Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj navedla, da je z vpogledom v podatke FURS ugotovila, da tožeča stranka na dan oddaje vloge ni imela poravnanih obveznosti, ne da bi pojasnila, katere so bile te obveznosti, tega pa po izvedenem postopku ni navedel niti drugostopenjski organ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11065-41171/2020-3 z dne 6. 5. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/2020, v nadaljevanju ZIUZEOP) z vlogo z dne 6. 5. 2020 pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju tožena stranka ali Zavod) uveljavljala pravico do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. Zavod je vlogo tožeče stranke s sklepom, št. 11065-41171/2020-3 z dne 6. 5. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnil, da je na podlagi vpogleda v podatke Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) dne 24. 4. 2020 ugotovil, da tožeča stranka na dan vložitve vloge ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom ter ima neplačane davčne obveznosti.

2. Tožeča stranka je zoper odločitev tožene stranke vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi citira določbo 29. člena ZIUZEOP ter navaja, da iz spisne dokumentacije izhaja, da tožeča stranka na dan vložitve vloge ni imela plačanih obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Iz uradnega zaznamka o vpogledu v uradno evidenco FURS o poravnanih davkih in prispevkih z dne 24. 6. 2020 namreč izhaja, da ima tožeča stranka davčni dolg. Ker je tožeča stranka v tožbi navajala, da je dne 24. 4. 2020 oddala REK obrazec za plačilo prispevkov pod šifro 1004 za mesec marec, isti REK obrazec pa da se je v evidenci pojavil še enkrat dne 28. 4. 2020, da ne ve, kako je do tega prišlo ter da je bila ta napaka v evidenci že odpravljena, je tožena stranka zaprosila FURS za podatek o izpolnjevanju pogoja plačanih obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti za tožečo stranko. FURS je toženi stranki posredovala potrdilo, št. DT 0211-86710/2020-2 z dne 9. 11. 2020, iz katerega izhaja, da tožeča stranka na dan 6. 5. 2020 ni imela plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila ter da so bili v pripravo potrdila v zvezi s plačanimi dajatvami vključeni vsi poslovni dogodki, ki so bili do dne izdaje potrdila evidentirani v uradnih knjigovodskih evidencah FURS. Tožena stranka pojasnjuje, da lahko kot dokaz o izpolnjevanju pogoja plačanih vseh obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti upošteva le potrdilo o izpolnjevanju pogoja, ki ga je izdal FURS. Tako potrdilo se šteje za javno listino, na vsebino katere je tožena stranka vezana.

3. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki se je s sklepom, št. II Ps 137/2020 z dne 15. 2. 2021, izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo tukajšnjemu sodišču v pristojno odločanje.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter ji prizna pravico do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem v višini 1.169,40 EUR ter pravico do oprostitve in plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja v višini 637,96 EUR. Tožena stranka naj ji plača tudi zamudne obresti, in sicer od glavnice 567,24 EUR od 10. 5. 2020 do plačila, od glavnice 1.092,85 EUR od 10. 6. 2020 do plačila in od glavnice 147,27 EUR od 10. 7. 2020 do plačila, povrne pa naj ji še stroške postopka.

5. Po tem, ko tožeča stranka v tožbi povzame vsebino izpodbijanega sklepa, pritožbe in drugostopenjske odločbe, navaja, da je tožena stranka nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialno pravo in posledično izdala nepravilno in nezakonito odločbo. Tožeča stranka je že prvostopenjskemu organu v pritožbi predlagala ponovno preučitev dejanskega stanja, vendar pa je ta pritožbo odstopil drugostopenjskemu organu. Ta je sicer sledil dokaznim predlogom tožeče stranke, vendar površno. Opravil je vpogled v uradne evidence, pridobil pa tudi potrdilo FURS z dne 9. 11. 2020. Ugotovitve drugostopenjskega organa, ki jih je sprejel na podlagi teh podatkov, so napačne in zmotne. Tožeča stranka je dne 24. 4. 2020 oddala REK obrazec za plačilo prispevkov pod šifro 1004 za 3. mesec, za obdobje 20200417, št. EDP-30529301-418, na podlagi katerega je nastala obveznost plačila v višini 34,67 EUR, ki jo je tudi poravnala. Dne 28. 4. 2020 pa se je v evidenci isti REK obrazec pojavil še enkrat. Tožeča stranka ne razume, kako je prišlo do tega, saj je doslej računalniški program FURS onemogočal oddajo posameznega REK obrazca več kot enkrat. V evidenci FURS je torej prišlo do napake. Napaka je bila kasneje odpravljena na podlagi stornacije REK obrazca z dne 28. 4. 2020, saj je bila "obveznost" na podlagi REK obrazca z dne 28. 4. 2020 neobstoječa, nobena oseba pa ne more biti dvakrat zavezana k plačilu iste dajatve. Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni imela neporavnanih obveznosti in je izpolnjevala pogoje za pravico do povračila nadomestila plač delavcem in oprostitve plačila prispevkov.

