Jedro

Ugotovitev stroškov preživljanja ne temelji na natančnem matematičnem izračunu, ampak na oceni otrokovih povprečnih potreb, ki ne odstopajo od potreb otrok in mladostnikov primerljive starosti.

Odločilni so prihodki, ki sta jih preživninska zavezanca potencialno sposobna ustvariti, ne pa dejansko izkazani prejemki.

Plačevanje preživnine ima prednost pred kreditnimi obveznostmi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se prvostopenjskega sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo preživnino, ki jo je določilo Okrožno sodišče v ... v zadevi N 76/2010 dne 2. 11. 2010 tako, da je dolžan toženec plačevati za mld. A. A. od 18. 12. 2018 dalje preživnino v znesku 210 EUR mesečno ter od 21. 6. 2017 do 18. 12. 2018 zapadle preživninske obroke v zneskih, razvidnih iz I. točke izpodbijane sodbe. Za mld. B. B. pa je spremenilo preživnino, določeno s sklepom Okrožnega sodišča v ... N 76/2010 z 2. 11. 2010 tako, da ta znaša od 18. 12. 2018 dalje 180 EUR mesečno, tožencu pa je naložilo, da je dolžan od 21. 6. 2017 do 18. 12. 2018 plačati zapadle preživninske obroke v zneskih, razvidnih iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. V presežku je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je ustaljena sodna praksa, da je treba preživnino za otroke plačevati v denarju. Tisto, kar preživninski zavezanec nakloni v naravi, se šteje za darilo. Prva tožnica nikoli ni podala soglasja, da toženec namesto nje odloča, kaj naj dekletom kupuje. Preživninski upravičenki sta tudi izrecno izjavili, da daril, ki jih uveljavlja toženec, nista prejeli. 131. a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da je preživninska obveznost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, denarna. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prvi tožnici odvzelo razpolaganje s preživninskimi sredstvi. Ugovarja tudi postavki stroškov za obleko in obutev. Sodišče je štelo za zadosten znesek za obleko in obutev 60 EUR. Navedeni znesek je dosežen že z upoštevanjem vseh nakupov s strani toženca, čeprav je tudi prva tožnica dekletoma kupovala oblačila in obutev. Tožnica je kupovala oblačila srednjega ranga, saj njihov življenjski standard ne omogoča nakupov blagovnih znamk. Če toženec meni nasprotno, naj oblačila podarja kot darilo. Sodišče med preživninska zavezanca ni pravično razdelilo preživninskega bremena. Ni upoštevalo, da je toženec do razpada zunajzakonske skupnosti nosil celotno finančno skrb za družino in je bil zaradi dela odsoten z doma. Prva tožnica je ostala doma in skrbela za gospodinjstvo in otroke. Sodišče ni upoštevalo, da je prva tožnica tako živela celo življenje in da je sedaj starejša ter jo pestijo zdravstvene težave. Sodišče je enostavno zaključilo, da je pridobitno sposobna, čeprav je v spis predložila dokazila, da njene prošnje za zaposlitev niso uslišane. Prva tožnica nima možnosti za zaposlitev, ker je starejša delavka, saj se bliža petdesetim letom in je bolna. Sodišče je ocenilo tožničine trditve, da toženec dodatno pridobiva dohodke, kot nedokazane. Nasprotno kaže novo osebno vozilo, nakupi v zlatarni, dopusti z novo partnerko in novi čevlji, ki si jih je toženec kupil. Zaključek sodišča, da to ne predstavlja razsipnega življenjskega sloga, bi držal, če ne bi morala druga tožnica sama v času srednje šole služiti denar, da si privošči dobrine, ki so ostalim sovrstnikom samoumevne (kavice, nov kos obleke, cigareti, vstopnice za koncert ...). Kljub navedenemu je sodišče ocenilo, da je prva tožnica zmožna kriti 35 % potreb za preživljanje. Toženec, ki je imel utečeno popoldansko dejavnost, pa je z njo samovoljno prenehal, čim se je začel ta postopek. Ker sta obe dekleti ves čas v varstvu pri prvi tožnici in toženec z njima nima nobenih stikov, bi bila pravična razdelitev preživninskega bremena 75 % na toženca in 25 % na tožnico. Stroškovne odločitve se ne da preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo, da je bil toženec procesno neracionalen in da sta morali tožnici v postopku opraviti številne poizvedbe ter je spor nastal iz razlogov na strani toženca, ki je finančno močnejši kot tožnici.

