Jedro

Vprašanje izgube gospodarskega pomena v smislu določbe 99. člena ZUreP-1 je pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti upravni organ. Če pa je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, se opravi dokaz z izvedencem. Sporne parcele se nahajajo na različnih lokacijah oziroma so v različnem položaju glede dostopa zaradi spremenjenega prometnega režima, do katerega je oziroma bo prišlo zaradi gradnje ceste, poleg tega so zelo različnih velikosti. Ne prvostopenjski in ne drugostopenjski organ pa nista za vsako posamezno parcelo, katere prevzem zahteva tožnica, ugotavljala, ali je le-ta za tožnico izgubila gospodarski pomen, torej kakšna je bila uporaba posameznih spornih parcel pred razlastitvijo, kakšen bo dostop od tožničinega kmetijskega gospodarstva do posamezne novonastale sporne parcele glede na spremenjeni prometni režim in kaj bo to pomenilo za uporabo posamezne parcele, v smislu dosedanje uporabe, v bodoče, ob upoštevanju obstoječe kmetijske mehanizacije, ki mora biti konkretno opredeljena, ter velikosti posameznih novonastalih parcel ter dejstev, za kakšno kmetijo gre.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. 35020-37/2010 z dne 3. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z odločbo št. 352-16/2009 (40)-24 z dne 30. 7. 2010 odločil, da: se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije zaradi gradnje glavne ceste Želodnik – Mengeš – Vodice, na odseku Mengeš – Žeje razlasti nepremičnine s parc. št. 1021/3 – njiva II. razreda v izmeri 475 m2, parc. št. 1028/3 – njiva II. razreda v izmeri 649 m2, parcela št. 1028/4 – njiva II. razreda v izmeri 196 m2 in parcela št. 1039/3 – njiva II. razreda v izmeri 303 m2, vse vpisane pri vložku št. 43, k.o. ..., v lasti tožnice, do celote (1. točka izreka); je rok za pričetek gradnje objekta, zaradi katerega je bila predlagana razlastitev nepremičnin iz 1. točke izreka te odločbe, najkasneje štiri leta po izdaji odločbe; če se razlaščeno zemljišče ne prične uporabljati za namen razlastitve, pa lahko razlaščenka zahteva vrnitev razlaščenih nepremičnin v skladu z zakonom (2. točka izreka); se zahtevi razlastitvene zavezanke – tožnice, da razlastitvena upravičenka – Republika Slovenija prevzame v svojo last tudi nepremičnine s parc. št. 1021/1 – njiva v izmeri 1.699 m2, 1021/2 – njiva v izmeri 1.892 m2, 1028/1 – njiva v izmeri 2.819 m2, 1028/2 – njiva v izmeri 1.335 m2, 1039/1 – njiva v izmeri 2.227 m2 in 1039/2 – njiva v izmeri 34 m2, vse pripisane pri zk. vl. št. 43, k.o. ..., ugodi in se z dnem pravnomočnosti te odločbe na parc. št. 1021/1, 1021/2, 1028/1, 1028/2, 1039/1 in 1039/2, vse k.o. ..., vpiše lastninska pravica v korist Republike Slovenije (3. točka izreka); se vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije in izbris zaznambe razlastitvenega postopka za nepremičnine, navedene v 1. točki izreka te odločbe ter vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije za nepremičnine, navedene v 3. točki izreka te odločbe, izvede v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku po uradni dolžnosti (4. točka izreka); bo o višini odškodnine oziroma nadomestilu za razlaščene nepremičnine parc. št. 1021/3, 1028/3, 1028/4 in 1039/3 ter o odškodnini za parc. št. 1021/1, 1021/2, 1028/1, 1028/2 in 1039/1, in 1039/2, vse k.o. ..., na predlog razlastitvene zavezanke ali razlastitvene upravičenke odločalo pristojno nepravdno sodišče, v primeru spora o pravici do odškodnine pa pristojno pravdno sodišče (5. točka izreka); pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenih nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe (6. točka izreka); je pravnomočna razlastitvena odločba podlaga, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku po uradni dolžnosti pri razlaščenih nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe ter pri nepremičninah iz 3. točke izreka te odločbe izbriše v C listu vpisana zaznamba, da so nepremičnine zaščitena kmetija ter izbriše stvarno breme preužitka v korist A.A. in B.B. (7. točka izreka); bo o stroških postopka upravni organ odločil s posebnim sklepom (8. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da zemljišča, ki so predmet razlastitvenega postopka, ležijo v območju, zajetem v Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za glavno cesto Želodnik – Mengeš – Vodice, na odseku Mengeš – Žeje, ki jo je izdala Vlada RS in je objavljena v Uradnem listu RS št. 94/06. V nadaljevanju obrazložitve opisuje potek razlastitvenega postopka in ugotavlja, da med strankama niti ni sporno, da so podani zakoniti razlogi za razlastitev nepremičnin, ki so navedene v 1. točki izreka. Sporna pa je zahteva razlastitvene zavezanke po prevzemu parc. št. 1021/1, 1021/2, 1028/1, 1028/2, 1039/1 in 1039/2, vse k.o. ..., kakor je predlagala zavezanka iz razloga, ker naj bi zanjo izgubile gospodarski pomen. Citira 99. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) in ugotavlja, da zakon ne določa meril, na podlagi katerih bi upravni organ odločal o prevzemu preostalih nepremičnin. Po njegovi oceni pa je v primeru kmetijskih zemljišč pomembna primernost preostanka zemljišč za kmetijsko obdelavo glede na obliko, velikost in dostopnost. Upravičenost svoje zahteve mora zavezanec dokazati s predložitvijo izvida in mnenja izvedenca kmetijske stroke. Upravni organ ocenjuje, da so v konkretni zadevi podane okoliščine, ki gospodarski pomen preostalih zemljišč zmanjšujejo v tolikšni meri, da zavezanka upravičeno postavlja zahtevo v skladu z določbo 99. člena ZUreP-1. Te okoliščine so zlasti nefunkcionalnost preostalih zemljišč za obdelavo zaradi razkosanja in razdrobljenosti na več manjših parcel. Te parcele so izrazito nepravilnih oblik, ozke in kratke in tudi obstoječa moderna mehanizacija ni primerna za obdelavo tako malih sklopov zemljišč. Predvsem pa je po mnenju upravnega organa odločujoče, da se bodo izjemno povečali stroški obdelave preostalih kmetijskih zemljišč. Sodni cenilec in izvedenec C.C., kot tudi cenilec D.D., ki je opravil cenitev po naročilu upravičenke, v svojih cenitvah ugotavljata, da se bodo stroški obdelave preostalih nepremičnin povečali kar za 55 %. Bistveno spremenjen pa bo tudi sistem dostopa do parcel, več bo praznih hodov in breme amortizacije se bo preneslo na preostala zemljišča. V zvezi z ugovorom razlastitvene upravičenke upravni organ odgovarja, da z nevključenostjo teh parcel v območje lokacijskega načrta ni mogoče utemeljevati zavrnitve prevzema nepremičnin, saj iz določbe 99. člena ZUreP-1 izhaja, da se nanaša na nepremičnine, ki razlastitvenemu zavezancu ostanejo po razlastitvi, pa so zanj izgubile gospodarski pomen, kajti parcele, zajete v Uredbi o lokacijskem načrtu, so predmet razlastitve. Glede navedb upravičenke, da je površina predmetnih parcel prevelika, pa upravni organ meni, da zgolj to ne more biti razlog za zavrnitev odkupa. V konkretnem primeru je namreč treba upoštevati še ostale dejavnike, kot so velikost kmetije, obseg kmetijske proizvodnje, usmerjenost in način pridelave. Zavezanka v treh občinah obdeluje več kot 80 ha kmetijskih zemljišč, kmetija je usmerjena v intenzivno pridelavo, večina GERK-ov meri več kot 0,5 ha, obstoječa moderna mehanizacija ni primerna za majhne sklope zemljišč. Preostala zemljišča je sicer res še vedno možno obdelovati, vendar pa to za zavezanko ekonomsko ni upravičeno, kar je v postopku tudi dokazala s predložitvijo izvedeniškega mnenja. Temu mnenju razlastitvena upravičenka v postopku tudi ni ugovarjala. V zvezi z opozorilom razlastitvene upravičenke, da namembnost zemljišč za stanovanjsko poslovno gradnjo izključuje izgubo gospodarskega pomena zemljišč v smislu 99. člena ZureP-1, upravni organ navaja, da je opravil pri Občini Komenda uradno poizvedbo o namembnosti zemljišč in pridobil potrdilo o namenski rabi teh zemljišč, iz katerega izhaja, da so sporne parcele po osnovni namenski rabi opredeljene kot kmetijska, in ne kot stavbna zemljišča. Po vsem povedanem je prvostopni organ zahtevi zavezanke po dodatnem odkupu ugodil in v skladu z 99. členom ZUreP-1 odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka prvostopne odločbe.

