Jedro

Upoštevaje revizijska navajanja, naj bi Sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika, izdan s strani tožene stranke, predstavljal sprejem ponudbe in posledično sklenitev prodajne pogodbe v smislu 28. člena OZ. Vendar pa je glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera takšna revidentkina razlaga materialnopravno napačna. V spornem Sklepu o izbiri najugodnejšega ponudnika je namreč izrecno navedeno, da bo pogodba z izbranim najugodnejšim ponudnikom šele sklenjena. Sklep kot končna izbira najugodnejšega ponudnika predstavlja zato šele vabilo izbranemu ponudniku k sklenitvi pogodbe (pod objavljenimi pogoji), ne pa že sprejema ponudbe in sklenitve pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 1.865,15EUR stroškov revizijskega odgovora, za primer zamude pa še zakonske obresti od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na (1) ugotovitev sklenitve prodajne pogodbe za stavbno zemljišče na parcelah št. 2055 in 2051/2 k. o. ... ter (2) izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja, s katerim bi se tožeča stranka vknjižila kot lastnica tega zemljišča. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot prodajalka glede na svoje razpisne pogoje javnega zbiranja ponudb, še pred sklenitvijo prodajne pogodbe, postopek prodaje ustavila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je prvenstveno predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je priglasila stroške revizijskega odgovora z morebitnimi zamudnimi obrestmi.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; v nadaljevanju ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz podatkov poslovnega/sodnega registra izhaja, da je bila tožeča stranka dne 17. 8. 2010 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi P. d.d. Ker so bila pred tem opravljena že vsa procesna dejanja v revizijskem postopku, to ni vplivalo na izdajo revizijske odločbe.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da je tožena stranka na podlagi objave javnega zbiranja ponudb za prodajo stavbnega zemljišča v območju starega mestnega jedra s Sklepom o izbiri najugodnejšega ponudnika z dne 27. 3. 2006 izbrala tožečo stranko, ki jo je pozvala k sklenitvi prodajne pogodbe v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Vendar pa je tožena stranka pred sklenitvijo prodajne pogodbe postopek prodaje ustavila s Sklepom o ustavitvi postopka z dne 3. 8. 2006. 9. Upoštevaje revizijska navajanja, naj bi Sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika, izdan s strani tožene stranke, predstavljal sprejem ponudbe in posledično sklenitev prodajne pogodbe v smislu 28. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vendar pa je glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera takšna revidentkina razlaga materialnopravno napačna. V spornem Sklepu o izbiri najugodnejšega ponudnika je namreč izrecno navedeno, da bo pogodba z izbranim najugodnejšim ponudnikom šele sklenjena. Sklep kot končna izbira najugodnejšega ponudnika predstavlja zato šele vabilo izbranemu ponudniku k sklenitvi pogodbe (pod objavljenimi pogoji), ne pa že sprejema ponudbe in sklenitve pogodbe. To izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je Sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika predstavljal fazo v postopku prodaje pred predvideno sklenitvijo prodajne pogodbe. Tak zaključek je pravno sprejemljiv tudi glede na 55. člen Uredbe o prodaji in drugih oblikah razpolaganja s finančnim premoženjem države in občin (Ur. l. RS, št. 123/2003), ki natančneje ureja način prodaje premoženja tožene stranke. Očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

10. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče opozarja, da je revizija izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so pravno neupoštevni vsi tisti revizijski očitki, ki so oblikovani kot očitki kršitev določb pravdnega postopka, dejansko pa tožeča stranka z njimi izpodbija dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in preizkusilo pritožbeno sodišče. Drugostopenjsko sodišče je jasno in logično obrazložilo, zakaj je presodilo, da prodajna pogodba ni bila sklenjena (glej četrto stran drugostopenjske sodbe). Glede vseh očitkov o pravno nedopustni samovolji tožene stranke zaradi nezakonite ustavitve začetega postopka prodaje pa je treba dodati, da gre za nedovoljene revizijske novote (372. člen ZPP). Zato izostanek razlogov o prepozno zatrjevanih dejstvih ne predstavlja očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljenih revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP (I. točka izreka).

12. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, pa mora toženi stranki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora (155. člen ZPP). Gre za priglašene stroške, razen stroškov posveta s stranko, ki so vsebovani v stroških sestave odgovora na revizijo, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 1.865,15 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).