Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazovanje z izvedencem za varnost pri delu in je samo ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka zaradi lastnosti pnevmatskega kladiva, kot sta visok delovni tlak in velika hitrost obratovanja, za tožnikovo delovno mesto predpisati zaščitna očala, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje ni imelo potrebnega strokovnega znanja za navedene ugotovitve, saj izjave prič in listine ne morejo nadomestiti mnenja izvedenca. Četudi je sodišče prve stopnje to znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnim strankam v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj. Izvedensko mnenje je namreč predmet diskusije in kritike na obravnavi, na kateri sodelujejo stranke. Stališče, da sodnik ne potrebuje izvedenca, če ima sam zadostno strokovno znanje, bi pomenilo, da je kontradiktornost strokovnih vprašanj (ki jih je sodnik razrešil kar s svojim znanjem) zagotovljena le na pritožbeni stopnji. Ker je bila toženi stranki kršena pravica do dokaza, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku plačati znesek 17.550,00 EUR, in sicer prvo tožena stranka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 do plačila, drugo tožena stranka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2011 do plačila (I. točka izreka). Prvo toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 do plačila (II. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, druga tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno vsaka stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v pritožbi nasprotuje višini nepremoženjske škode, ker je ta po vseh oblikah prenizko odmerjena. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Prva tožena stranka v pritožbi navaja, da ni podana krivdna odgovornost za delovno nezgodo. Po prepričanju prve tožene stranke ni podana protipravnost. Meni, da je bil tožnik tisti, ki je pri delu s pnevmatskim kladivom ravnal malomarno, zato je bila pretrgana vzročna zveza. Tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, da bi se izognil ali preprečil delovno nezgodo. Da je tožnik ravnal malomarno, izhaja tudi iz izpovedbe A.A.. Po stališču prvo tožene stranke niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bila objektivno odgovorna za nezgodo. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, datumu teka zamudnih obresti in odločitvi o pravdnih stroških. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

5. Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da nista podani ne objektivna ne krivdna odgovornost prvo tožene stranke. V zvezi z navedbami, da v času škodnega dogodka varnostna očala na delovnem mestu tožnika glede na takrat veljavne predpise iz varstva pri delu niso bila predpisana, je predlagala dokaz z izvedencem varnosti pri delu. Sodišče tega dokaza ni izvedlo in je samo ugotovilo, da bi morala kot del tožnikove varnostne opreme biti obvezna tudi zaščitna očala. Po mnenju drugo tožene stranke sodišče ni strokovnjak s področja varstva pri delu, pravila varnosti in zdravja pri delu se spreminjajo, varnostna pravila pa se zaostrujejo. Zato bi moralo sodišče s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali bi morala tožena stranka v času škodnega dogodka kot obvezno zaščitno opremo na delovnem mestu tožnika predpisati varnostna očala. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do izpovedbe A.A., da ob pravilni uporabi pnevmatskega kladiva ne more priti do poškodbe, kakršno je utrpel tožnik. V nadaljevanju druga tožena stranka nasprotuje presoji sodišča glede ugovora kritja ter višini nepremoženjske škode. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

6. Tožnik je na pritožbi nasprotnih strank odgovoril. Prerekal je pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožb. 7. Pritožbe so utemeljene.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Druga tožena stranka je v postopku na prvi stopnji grajala procesno kršitev, ker sodišče ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca varnosti pri delu med drugim v zvezi z ugotovitvijo, ali bi morala biti za delovno mesto tožnika v času škodnega dogodka v izjavi o varnosti z oceno tveganja predpisana zaščitna očala. Tudi tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2014 predlagal, da mnenje glede nujnosti uporabe zaščitnih očal pri uporabi pnevmatskega kladiva poda izvedenec za področje varnosti pri delu. Vsebina izjave o varnosti z oceno tveganja oziroma delovne opreme in s tem povezano vprašanje opustitve predpisovanja varnostnega ukrepa nošenja zaščitnih očal na posameznem delovnem mestu je vprašanje strokovne narave, na katerega lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke. Z vidika skrbnosti ravnanja prve tožene stranke (6. člen Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001 in nasl.) je namreč pomembno ugotoviti, kaj zahtevajo pravila stroke v konkretnem primeru.

10. Kljub temu je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazovanje z izvedencem, tako da je v obrazložitvi sodbe samo ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka zaradi lastnosti pnevmatskega kladiva, kot sta visok delovni tlak in velika hitrost obratovanja, za tožnikovo delovno mesto predpisati zaščitna očala, vendar tega ni storila. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni imelo potrebnega strokovnega znanja za navedene ugotovitve, saj izjave prič in listine ne morejo nadomestiti mnenja izvedenca. Četudi je sodišče prve stopnje to znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnim strankam v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj. Izvedensko mnenje je namreč predmet diskusije in kritike na obravnavi, na kateri sodelujejo stranke. Stališče, da sodnik ne potrebuje izvedenca, če ima sam zadostno strokovno znanje, bi pomenilo, da je kontradiktornost strokovnih vprašanj (ki jih je sodnik razrešil kar s svojim znanjem) zagotovljena le na pritožbeni stopnji (glej J. Zobec in drugi, Pravdni postopek Zakon s komentarjem, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, tč. 9, stran 476).

11. Ker je bila toženi stranki kršena pravica do dokaza, je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem, ki naj se opredeli tudi do izjave priče A.A., da ob pravilni uporabi pnevmatskega kladiva ni bilo mogoče, da del žeblja odleti ven.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločitev.