Jedro

Zaslišanje storilca v postopku odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je le zakonska možnost, ne pa obveznost sodišča. Prvostopno sodišče je v svojih razlogih, ko je tehtalo zakonsko možnost o preklicu jasno zapisalo, da pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti storilcu, o kateri je sprejelo svojo odločitev 13. 3. 2015, še ni moglo upoštevati nepravnomočne sodbe z dne 10. 10. 2014, saj navedeni postopek o prekršku še v času odločanja o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu dejansko ni bil zaključen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom prvotno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu na podlagi sklepa istega sodišča opr. št. EPVD 877/2014 z dne 13. 3. 2015 preklicalo in posledično storilcu naložilo v plačilo še sodno takso v znesku 30,00 EUR.

2. Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada storilčev zagovornik, ki v svojih pritožbenih navedbah uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopno sodišče prvotno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu prekrška na podlagi sklepa tega sodišča opr. št. EPVD 877/2014 z dne 13. 3. 2015 preklicalo, ker je ugotovilo, da so bile storilcu za prekršek, ki je bil sicer storjen pred izdajo navedenega sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje tega sklepa pa do poteka preizkusne dobe izrečene kazenske točke v cestnem prometu predpisane v številu (18 KT), zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ugotovilo je, da je storilec dne 28. 12. 2013 storil prekršek po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP, zaradi česar mu je s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. PR 715/2014 z dne 10. 10. 2014 (pravnomočna je postala ta sodba 3. 4. 2015) izreklo med drugim tudi stransko sankcijo 18 KT. Glede na dejstvo, da v konkretnem primeru preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temelji na ugotovitvi o pravnomočno zaključenem prekrškovnem postopku glede prekrška, ki je bil storjen (ne v času preizkusne dobe) v času pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je prvostopno sodišče tako, kot izhaja iz določbe tretjega odstavka člena 202 e ZP-1 moralo pri svojem odločanju o takšnem preklicu izhajati iz določbe petega odstavka člena 202 d ZP-1 in pri tem upoštevati osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti za prekršek, okoliščine v katerih je prekršek bil storjen, ter na tako celoviti podlagi oceniti, ali je mogoče pričakovati, da storilec v bodoče ne bo več ponavljal prekrškov.

5. Pritožba v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku trdi, da bi sodišče prav zaradi celovite presoje vseh okoliščin iz petega odstavka člena 202 d ZP-1, ki so podlaga za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja moralo zaslišati storilca, kar pa v konkretnem primeru ni storilo in je storilcu onemogočilo, da bi se neposredno izjasnil o okoliščinah, ki so relevantne za sprejeto odločitev. Tako pa je z izpodbijanim sklepom odločalo za nazaj, torej o situaciji pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, čeprav bi lahko odločalo le o prekrških, ki so bili storjeni po izdaji izpodbijanega sklepa, torej, da storilec v času preizkusne dobe ne sme storiti prekrška, ki je opredeljen kot hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa. Take pritožbene navedbe niso utemeljene.

6. Iz določbe petega odstavka člena 202 d ZP-1 izhaja zakonska možnost, da lahko sodišče pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko presoja utemeljenost vseh dejstev in okoliščin v zvezi z odložitvijo, ki jih navaja storilec v svojem predlogu, storilca neposredno zasliši na naroku. Navedeno pa ne pomeni, da je sodišče to dolžno storiti, kot to trdi pritožba, kajti postopek odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni več postopek o prekršku, temveč postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, ko so za to podane predpostavke, kot je tudi v konkretnem primeru, ko je prvostopno sodišče dne 13. 4. 2015 s strani upravljalca EKT evidence (MPRS) prejelo obvestilo po 2. alineji četrtega odstavka člena 202.e ZP-1, o storitvi prekrška s strani storilca, za katerega mu je med drugim bila izrečena stranska sankcija 18 KT. Po povedanem torej ne drži pritožbena trditev, da je s tem, ko storilec v predmetnem postopku ni bil zaslišan, sodišče kršilo določbe Ustave in načelo neposrednosti in tudi ni bistveno kršilo določbe postopka o prekršku, ki se tudi v teh postopkih uporabljajo le smiselno.