3. Toženec v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta določeni preživnini močno pretirani in nepravični. Sodišče je upoštevalo stroške, ki ne spadajo med potrebe otrok, npr. hipotetične stroške, ki ne nastanejo, kot npr. strošek za likovni pouk. Upoštevalo je strošek nakupa novih torb v višini 5 EUR pri obeh dekletih, kar je zmotno, saj ta strošek ne nastane vsakoletno, ampak na vsake štiri do pet let. Sodišče je po prostem preudarku ocenilo višino kolektivnih stroškov, namesto da bi pozvalo tožečo stranko k predložitvi listin. Sodišče ni upoštevalo spremenjenih okoliščin na strani toženca, in sicer upad osebnega dohodka. Toženec je s 1. 10. 2018 začel z delom na novem delovnem mestu voznika strojnika. Poleg tega toženec plačuje kredit v znesku 244,50 EUR mesečno za ureditev stanovanjskega problema prve in drugotožeče stranke ter mladoletne hčerke A. A. Sodišče tega ni upoštevalo, pa bi moralo. Sodišče je tudi zmotno upoštevalo, da druga tožeča stranka sama krije okoli 30 % lastnih potreb. Glede na to, da prejema državno štipendijo v višini 190 EUR in zasluži z delom prek študentskega servisa tudi do 300 EUR, je odstotek kritja lastnih potreb občutno višji kot je ta, ki ga je dosodilo sodišče. Res se državna štipendija in otroški dodatek ne upoštevata, vendar se upoštevata v primerih, ko je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev zelo slabo. Drugotožeča stranka ima povprečno okoli 600 EUR prihodkov, kar je več kot bo ostalo tožencu po plačilu preživninskih obveznosti ter plačilu kredita. Sodišče bi moralo upoštevati, da je izpodbijana odločitev vnaprej neizvršljiva po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), toženec pa s preostankom dohodka ne more preživeti.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravno podlago za določitev preživnine za mld. otroka predstavljajo določbe 129. in 129. a člena ZZZDR, podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Pri določanju o višini preživnine gre za rezultat vrednotenja oziroma za določitev "prave mere". Sojenje ne sme biti arbitrarno, zato se sodišče v na številkah izražene potrebe opira, vendar to stori zgolj okvirno. Upošteva tudi splošno znana dejstva ter posebnosti konkretnega otroka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča vse navedeno storilo.

7. Hčerki pravdnih strank sta stari 181 in 14 let. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo njune preživninske potrebe za A. A. 325 EUR mesečno, za B. B. pa 361,00 EUR mesečno. Toženec v pritožbi očita, da je sodišče kot potrebe otrok upoštevalo tudi stroške, ki ne nastajajo npr. za likovni pouk ter za nakup šolskih torb za vsako od deklet. Glede kolektivnih stroškov toženec očita, da je sodišče upoštevalo navedeni strošek po prostem preudarku, namesto, da bi pozvalo tožečo stranko k predložitvi listin. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je potrebe obeh deklet argumentirano ocenilo med 300 EUR in 400 EUR mesečno. Obrazložitev ni arbitrarna, ampak gradi na objektivizirani podlagi (primerjaj od 10. do 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ustrezno ovrednotilo potrebe obeh deklet za šolo in našlo ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih potreb in stalnostjo teh potreb. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ustrezno ovrednotilo tudi potrebe deklet po obleki in obutvi, kar v pritožbi napada tožnica.2 Sodišče je svojo odločitev obrazložilo in upoštevalo, da starejša B. B. ne potrebuje več vsakoletne redne menjave garderobe, mlajša pa je v obdobju rasti in prehoda iz otroške garderobe v žensko. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, pri tem pa je treba najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih potreb ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki se mu jo naloži. Prvostopenjsko sodišče je potrebo, ki se nanaša na režijske stroške, argumentirano obrazložilo (19. točka obrazložitve). Stroške je ugotovilo na podlagi zaslišanja in splošno znanih dejstev. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in izkustveno je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo, da nastajajo režijski stroški v višini 70 EUR mesečno za vsako od deklet. Dejstvo, da tožeča stranka tega ni listinsko izkazala, ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ne jemlje vrednosti.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da znašajo povprečni mesečni stroški preživljanja mld. A. A. 325 EUR, stroški preživljanja druge tožnice pa 361 EUR, kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče pa taka ugotovitev stroškov preživljanja ne temelji na natančnem matematičnem izračunu, ampak na oceni otrokovih povprečnih potreb, ki ne odstopajo od potreb otrok in mladostnikov primerljive starosti.

