Jedro

Primerjava določb 1. odstavka 54. člena ZDDO, 7. odstavka 88. člena ZObr in 3. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR pokaže, da določbe niso identične. Zato 3. točka prvega odstavka 76. člena ZTPDR kot samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja še vedno velja, glede na to pa tudi določitev, da v takšnem primeru delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ko začne prestajati kazen. Na zakonitost odločitve o prenehanju delovnega razmerja po 3. točki 1. odstavka 76. člena ZTPDR ne vpliva dejstvo, če delavec, ki je začel prestajati kazen v predvidenem trajanju več kot šest mesecev, kasneje ne prestane kazni v takšnem trajanju. Delavcu, ki je bil v priporu, preneha delovno razmerje z dnem, ko začne prestajati kazen, samo če mora biti odsoten z dela več kot šest mesecev, neodvisno od dolžine trajanja pripora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. II Pd 314/97-27 z dne 17.9.1999, razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 30.5.1997 in 14.7.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Ugotovilo je, da mu delovno razmerje ni prenehalo, naložilo toženi stranki, da ga pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz dela. Sodišče druge stopnje je s sodbo, opr. št. Pdp 172/2002-2 z dne 4.4.2002, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Po tej pravnomočni sodbi, katere izvršitev je tožnik zahteval v izvršilnem postopku, mu je tožena stranka izdala dne 16.12.2002 ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 11.1.2001. Sklep temelji na ugotovitvi, da je Višje sodišče v Kopru s sodbo, opr. št. Kp 351/1999 z dne 15.3.2000, zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca in zagovornika tožnika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. K 20/1997 z dne 14.6.1999), s katero je bila tožniku izrečena kazen enega leta zapora, izvrševanje kazni pa je nastopil dne 11.1.2001. Tožena stranka o tožnikovem ugovoru zoper ta sklep ni odločila.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 16.12.2002, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo z 11.1.2001, temveč mu še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter mu priznati vse pravice iz dela od 11.1.2001 dalje, vključno s plačo, zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka. Oprlo se je na določbo 3. točke prvega odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da kasnejša pomilostitev ali skrajšanje zaporne kazni pod šest mesecev ne vpliva na zakonitost odločitve delodajalca ob prenehanju delovnega razmerja delavcu zaradi prestajanja zaporne kazni. Nobenih posledic nima izbris sodbe iz kazenske evidence. Na zakonitost izpodbijanega sklepa tudi ne vpliva pravnomočna sodba sodišča, s katero je bil tožnik vrnjen na delo, saj mu je delovno razmerje prenehalo na drugi pravni podlagi, z dnem, ko je začel prestajati kazen.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče namesto ZTPDR uporabiti Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list Republike Slovenije, št. 15/90 in nadalj.), ki v 54. členu drugače ureja prenehanje delovnega razmerja delavca, ki je bil obsojen za kaznivo dejanje. Takšnemu delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ko je državnemu organu vročena pravnomočna sodba. Odločba delodajalca o prenehanju delovnega razmerja po 3. točki prvega odstavka 76. člena ZTPDR ni deklaratorne narave, zaradi česar mu po sklepu z dne 16.12.2002 delovno razmerje ni moglo prenehati za nazaj, temveč kvečjemu šele od izdaje tega sklepa. Potrebno bi bilo upoštevati tudi že prestano kazen v obliki pripora, ki se je vštel v izrečeno kazen zapora, skupna dolžina trajanja prestane zaporne kazni pa je bila krajša od šest mesecev. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka v zvezi s 320. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.), saj je tožena stranka z izpodbijanim sklepom za nazaj neutemeljeno posegla v pravnomočno odločbo sodišča. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Ta je v odgovoru na revizijo navedla, da se je v skladu s 1. členom ZDDO sodišče pravilno oprlo tudi na določbo 3. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR. Sklep delodajalca po tej določbi je deklaratorne narave, zaradi česar tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe. V zvezi z revizijskim očitkom o posegu v pravnomočno sodbo sodišča je navedla, da v času izdaje prvostopenjske sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 314/97-27 z dne 17.9.1999, tožnik še ni bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