7. Glede pritožbenega očitka, da KT, ki se izrekajo v postopkih o prekršku “po dolgem in po čez”, še ne pomenijo ogrožanja in da je za ogrožanje šteti le tisto ravnanje, ko gre za hujši prekršek, je povedati, da je tak pritožbeni očitek neutemeljen. Definicija hujšega prekrška se je kot pravni standard s spremembo zakonodaje (ZPrCP in ZP-1) sicer spreminjala in dopolnjevala, po obstoječi zakonodaji pa se za hujši prekršek šteje tisti prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija najmanj 3 (treh) kazenskih točk (KT) v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, za hujši prekršek pa se šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška, vožnja v času izvrševanje prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja (določba četrtega odstavka člena 23 ZPrCP). Zakonodajalec je torej z navedeno zakonsko določbo jasno opredelil, katero ravnanje je šteti za hujši prekršek, iz česar sledi, da za opredelitev hujšega prekrška ni relevantna ugotovitev, ali gre v konkretnem primeru istočasno še za ogrožanje, kot to sicer trdi pritožba. Sicer pa iz določbe prvega odstavka člena 22 ZP-1 izhaja, da se KT v cestnem prometu predpišejo v višini od 1 do 18 KT v določenem številu za prekršek zoper varnost cestnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem takšna škodljiva posledica tudi nastane. To pomeni, da je na podlagi navedene zakonske določbe zakonodajalec tisti, ki opravi presojo, katera ravnanja v cestnem prometu so tista, za katera se predpiše izrek stranske sankcije KT, med drugim tudi za ravnanja, ki pomenijo v cestnem prometu hujši prekršek. Po povedanem je torej pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava, kot to smiselno izpostavlja pritožba, neutemeljen.

