Jedro

Nasproti 1. odst. 286. čl. ZPP je glede navajanja novih dejstevi n dokazov 193. čl. ZPP specialno določilo in je možna odločitev sodišča o zahtevku po nasprotni tožbi uveljavljati v pravdi, v kateri je takšno odločitev kot predhodno vprašanje, v smislu navajanja novih dejstev tudi po 1. naroku za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo ta pravdni postopek do pravnomočne odločitve v pravdi, opr. št. III P 677/2002, ker se je odločilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, o katerem se sicer odloča v pravdi istega sodišča po nasprotni tožbi pod opr. št. III P 677/2002. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se pravdni postopek v tej zadevi ne prekine. Navaja, da nasprotna tožba po določbah ZPP ni razlog, zaradi katerega bi sodišče prekinilo pravdni postopek. Ker pa je sodišče prekinilo pravdni postopek iz razloga, ker se je odločilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, je pri tem spregledalo, da se je to predhodno vprašanje pojavilo šele na drugem naroku za glavno obravnavo, ko pravdne stranke v skladu z 286. čl. ZPP ne morejo več postavljati novih navedb in ugovorov, razen če dokažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Tožena stranka je očitno v cilju zavlačevanja postopka poskušala sanirati prekluzijo po 1. odst. 286. čl. ZPP z vložitvijo nasprotne tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Drži pritožbena trditev, da skladno s 1. odst. 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) stranka po prvem naroku za glavno obravnavo ne more več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov za ugotovitev zatrjevanih dejstev oziroma to lahko stori pozneje le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (2. odst. istega določila ZPP), in da se dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z zgoraj navedenim, ne upoštevajo (4. odst. 286. čl. ZPP). Vendar je nasproti temu splošnemu določilu specialno določilo 183. čl. ZPP, ki ureja nasprotno tožbo. Po slednji zakonski določbi je namreč možno vložiti nasprotno tožbo vse do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji za njeno vložitev. Med temi pogoji je tudi pogoj iz 3. točke 1. odst. 183. čl. ZPP, da je nasprotna tožba dovoljena, če se z njo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku.

Predmet tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je ugotovitev veljavnosti oziroma ničnosti cesijske izjave z dne 14.5.1999, sklenjene med tožečo stranko na eni strani in na drugi strani med J. in I. D. ter odvetniško družbo D. Od obstoja te cesijske izjave pa je odvisna aktivna legitimacija tožeče stranke v tej pravdi. Torej je nasprotna tožba v pravdni zadevi pod opr. št. III P 677/2002 vložena skladno 3. točki 1. odst. 183. čl. ZPP, ker se z njo ugotavlja obstoj pravnega razmerja (cesijske izjave) od obstoja katere je v celoti odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Čeprav je bilo dejstvo, uveljavljeno z nasprotno tožbo, prvič navajano dejansko že po prvem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa bi ga lahko uveljavljala že na naroku, je bila nasprotna tožba vložena skladno s 183. čl. ZPP in se bo pravnomočna odločitev - ugotovitev o zahtevku po nasprotni tožbi neposredno upoštevalo v tej pravdi. Takšen zaključek je skladen glede na specialno določilo 183. čl. ZPP nasproti splošnemu določilu 286. čl. ZPP.

Naj pritožbeno sodišče opozori še na absurdnost situacije, če bi veljalo drugačno stališče od zgoraj navedenega. Sodišče bi namreč z dovoljeno nasprotno tožbo lahko ugotovilo neveljavnost oziroma ničnost obravnavane cesijske izjave, kar pomeni, da terjatev, ki je predmet te pravde, ni prešla na tožnika. Vendar tega dejstva ob upoštevanju 1. odst. 286. čl. ZPP ne bi bilo mogoče upoštevati ob odločitvi o tožbenem zahtevku v tej pravdi, ker je bilo ugovarjano prepozno, kar bi lahko imelo za posledico, da bi bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, čeprav dejansko terjatev sploh ni prešla nanj.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo, niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).