6. Tožeča stranka je prvostopenjskemu in drugostopenjskemu organu predlagala, naj poglobljeno preuči dejansko stanje in ugotovi napako v zvezi z REK obrazci. Drugostopenjski organ trdi, da je to storil z vpogledom v uradne evidence in s pridobitvijo potrdila FURS ter na tej podlagi zaključil, da tožeča stranka nima poravnanih vseh obveznosti. Iz tega tožeča stranka sklepa, da v času odločanja napaka v evidenci FURS, to je glede REK obrazca z dne 28. 4. 2020, še ni bila odpravljena, četudi je bil REK obrazec storniran in je od stornacije preteklo že precej časa. Tožeča stranka poudarja, da je potrdilo FURS sicer res javna listina, vendar pa je domneva resničnosti javne listine izpodbojna, tožena stranka pa tega pravila ni uporabila in tožeči stranki ni dala možnosti, da bi izpodbijala resničnost dejstev iz te listine. Tako postopanje tožene stranke je pripeljalo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izdaje nezakonite odločbe. Toženi stranki je predložila tudi posnetek zaslona spletne strani eDavki, iz katere je razvidno, da je bil isti REK obrazec za isto obdobje napačno evidentiran in da je bil napačen REK obrazec nato storniran. Tožeča stranka je torej izkazala, da je treba izvesti dokaze, da bi se zadeva razjasnila, česar pa tožena stranka ni storila.

7. Tožeča stranka še dodaja, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do povračila nadomestila plač delavcem in oprostitve plačila prispevkov. Dne 16. 3. 2020 je na čakanje napotila delavko A. A., ki ji je izplačevala nadomestilo za plačo v obdobju od 16. 3. 2020 do 5. 5. 2020. V času vložitve vloge je pravilno ocenila, da ji bodo v letu 2020 prihodki upadli za več kot 10 % glede na leto 2019. 8. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Materialne pogoje za uveljavitev pravice do povračila nadomestila plač za delavce na začasnem čakanju na delo določa ZIUZEOP v 1. alineji drugega odstavka 29. člena. Po tej določbi pravice do povračila izplačanih nadomestil plač ne more uveljavljati delodajalec, ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, ter če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge.

11. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožeča stranka na dan oddaje vloge dne 6. 5. 2020, s katero je uveljavljala pravico do vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, imela poravnane vse zapadle davčne obveznosti. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi namreč navaja, da je z vpogledom v evidenco FURS ter na podlagi potrdila FURS, št. DT 0211-86710/2020-2 z dne 9. 11. 2020 (v nadaljevanju potrdilo FURS z dne 9. 11. 2020) ugotovila, da tožeča stranka na dan oddaje vloge ni imela poravnanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila, medtem ko tožeča stranka trdi, da je imela vse svoje obveznosti poravnane ter da je nepravilna ugotovitev, da je na dan oddaje vloge imela davčni dolg, posledica dejstva, da je bil REK obrazec za mesec marec v sistem eDavki nepravilno zaveden dvakrat, pri čemer je bil drugi vnos kasneje storniran. Navaja tudi, da je REK obrazec v sistem eDavki vnesla le enkrat, in sicer dne 24. 4. 2020 in ji ni jasno, zakaj se je ta obrazec nato podvojil na dan 28. 4. 2020. 12. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obrazložen tako, da bi bilo odločitev tožene stranke mogoče preizkusiti, te pomanjkljivosti pa ni odpravila niti odločba drugostopenjskega organa. Po določbi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev upravne odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in razlog za odpravo upravne odločbe. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj navedla, da je z vpogledom v podatke FURS ugotovila, da tožeča stranka na dan oddaje vloge dne 6. 5. 2020 ni imela poravnanih davčnih obveznosti, ne da bi pojasnila katere so bile te obveznosti, tega pa po izvedenem postopku ni navedel niti drugostopenjski organ. Prvostopenjski tudi ni navedel materialne podlage za svojo odločitev, je pa to pomanjkljivost odpravil drugostopenjski organ, ki se je skliceval na določbo 1. alineje drugega odstavka 29. člena ZIUZIOP.