8. V konkretnem postopku pa je prvostopno sodišče svojo odločitev utemeljilo ne s storitvijo hujšega prekrška, ki naj bi ga storilec storil v času preizkusne dobe, ki je sicer pričela teči 2. 4. 2015 in bi se iztekla 2. 8. 2016, temveč s storitvijo prekrška, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (28. 12. 2013) in o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. PR 715/2014 z dne 10. 10. 2014 (pravnomočnost 3. 4. 2015) in zaradi katerega je med drugim storilcu bila izrečena tudi stranska sankcija 18 KT. Pritožba tako odločitev problematizira z navedbami, da prvostopno sodišče glede postopka, ki še ni bil končan v času odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu zmotno navaja, da “nečesa” ni vedelo, in da mora vedno preveriti, ali je še kakšen postopek zoper storilca v teku in tudi, kakšno število KT je vpisano pri storilcu v EKT evidenci. Prvostopno sodišče je v tem delu v svojih razlogih, ko je tehtalo zakonsko možnost o preklicu (določba tretjega odstavka člena 202 ZP-1) jasno zapisalo, da pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti storilcu, o kateri je sprejelo svojo odločitev 13. 3. 2015, še ni moglo upoštevati nepravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju opr. št. PR 715/2014 z dne 10. 10. 2014, kar potrjuje tudi izpis “seznama vodenih postopkov o prekršku za storilca” na list. št. 32, iz katerega izhaja ugotovitev, da navedeni postopek o prekršku še v času odločanja o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu dejansko ni bil zaključen, kajti prvostopno sodišče je istega dne (13. 3. 2015) storilcu celo sledilo v njegovem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko je izdalo sklep opr. št. EPVD 877/2014, ki je postal pravnomočen 16. 3. 2015. Tako poslovanje sodišča prve stopnje v tej fazi je bilo povsem pravilno in ne drži ugotovitev, da sodišče sočasnega teka postopkov v drugih prekrškovnih postopkih ni preverjalo. Dejstvo pa je, da nepravnomočno zaključenih postopkov (konkretno zadeva opr. št. PR 715/2014) pri svojem odločanju glede odložitve ni smelo upoštevati. Zato tako zapisani razlogi nikakor ne morejo ovreči ugotovitve prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu o tem, da v fazi odločanja o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče ni moglo upoštevati nepravnomočno zaključenega postopka o prekršku v zadevi opr. št. PR 715/2014 z dne 10. 10. 2014. Zapis v izpodbijanem sklepu o neseznanjenosti s storitvijo prekrška pa se ne nanaša na predmetno prekrškovno zadevo opr. št. PR 715/2014, temveč na storitev prekrškov, ki jih je storilec storil po izdaji sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej glede obeh prekrškov, storjenih v letu 2015 (21. 1. 2015 in 6. 2. 2015). S tema postopkoma pa sodišče v času odločanja o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja dejansko glede na čas storitve obeh prekrškov ni moglo biti seznanjeno, kar je tudi zapisalo. Je pa prvostopno sodišče v predmetnem postopku z vidika pogojev za preklic prvotne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot odločujoče upoštevalo glede na dikcijo določbe tretjega odstavka člena 202 d ZP-1 storitev prekrška v zadevi opr. št. PR 715/2014 z dne 28. 12. 2013. Storitev obeh prekrškov v letu 2015 (torej po vložitvi predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti 11. 12. 2014) pa je relevantna zgolj v svojstvu upoštevanje določbe petega odstavka člena 202 d ZP-1, ki določa, da pri tehtanju, ali naj se v takih primerih storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče, upošteva tako storilčeva osebnost, njegovo prejšnje življenje, obnašanje po storjenem prekršku, stopnja njegove odgovornosti za prekršek, okoliščine, v katerih je storil prekršek in šele na tako celoviti podlagi oceni, ali je dejansko mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov. V tem delu pa je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo obrazložilo svojo odločitev. Ni prezrlo, da je storilec zaradi predhodno doseženih 22 KT v cestnem prometu 11. 12. 2014 na sodišče prve stopnje naslovil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v katerem je izrazil svoj kritičen pogled na lastna ravnanja v preteklem obdobju, kar zadeva izvrševanja težjih prekrškov zoper varnost cestnega prometa, vendar pa je z izvrševanjem hujših prekrškov kontinuirano nadaljeval še v letu 2015 (prekrška 21. 1. 2015 in 6. 2. 2015). Takšno kontinuiteto izvrševanja hujših prekrškov je prvostopno sodišče pravilno presojalo tudi v odnosu do sprejete odločitve prvostopnega sodišča z dne 13. 3. 2015 (sklep opr. št. EPVD 877/2014), ko je sodišče prve stopnje sledilo storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v pričakovanju, da storilec z izvrševanjem prekrškov ne bo nadaljeval, kar pa se ni zgodilo. Slednje je očitno prvostopno sodišče prepričalo, da tudi v bodoče ni mogoče pričakovati, da bo storilec vestno spoštoval cestno prometne predpise in da gre za nevarnega voznika, ki ga je (začasno) potrebno iz cestnega prometa izločiti. Take razloge, ki so prepričljivi, sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki na pritožbeno izpostavljeni očitek, da je prvostopno sodišče povsem prezrlo, da je obdolženec samostojni podjetnik - prevoznik, ki to dejavnost opravlja kot glavno dejavnost, ki mu pomeni preživetje, z izpodbijanim sklepom pa se mu tako smiselno izreka tudi prepoved opravljanja poklica voznika odgovarja, da je slednje storilec izpostavil kot bistveno že v svojem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 11. 12. 2014, kar je prvostopno sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi, ko je takemu njegovemu predlogu sledilo v svojem sklepu opr. št. EPVD 877/2014 z dne 13. 3. 2015. Tam je posebej zapisalo, da je njegovemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sledilo tudi iz razloga, ker storilec vozniško dovoljenje nujno potrebuje zaradi narave svojega dela. Ob siceršnjem pričakovanju, da pa storilec v bodoče ne bo več ponavljal prekrškov in da bo izpolnil vse obveznosti po Zakonu o voznikih. Po povedanem se torej odločitev prvostopnega sodišča, ko je odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo zaradi storitve prekrška, ki je bil storjen sicer pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, izkaže za premišljeno in prepričljivo, pritožbeni očitki v smeri kršitve materialnih določb zakona (ki po vsebini predstavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja), pa se izkažejo za neutemeljene, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1), in potrditi izpodbijani sklep v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati pritožbene stroške - sodno takso. Le-ta je odmerjena v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu le-te pa bo storilec pozvan po prvostopnem sodišču.