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi Republike Slovenije in 3. točko izreka odločbe Upravne enote Kamnik št. 352-16/2009 (40)-30 (pravilno: 352-16/2009 (40) -24) z dne 30. 7. 2010 odpravil in v tem delu nadomestil z novo, ki se glasi: „Zahteva, da se v postopku razlastitve v last razlastitvene upravičenke, ob plačilu odškodnine, ki jo bo ugotovil sodni izvedenec kmetijske in gradbene stroke, prevzamejo tudi nepremičnine parc. št. 1021/1, 1021/2, 1028/1, 1028/2, 1039/1 in 1039/2, vse vpisane pri z.k. vl. št. 43, k.o. ..., v lasti razlastitvene zavezanke, se zavrne.“ (1. točka izreka izpodbijane odločbe) ter odločil, da: se v 4., 5. in 7. točki izreka prvostopne odločbe UE Kamnik z dne 30. 7. 2010 odpravijo navedbe, ki se nanašajo na 3. točko izreka te iste odločbe (3. točka izreka izpodbijane drugostopne odločbe); v preostalem delu ostane prvostopna odločba nespremenjena (4. točka izreka izpodbijane drugostopne odločbe) in da stroškov pritožbenega postopka ni bilo (5. točka izreka izpodbijane drugostopne odločbe). V obrazložitvi navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je izguba gospodarskega pomena preostanka (nerazlaščenega dela) zemljišč razlastitvene zavezanke (tožnice) po določbi 99. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) izkazana ali ne. Po proučitvi upravnega spisa in pritožbenih navedb drugostopni organ meni, da so pritožbene navedbe Republike Slovenije utemeljene in da upravičeno ugovarja nepravilni uporabi 99. člena ZUreP-1. Pritožbeni organ se sicer strinja s stališčem, ki ga je v zvezi s predlogom Republike Slovenije o postavitvi neodvisnega izvedenca kmetijske stroke, ki bi dal oceno o zatrjevani izgubi gospodarskega pomena, v odgovoru na pritožbo dala razlastitvena zavezanka (tožnica), vendar pa to na njegovo presojo o zadevi ni imelo vpliva. Vprašanje izgube gospodarskega pomena je po presoji drugostopenjskega organa pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti upravni organ v okviru ugotovitvenega postopka, ne more pa se o njem izrekati izvedenec, katerega naloga je, da o določenih dejstvih s svojim strokovnim znanjem poda izvid in mnenje. Po presoji pritožbenega organa prvostopni organ ni ustrezno razmejil pojma izgube gospodarskega pomena in pojma odškodnine za stranske stroške, ki nastanejo v zvezi z razlastitvijo (drugi odstavek 105. člena ZUreP-1). Pritožbeni organ namreč ocenjuje, da okoliščine, kot so nefunkcionalnost preostalih zemljišč za obdelavo zaradi razkosanja in razdrobljenosti na več manjših parcel, ne utemeljujejo dejstva izgube gospodarskega pomena, še zlasti ne iz razloga, ker tudi razlastitvena zavezanka, tako kot izhaja iz predloženega izvedeniškega mnenja, na katerega se sklicuje, priznava, da bo gospodarjenje s temi – preostalimi zemljišči sicer mogoče, vendar bo zaradi dejstva razlastitve to gospodarjenje otežkočeno. Ugotavlja tudi, da kljub temu, da bo na parcelah, ki so predmet razlastitve, potekala glavna cesta, preostale parcele svoje namembnosti niso spremenile, kar pomeni, da se način uporabe teh zemljišč ni v ničemer spremenil in je še vedno možna in mogoča raba za isti namen, kot do sedaj – to je za kmetijsko rabo. Na podlagi navedenega pritožbeni organ meni, da gre pri okoliščinah, s katerimi razlastitvena upravičenka utemeljuje zahtevek na podlagi 99. člena ZureP-1, bolj in zgolj za vprašanje obsega in posledično višine odškodnine oz. vprašanje odškodovanja lastnika nepremičnine, ki ga je zadel ukrep razlastitve, ne pa za izgubo gospodarskega pomena. Pri razlagi določbe 99. člena ZUreP-1 je bistveno, da zaradi razlastitve nepremičnin, ki so predmet predloga za razlastitev, tudi ostale nepremičnine za lastnika izgubijo gospodarski pomen. Ker iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi razlastitvena zavezanka dokazala izgubo gospodarskega pomena, torej obrazložila uporabo zemljišča parc. št. 1021/1, 1021/2, 1028/1, 1028/2, 1039/1 in 1039/2 pred razlastitvijo in zakaj so z razlastitvijo le-ta zanjo izgubila gospodarski pomen (to je v smislu pomena, ki so ga imela pred razlastitvijo), izguba gospodarskega pomena po presoji pritožbenega organa ni izkazana in je prvostopni upravni organ določbo 99. člena ZUreP-1 uporabil nepravilno.

Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo. Tožnica je tekom upravnega postopka poudarila, da se s kmetijstvom ukvarja profesionalno in sta oba z možem zaposlena na kmetiji in jima kmetovanje pomeni glavno in edino dejavnost. Imajo preko 100 govedi, obdelujejo preko 80 ha kmetijskih zemljišč, izpolnjujejo stroge standarde integrirane pridelave. Kmetija je zaščitena. Navajala je tudi, da je že cenilec D.D. v cenilnem zapisniku pravilno ugotavljal, da trasa ceste parcele razkosa na več delov, lastniku ostane zmanjšana površina parcel, kar povzroči pri obdelavi povečanje ozar, povečanje obdelovalnih poti in prazne hode, dostop na ostalo površino je zaradi spremenjenega režima spremenjen. Priložila je tudi izračun za stroške strojne obdelave, pri čemer razlika na leto znaša 2.764,50 EUR, kar v 50 letih pomeni 138.225,00 EUR. Izpostavlja tudi, da obstoječa moderna mehanizacija ni primerna za obdelavo tako malih sklopov zemljišč ter da zaradi zmanjšane pridelave in ekstremno povečanih stroškov obdelave preostalih zemljišč, ki so nastala po parcelaciji, le-ta za kmetijo niso strateškega pomena in jih je smiselno nadomestiti z nakupom ali najemom drugih zemljišč v primerno velikem kompleksu. Prepričana je, da je drugostopni organ v izpodbijani odločbi zmotno uporabil materialno pravo. Izpodbijana odločba pa je nepravilna in nezakonita tudi zato, ker nima razlogov glede presoje odločilnih dejstev. V zvezi s stališčem pritožbenega organa poudarja, da pravno vprašanje vedno obravnava sodišče oziroma upravni organ, tako upravnemu organu kot sodišču pa v postopku za rešitev strokovnih vprašanj pomagajo sodni izvedenci. Stranke navajajo dejstva in dokaze, pri čemer je eden izmed dokazov tudi priloženo izvedeniško mnenje, ki vsebuje tudi navedbe o relevantnem dejstvu – izgubi gospodarskega pomena. Vprašanje izgube gospodarskega pomena obravnava upravni organ, saj gre za pravno vprašanje, svojo odločitev pa mora utemeljiti na dejstvih in dokazih, tj. na navedbah strank in izvedeniških mnenjih, ki so v spisu glede tega vprašanja. Tako meni, da organ druge stopnje nima prav, ko meni, da ni naloga izvedenca, da se izreka o pravnem vprašanju. To ni bil namen tožnice, ko je v spis vložila izvedeniško mnenje ter predlagala tudi postavitev zavezanca s strani upravnega organa. Namen tožnice je, da navede dejstva in dokaze. Eden od dokazov je tudi predloženo izvedeniško mnenje, poleg tega pa je bil predlagan tudi neodvisen izvedenec, katerega pa niti ne bi bilo treba postaviti, ker nasprotna stranka ni določno in artikulirano nasprotovala predloženemu izvedeniškemu mnenju. V tej zadevi tudi ne gre za vprašanje stranskih stroškov, povezanih z razlastitvijo, saj ZUreP-1 v tem delu govori o selitvenih stroških, o izgubljenem dobičku za čas selitve in morebitnem zmanjšanju vrednosti preostale nepremičnine. V tej zadevi ne gre za to vprašanje odškodnine, pač pa za tipičen primer izgube gospodarskega pomena, ki ga je stranka prepričljivo utemeljila z navedbo dejstev, kot tudi z dokazi. Pritožbeni organ je zmotno uporabil materialno pravo, in sicer se je zmotno opredelil do vsebine pravnega standarda – vprašanja izgube gospodarskega pomena. Pri tem pa obrazložitev niti ni dovolj konkretna in jasna, da bi bilo mogoče zaslediti razloge glede vseh odločilnih dejstev. Zato je v tej zadevi podana kršitev ustavne pravice iz 25. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva. Izpostavlja tudi, da pritožbeni organ ni ugotovil drugačnega dejanskega stanja, kot organ prve stopnje. Po njenem prepričanju se pri presoji gospodarskega pomena primerja način dela prej in pozneje, primerja pa se tudi dohodke in stroške. Vse navedbe tožnice in ugotovitve obeh izvedencev pa dokazujejo, da bi sporne nepremičnine izgubile gospodarski pomen, saj bi prihajalo do bistveno večjih stroškov obdelave preostalih kmetijskih zemljišč, da gre za nefunkcionalnost preostalih zemljišč za obdelavo zaradi razkosanja in razdrobljenosti, spremenjenega prometnega režima, slabšega dostopa, podaljšanja poti, več mrtvih hodov ter da obstoječa moderna mehanizacija ni primerna za obdelavo tako majhnih sklopov idr, kar je bilo vse pravočasno navedeno v postopku na prvi stopnji. Po povedanem sodišču predlaga, da po izvedbi vseh predlaganih dokazov tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo Republike Slovenije zavrne ter potrdi prvostopno odločbo Upravne enote Kamnik z dne 30. 