ZDDO, ki je veljal v času izpodbijanega sklepa, v 1. členu določa, da se delovna razmerja in plače delavcev v državnih organih urejajo z ZTPDR, z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 14/90 in nadalj.) in s tem zakonom, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Glede na to določbo je bilo mogoče uporabiti 3. točko prvega odstavka 76. člena ZTPDR le v primeru, če ZDDO ali nek drug zakon istega instituta ni urejal drugače. Revident se sklicuje na prvi odstavek 54. člena ZDDO. Delavcu, ki je bil obsojen za kaznivo dejanje, ki je po zakonu ovira za sklenitev delovnega razmerja v državnem organu, po tej določbi preneha delovno razmerje z dnem, ko je državnemu organu vročena pravnomočna sodba. Razlog za prenehanje delovnega razmerja je torej obsodba za kaznivo dejanje, ob dodatnem pogoju - da je bila ta obsodba z zakonom določena kot ovira za sklenitev delovnega razmerja. Zakon o obrambi (ZObr, Uradni list Republike Slovenije, št. 82/94 in nadalj.) v prvotnem besedilu takšnega pogoja ni določil. Določil ga je Zakon o spremembah in dopolnitvah ZObr (ZObr-C, Uradni list Republike Slovenije, št. 47/2002, ki je začel veljati od 13.6.2002 in je že veljal v času izpodbijanega sklepa). Ta v spremenjenem 88. členu določa, da za delavce veljajo predpisi o delavcih v državni upravi, če s tem zakonom ni določeno drugače. V tretjem odstavku istega člena poleg ostalih pogojev določa za osebo, ki želi poklicno opravljati vojaško službo, še poseben pogoj, in sicer da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bila obsojena na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. Ta pogoj pa ne velja le za osebo, ki želi poklicno opravljati vojaško službo, saj ga je potrebno upoštevati tudi pri delavcih, ki že poklicno opravljajo vojaško službo oziroma, ki kot civilne osebe delajo v vojski. Sedmi odstavek istega člena določa za delavce, ki so bili obsojeni zaradi kaznivega dejanja oziroma na kazen iz 5. alineje tretjega odstavka istega člena, prenehanje delovnega razmerja z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Predpisano je tudi, da mora sodišče pravnomočno sodbo poslati ministrstvu.

Primerjava določb prvega odstavka 54. člena ZDDO, sedmega odstavka 88. člena ZObr in 3. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR pokaže, da določbe niso identične. Po prvem odstavku 54. člena ZDDO je razlog za prenehanje obsodba za kaznivo dejanje (pri čemer nista opredeljena vrsta in višina kazni), ki povzroči prenehanje delovnega razmerja le ob dodatnem pogoju, da to predstavlja oviro za sklenitev delovnega razmerja, po 7. odstavku 88. člena ZObr je razlog za prenehanje pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje, ZTPDR pa določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če mora biti zaradi prestajanje zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. S to ureditvijo sta se zlasti približala razloga za prenehanje delovnega razmerja po 3. točki prvega odstavka 76. člena ZTPDR in po sedmem odstavku 88. člena ZObr, kljub temu pa nista enaka. Zato 3. točka prvega odstavka 76. člena ZTPDR kot samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja še vedno velja, glede na to pa tudi določitev, da v takšnem primeru delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ko začne prestajati kazen.

Na zakonitost odločitve o prenehanju delovnega razmerja po navedeni določbi ZTPDR ne vpliva dejstvo, če delavec, ki je začel prestajati kazen v predvidenem trajanju več kot šest mesecev (po vštevanju pripora v zaporno kazen enega leta bi moral tožnik prestati kazen več kot šest mesecev), kasneje ne prestane kazni v takšnem trajanju. Delavcu, ki je bil v priporu, preneha delovno razmerje z dnem, ko začne prestajati kazen, samo če mora biti odsoten z dela več kot šest mesecev, neodvisno od dolžine trajanja pripora.

Zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja še ni nastopil do konca prejšnjega postopka pred sodiščem prve stopnje o zakonitosti odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku iz leta 1997 in ga tožena stranka ni mogla uveljavljati. Sojenje na prvi stopnji je bilo namreč zaključeno dne 17.9.1999, ko tožnik še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. Glede na to in dejstvo, da je bilo šele s pravnomočno sodbo v delovnem sporu odločeno tudi o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od dokončne disciplinske odločbe o prenehanju delovnega razmerja, je tožena stranka upravičeno, šele po tej pravnomočni sodbi, sprejela deklaratoren sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika po samem zakonu - zaradi začetka prestajanje zaporne kazni in s tem dnem.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

V sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (2. odstavek 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.). Že na tej podlagi je bilo potrebno odločiti, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.