Jedro

Upnik je vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Upnik je zato dolžan plačati takso za svojo pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo upniku, da plača sodno takso za pritožbo v višini 11.400,00 SIT in opomin

4.750,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je upnik vložil pravočasno pritožbo in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, ki se nanaša na dovoljeno izvršbo, ne obstaja, kar naj bi bilo jasno razvidno iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje v tej zadevi, ko so mu bili priznani samo odvetniški stroški. Da ni taksne obveznosti, izhaja tudi iz že predloženega sklepa III Cp 527/2003, z dne 27.2.2003 in iz sklepa Višjega sodišča v Kopru z dne 1.4.2003, opr. št. II Cp 759/2002. Navaja, da tarifna št. 3 glede plačila takse za pritožbo izrecno določa, da taksna obveznost obstoji samo, če obstoji hkrati tudi taksna obveznost za sklep. Pritožbeno sodišče naj zato ugotovi, ali v obravnavanem primeru obstoji taksna obveznost dolžnika za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Meni, da taksna obveznost za sklep po 2. odst. 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni predpisana. Tarifna št. v 3. točki res govori o taksi za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, vendar gre za situacijo, ko sodišče o ugovoru dokončno odloči. V konkretni zadevi pa sodišče s prej navedenim sklepom o zadevi ni dokončno odločilo. O ugovoru je dokončno odločilo Višje sodišče v Ljubljani, zato je edini, ki mora plačati takso v tej zadevi, dolžnik in sicer takso za sklep o zavrnitvi njegovega ugovora. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani je o njegovem ugovoru dokončno odločeno. Razlogovanje sodišča, da je sedaj, ko je pritožbeno sodišče v konkretni zadevi pritožbi ugodilo, meritorno odločeno, ter mora upnik "za nazaj" plačati takso, nima podlage v zakonu.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odst. tarifne št. 3 Zakona o sodnih taksah (ZST) je treba za pritožbo zoper sklepe, za katere je predpisano plačilo sodne takse po 3. odst. tarifne št. 2, plačati takso po 1. odst. tarifne št. 1. V 3. odst. tarifne št. 2 je določeno, da je treba plačati takso za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Upnik je vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Upnik je zato dolžan plačati takso za svojo pritožbo. Vsakršno drugačno razlogovanje, s katerimi upnik poskuša v svojih pritožbenih trditvah, bi bilo v nasprotju z določili navedene taksne tarife.

V skladu z določilom 1. točke 2. odst. 4. člena ZST je upnikova taksna obveznost nastala z izročitvijo pritožbe sodišču. Ker ob vložitvi pritožbe ni plačal sodne takse zanjo, mu pritožbeno sodišče ni moglo priznati nenastalih stroškov oziroma naložiti dolžniku, da upniku povrne izdatek, ki upniku med postopkom ni nastal (prim. 1. odst. 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba upnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).