Jedro

Glede zahtevka iz naslova nadur je tožnik v tožbi navedel, koliko dni je v posameznem mesecu delal, koliko od tega je bilo rednih delovnih ur, in koliko je dejansko delal oziroma, koliko je bilo opravljenih nadur. Toženec je glede števila nadur v odgovoru na tožbo in v vlogah ves čas navajal le, da tožnik z ničemer ne dokazuje, da je delo opravil v zatrjevanem obsegu. Drugih argumentiranih ugovorov ni podal. Bi pa jih lahko, v kolikor bi vodil ustrezno evidenco. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je toženca zavezoval Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Ta zakon v 8. členu od delodajalca med drugim zahteva vodenje podatkov o delovnem času, o nočnem delu in tedenskem delovnem času. Ti podatki se vodijo v okviru evidence o izrabi delovnega časa, ki bi jo toženec moral imeti skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Ker toženec ne z omenjenimi evidencami, niti kako drugače, tožnikovih trditev ni argumentirano prerekal, je sodišče prve stopnjena podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP zakonito štelo tožnikova zatrjevana dejstva kot priznana oziroma za resnična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v 8 dneh za obdobje april, maj in junij 2013: - iz naslova nadurnega dela obračunati skupni znesek 1.135,77 EUR bruto, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske s pp; - iz naslova dnevnic plačati 1.452,00 EUR neto s pp, v presežku za plačilo 44,00 EUR s pp pa je zahtevek zavrnilo.

Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka 1.350,03 EUR s pp.

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno le v ugodilnem delu) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov toženke.

Toženec navaja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je zatrjeval, da je sam vodil evidenco opravljenih ur in si jih zapisoval v beležko v svojem mobilnem telefonu. Dokaza o obstoju te beležke in telefona tožnik ni nikoli predložil. Po določilih ZPP je breme na stranki, ki nekaj zatrjuje, da to tudi dokaže. Ker tožnik tega ni storil, sodišče njegovih navedb ne bi smelo šteti za dokazane, s čimer je kršilo 7. člen ZPP. Kršilo je tudi 286. člen ZPP, saj tožnik najkasneje na prvem naroku ni ponudil dokazov, potrebnih za ugotovitev njegovih navedb. Zato bi moralo zahtevek zavrniti, ker tožnik kljub pozivu sodišča ni obrazložil zahtevka iz naslova nadur, ni določeno opredelil, kdaj naj bi kakšno delo opravljal in katero delo naj bi opravljal preko polnega delovnega časa. Podrobnejših trditev ni podal niti za obdobje, za katero je imel potne naloge na razpolago (april, maj 2013).

Sodišče prve stopnje je tekom postopka pričakovalo, da bo toženec dokazal, da tožnikove trditve ne držijo, čeprav taki dokazi sploh ne obstajajo. Toženec bi tako moral dokazovati negativna dejstva, kar pa je nemogoče. Tožnik je v vlogi z dne 17. 8. 2015 izrecno zapisal, da nima podatka o številu nočnega dela (torej nadur). Tožnik se je ves čas skliceval na ure, zapisane v tožbi, toženec pa je te navedbe ves čas prerekal in so zato ostale nedokazane. Sodišče je zaključke naredilo izven trditvene podlage, kar pa je v nasprotju z določili ZPP.

Enake kršitve je prvostopno sodišče storilo pri ugotavljanju zahtevka iz naslova dnevnic. Na podlagi tožnikovih navedb in predlaganih dokazov sodišče ni moglo ugotoviti, koliko dni je tožnik delal v tujini in koliko dnevnic mu za to pripada ter ali mu pripadajo cele dnevnice ali le v višini 75 %. Tožnik je razpolagal s potnimi nalogi in bi zahtevek moral opredeliti vsaj za to obdobje. Prihajal je tudi sam s seboj v nasprotje, ko je trdil, da je v aprilu 2013 delal 4 dni, zahteval pa dnevnice za pet dni dela. Že iz tega je razvidno, da so njegove navedbe pavšalne, nedokazane in izmišljene, sodišče pa je na podlagi takih navedb celo ugodilo zahtevku. Sklicevanje sodišča na zakonske določbe in obveznosti delodajalca ne more nadomestiti pomanjkanje konkretnih tožbenih navedb. Toženec priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Toženec sicer izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, vendar ne navaja, s čim je bila takšna kršitev storjena. Zato takega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti in se o njem opredeliti. Dejansko stanje pa je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od toženca zahteval izplačilo plač, dodatka za nedeljsko delo, nadur, dnevnic in stroškov prevoza na delo, vse za obdobje 26. 4. 2015 do 26. 7. 2015, ko je bil zaposlen pri tožencu. Sodišče prve stopnje je o zadevi enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Pd 282/2014, zoper katero sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo prvostopnega sodišča s sklepom opr. št. Pdp 85/2016 z dne 15. 9. 2016 delno razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje glede tožnikovih zahtevkov iz naslova nadur, dnevnic ter stroškov postopka. V tem obsegu je prvostopno sodišče razsodilo s sedaj izpodbijano sodbo.

6. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik svojih zahtevkov sploh ni obrazložil, da ni navedel dejstev, s katerimi bi zahtevke utemeljil, da ni predlagal dokazov za odločilna dejstva, sodišče prve stopnje pa je zahtevkom vseeno ugodilo, pri tem pa dokazno breme prevalilo na toženca, ki negativnih dejstev sploh ni mogel dokazovati.

7. V nasprotju s trditvami toženca je tožnik v tožbi in kasnejši vlogi natančno navedel, za koliko dni v posameznem mesecu spornega obdobja uveljavlja dnevnice. Pojasnil je tudi, zakaj zanje zahteva po 44,00 EUR, v katera mesta in države je potoval. Toženec je bil seznanjen tudi, kje je tožnik vozil posamezen dan in koliko kilometrov je prevozil. Tožnik je navedel natančne datume prihoda na delo in odhoda z dela. Vseh teh dejstev toženec argumentirano ni nikjer prerekal. Poleg tega se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo priče A.A., iz katere je utemeljeno zaključilo, da je bil toženec natančno seznanjen, na katerih relacijah je tožnik vozil v okviru svojih delovnih obveznosti in koliko kilometrov je prevozil. Torej je toženec natančno vedel tudi o vseh podatkih glede obsega opravljenega dela, s tem pa tudi o številu pripadajočih dnevnic. Ker toženec tožnikovih trditev glede pripadajočih dnevnic ni argumentirano prerekal, čeprav bi to glede na vse podatke, ki jih je imel (oziroma bi jih moral imeti), lahko storil, je prvostopno sodišče na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo za resnično, za koliko dni v posameznem mesecu mu dnevnice pripadajo in da mu za te dneve pripadajo polne dnevnice, saj dela v tujini nikoli ni opravljal manj kot 14 ur dnevno. Skladno z Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.) in njeno prilogo ter glede na države, v katere je potoval, je tožnik tudi pravilno zahteval višino pripadajoče dnevnice v znesku 44,00 EUR. Ker toženec ni dokazal, da so bile tožniku dnevnice (kot stroški prehrane med delom) plačane, je prvostopno sodišče zahtevku utemeljeno ugodilo.

8. Tudi o zahtevku iz naslova nadur je tožnik že v tožbi natančno navedel, koliko dni je v posameznem mesecu delal, koliko od tega je bilo rednih delovnih ur in koliko je dejansko delal oziroma koliko je bilo zato opravljenih nadur. Toženec je glede števila nadur v odgovoru na tožbo in v vlogah ves čas navajal le, da tožnik z ničemer ne dokazuje, da je delo opravil v zatrjevanem obsegu. Drugih argumentiranih ugovorov toženec ni podal. Bi pa jih lahko, v kolikor bi vodil ustrezno evidenco. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je toženca zavezoval Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD - Ur. l. RS, št. 76/05 in nasl.). Ta zakon v 8. členu od delodajalca med drugim zahteva vodenje podatkov o delovnem času, o nočnem delu in tedenskem delovnem času. Ti podatki se vodijo v okviru evidence o izrabi delovnega časa, ki bi jo toženec moral imeti skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/06 in nasl.). V kolikor bi toženec navedene evidence vodil, bi natančno vedel, koliko ur je tožnik v posameznih dneh bil na delu. S temi evidencami toženec ne bi dokazoval negativnih dejstev, kot trdi v pritožbi, pač pa bi lahko argumentirano ovrgel tožnikove trditve o njegovem dejanskem trajanju dela. Ker pa toženec ne z omenjenimi evidencami, niti kako drugače, tožnikovih trditev ni argumentirano prerekal, je prvostopno sodišče zakonito na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štelo tožnikova zatrjevana dejstva kot priznana oziroma za resnična. Pravilno je preverilo tudi zahtevek po višini in pri tem izhajalo iz v pogodbi o zaposlitvi določene bruto plače, da je ugotovilo vrednost urne postavke ter upoštevaje 52. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza v cestnem prometu Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/99 in nasl.) urno postavko povečalo za 40 %. Tako je ugotovilo, da je tožnik za nadurno delo uveljavljal le 30 % povečanje urne postavke (5,78 EUR/naduro) in v tem obsegu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

9. Materialnopravno in dejansko je pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel le v minimalnem znesku (1,3 %), se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP, tožniku pa utemeljeno priznalo le stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), odmerjene skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.).

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (člen 165/1 in člen 154/1 ZPP).