). Obravnavano načelno pravno mnenje je spremenil obstoječo sodno prakso na področju obresti od določenih odškodninskih terjatev. Spremenjene razmere zaradi zmanjšanja inflacij in zaradi ustalitve obrestne mere so terjale spremembo veljavne sodne prakse, sprememba predpisov pa je to omogočala (podrobneje glej načelno pravno mnenje z dne 26.6.2002).

Tožnica je utrpela škodo po uveljavitvi OZ. Kdaj pride zavarovalnica v zamudo z izplačilom odškodnine, določa drugi odstavek 299. člena OZ, in sicer pride v zamudo takrat (ker rok za izpolnitev v konkretnem primeru ni določen), ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od nje, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je prisodilo zamudne obresti od nepremoženjske škode od 25.4.2003 (dan potem, ko je tožena stranka dala poravnalno ponudbo) dalje po obrestni meri, kot je razvidno iz izreka sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka vsaj s tem dnem že v zamudi z izplačilom odškodnine, saj je dan poprej že izdala poravnalno ponudbo tožnici, torej je razpolagala z vso razpoložljivo dokumentacijo v zvezi s temeljem in višino odškodninskega zahtevka, tožeča stranka pa je že pred tem datumom od nje zahtevala plačilo odškodnine.

Pravilno pa je stališče pritožbe, da zavarovalnica, ki odgovarja za škodo na podlagi določbe 956. člena OZ, ne more biti v zamudi z izplačilom terjatve, še preden je sploh izvedela za sam škodni dogodek in nastalo škodo. OZ v 165. členu sicer res določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar pa je treba to določbo v razmerju do zavarovalnice interpretirati le skupaj z določbo 299. člena OZ. Glede na navedeno je torej tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine šele takrat, ko je tožnica od nje zahtevala plačilo premoženjske škode, to pa je od dne 27.2.2003. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke delno ugodilo, in sicer v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od premoženjske škode v višini 2.476,00 SIT s pripadki, in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (4. točka 358. člen ZPP). Ker so ostali pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je v ostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi znižanja odškodnine bi praviloma bilo treba ponovno odločiti o stroških postopka. Vendar pa, ker je sodišče prve stopnje ocenilo uspeh pravdnih strank zgolj približno (zaokrožilo na 70 % za tožečo stranko in 30 % za toženo stranko), novi uspeh tožene stranke pa je višji le za 0,1 %, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela le z 0,6 % (od spornega dela), je sama dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.