9. V okviru ugotavljanja pridobitne sposobnosti preživninskih zavezancev sodišče pravilno ni upoštevalo le mesečnih dohodkov obeh zavezancev, za kar se oba v pritožbi tudi sicer zavzemata, saj dejanski zaslužek ni edini kriterij, ki ga sodišče pri določanju višine preživnine upošteva. Bistveno je, kakšne zmožnosti ima preživninski zavezanec in ali jih lahko realizira. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo (pritožbeno sodišče pa to ugotovitev v celoti sprejema), da imata oba starša možnost pridobitve dodatnega zaslužka, ki sta se mu odpovedala. Prva tožnica ni izkazala, da bi bile njene zdravstvene težave opravičljiv razlog za brezposelnost oziroma za odklonitev zaposlitve pri M. B. Toženec pa je bil na lastno željo pri delodajalcu prerazporejen na drugo, slabše plačano delovno mesto in je v letu 2017 (postopek v tej pravdni zadevi se je začel 21. 6. 2017) opustil možnost za dodatno delo v okviru dopolnilne dejavnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno upoštevalo, da so odločilni prihodki, ki sta jih preživninska zavezanca potencialno sposobna ustvariti, ne pa dejansko izkazani prejemki. Pritožbene navedbe tožnice, da je bila tudi v času trajanja izvenzakonske skupnosti več čas doma ter se je posvečala družini in opravljala zanjo gospodinjska opravila in je tudi sedaj z dekletoma doma, niso upoštevne. Dekleti sta dovolj stari, da materine skrbi in stalne prisotnosti ne potrebujeta (več). Tožnica ni izkazala, da iz zdravstvenih razlogov ne bi mogla biti zaposlena, starost 47 let tudi ni taka, da tožnica zaradi nje ne bi mogla dobiti zaposlitve.

10. Ob upoštevanju navedenih dejstev v zvezi s preživninskimi sposobnostmi obeh preživninskih zavezancev, je po presoji pritožbenega sodišča tudi razporeditev preživninskega bremena, po katerem toženec za hčerki prispeva 35 %, tožnica pa 65 %, ustrezna. S svojo plačo bo toženec to breme zmogel. Plačevanje preživnine ima namreč prednost pred kreditnimi obveznostmi. Prvostopenjsko sodišče je tudi ustrezno upoštevalo delež, ki ga mora za svoje preživljanje kriti polnoletna B. B. Sodišče je upoštevalo 30 % delež, ki ga krije dekle samo. Ob upoštevanju, da ima tudi študijske obveznosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je delež ustrezen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo sodno prakso, po kateri se otroški dodatki in socialni transferji ne upoštevajo.3 V obravnavanem primeru ni podana taka situacija, da preživninska zavezanca preživninskega bremena ne bi bila zmožna nositi niti za pokritje minimalne zadostitve otrokovih potreb. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da naj bi sodišče upoštevalo višji odstotek preživninskih potreb, ki naj bi jih krila B. B. sama.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je treba plačati preživnino za otroke v denarju (37. točka obrazložitve), vendar je šlo pri odločanju za preteklo obdobje, ko so bile potrebe otrok poravnane tudi ob izdatnem plačilu stroškov s strani toženca, za drugačno dajatev, naklonitve v naravi pa so zadostile velik obseg potreb obeh deklet. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno tudi ocenilo, da ne bi bilo pravično, če bi se "luksuzne" potrebe v okviru prostega časa poravnavale na račun kritja drugih nujnih izdatkov (37. točka obrazložitve).

12. Po določilu 413. člena ZPP sodišče v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroci o stroških postopka odloči po prostem preudarku. To je storilo tudi v obravnavanem primeru. Ker je tožeča stranka s preživninskim zahtevkom deloma uspela, glede stikov pa sta se pravdni stranki poravnali, je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Očitek, da se odločitve ne da preveriti, zato ni utemeljen.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani (očitki o kršitvah po 8. in 14. točki 339. člena ZPP so posplošeni in neutemeljeni), prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani del sodbe potrditi (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve. Vsaka stranka zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Starejša hčerka pravdnih strank je med postopkom postala polnoletna, v skladu z določilom 123. člena ZZZDR so starši otroka, ki se redno šola, dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. 2 Prvostopenjsko sodišče je priznalo za vsako od deklet strošek 60 EUR mesečno za obleko in obutev in ne 60,00 EUR za obleko in 50,00 EUR za obutev, v skupnem seštevku torej 110,00 EUR mesečno, kot zahteva tožnica. 3 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 186/2014 in II Ips 264/2016.