7. 2010. Predlaga tudi povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom Republika Slovenija na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali so podani pogoji po 99. členu ZUreP-1 za prevzem preostalih – nerazlaščenih nepremičnin parc. št. 1021/1, 1021/2, 1028/1, 1028/2, 1039/1 in 1039/2, vse k.o. ..., torej ali so navedene nepremičnine za tožnico – razlastitveno zavezanko, izgubile gospodarski pomen.

Po določbi prvega odstavka 99. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine.

Vprašanje izgube gospodarskega pomena v smislu citirane določbe 99. člena ZUreP-1 je pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti upravni organ. Če pa je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, se opravi dokaz z izvedencem (prvi odstavek 189. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

Sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da se sporne parcele, katerih prevzem v last in posest s strani razlastitvene upravičenke - Republike Slovenije, zahteva tožnica – razlastitvena zavezanka, po razlastitvi parc. št. 1021/3, 1028/3, 1028/4 in 1039/3, vse k.o. ... za potrebe gradnje glavne ceste Želodnik – Mengeš - Vodice, nahajajo na različnih lokacijah oziroma so v različnem položaju glede dostopa zaradi spremenjenega prometnega režima, do katerega je oziroma bo prišlo zaradi gradnje glavne ceste Želodnik – Mengeš – Vodice, poleg tega so zelo različnih velikosti. Ne prvostopni organ in ne drugostopni organ pa nista za vsako posamezno parcelo, katere prevzem zahteva tožnica, ugotavljala, ali je le-ta za tožnico izgubila gospodarski pomen, torej kakšna je bila uporaba posameznih spornih parcel pred razlastitvijo, kakšen bo dostop od tožničinega kmetijskega gospodarstva (tudi ob upoštevanju lege kmetije) do posamezne novonastale sporne parcele glede na spremenjeni prometni režim in kaj bo to pomenilo za uporabo posamezne parcele, v smislu dosedanje uporabe, v bodoče, ob upoštevanju obstoječe kmetijske mehanizacije, ki mora biti konkretno opredeljena, ter velikosti posameznih novonastalih parcel ter dejstev, za kakšno kmetijo gre (velikost, s čim se ukvarja - kar je bilo deloma razjasnjeno že tekom prvostopnega postopka). Ugotoviti bo torej za vsako posamezno sporno parcelo potrebno, ali je le-ta za tožnico zaradi razlastitve dela njenih nepremičnin izgubila gospodarski pomen v smislu pomena, ki ga je imela pred razlastitvijo. Sodišče meni, da bi za ugotovitev navedenih dejstev, ki so pomembna za rešitev zadeve, vendar pa upravni organ s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga, upravni organ moral opraviti dokaz s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke.

Na tem mestu pa sodišče, v zvezi z navedbami pritožbenega organa v izpodbijani odločbi, še dodaja, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje obsega in posledično višine odškodnine po drugem odstavku 105. člena ZUreP-1, temveč za vprašanje izgube gospodarskega pomena spornih parcel za tožnico oziroma njeno kmetijsko gospodarstvo.

Tako sodišče sodi, da je v predmetni zadevi dejansko stanje, to je vprašanje, ali so sporne nepremičnine oziroma vsaka izmed njih posebej, za tožnico kot razlastitveno zavezanko izgubile gospodarski pomen, nepopolno ugotovljeno. Zato je tožbi ugodilo, izpodbijano drugostopno odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in po izvedenem ugotovitvenem postopku o zadevi ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.