13. Drugostopenjski organ je, poleg podatkov iz evidence FURS, ki jih je pridobil že prvostopenjski organ, pri odločitvi upošteval še potrdilo FURS z dne 9. 11. 2020, ki ga je v pritožbenem postopku pridobil sam ter na ta dokaz tudi oprl svojo odločitev. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi s tem dokazom pred odločitvijo seznanil tožečo stranko, kar vodi sodišče do zaključka, da je tožena stranka kršila eno od temeljih načel upravnega postopka, to je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Preden se izda odločba, je namreč treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), organ, ki v zadevi odloča, pa ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Tožena stranka navaja, da je potrdilo FURS z dne 9. 11. 2020 sicer javna listina in da je zato vezana na njeno vsebino, kar načeloma drži, vendar pa pri tem prezre določbo prvega odstavka 171. člena ZUP, po kateri je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena. Tožeča stranka bi torej svojo trditev, da je v potrdilu FURS nepravilno ugotovljeno, da na dan oddaje vloge ni imela poravnanih vseh davčnih obveznosti, v postopku lahko dokazovala, tožena stranka pa bi predložene dokaze morala oceniti in se do njih opredeliti (načelo kontradiktornosti). To pa bi tožena stranka lahko storila le, kolikor bi bila s tem potrdilom seznanjena še pred odločitvijo drugostopenjskega organa, tako pa se je s tem seznanila šele s prejemom drugostopenjske odločbe. Tožeči stranki je bila zato v postopku kršena pravica do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in tudi razlog za odpravo izpodbijanega sklepa (poleg razloga neobrazložene odločbe, kot je pojasnjeno v prejšnji točki).

14. Sodišče še pojasnjuje, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni v celoti raziskala dejanskega stanja, oziroma se ni opredelila do vseh dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Četudi iz potrdila FURS izhaja, da tožeča stranka na dan oddaje vloge ni imela poravnanih vseh davčnih obveznosti, pa tožena stranka ni raziskala trditve tožeče stranke, da je vse svoje obveznosti pravočasno poravnala in da je do takega podatka prišlo zaradi dvakratnega vnosa istega REK obrazca v sistem eDavki, od katerih pa je bil eden kasneje storniran. Kolikor je bil REK obrazec, ki je bil v sistem vnesen dne 28. 4. 2020, kasneje storniran, je do tega prišlo šele po tem, ko je tožeča stranka že vložila vlogo za pridobitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plač (iz posnetka zaslona aplikacije eDavki izhaja, da je bila zahteva za storniranje REK obrazca, ki je bil v sistem zaveden z dnem 28. 4. 2020, zahtevana 13. 5. 2020), vendar pa to ne bi smelo vplivati na sprejeto odločitev. Storno v knjigovodskem smislu namreč pomeni preklic vnesenega podatka in to ne v smislu brisanja, ampak kot dodaten vpis z negativno vrednostjo prvotnega zneska. To pa za konkretni primer pomeni, da obveznost, ki so jo sicer izkazovale evidence FURS na dan 6. 5. 2020, takrat dejansko ni obstajala (kolikor so seveda točne trditve tožeče stranke), pač pa da je šlo zgolj za napačen, kasneje spremenjen vnos v aplikacijo eDavki. V ponovljenem postopku bo zato morala tožena stranka okoliščine glede REK obrazca, ki je bil v sistem eDavki zaveden na dan 28. 4. 2020, raziskati in ugotoviti, ali so trditve tožeče stranke glede storniranja tega obrazca resnične. Šele na podlagi tako razjasnjenega dejanskega stanja bo mogoče ugotoviti, ali je imela tožeča stranka poravnane vse davčne obveznosti in je prišlo pri vnosu REK obrazcev do napake, ki je bila popravljena in se ji zato ne sme šteti v škodo, ali pa je morebiti dejansko stanje glede teh okoliščin drugačno in ali je tožeča stranka imela neporavnane še kakšne druge obveznosti. Kot je že bilo pojasnjeno, niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista navedla, katere obveznosti naj bi imela tožeča stranka neporavnane, pač pa sta zgolj navedla, da je imela davčni dolg in zato na podlagi predloženih dokazov ni mogoče ugotoviti, ali se je ta dolg nanašal le na sporni REK obrazec ali pa tudi na kakšno drugo obveznost. 15. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v katerem mora upoštevati stališča sodišča, opisana v predhodnih točkah te obrazložitve. Sodišče je odločitev sprejelo brez izvedbe glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in ta upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena brez izvedbe glavne obravnave, tožeče stranke pa ni zastopal pooblaščenec. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.