Jedro

Ker je tožnica uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, je v skladu s stališčem sodne prakse imela možnost izbire med ugotovitvenim zahtevkom in izbrisno tožbo.

Ker je bila na toženko veljavno prenesena le pravica uporabe na tistem delu nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je bil potreben za redno rabo stavbe (v sorazmerju z njenim solastninskim deležem glede stavbe), ni pa dokazala, da je to zemljišče predstavljala tudi sporna nepremičnina (s tedanjo oznako parc. št. 100/1 k. o. X), tožnica pa je dokazala, da so njene pravne prednice v skladu s tedanjimi predpisi pridobile pravico uporabe glede sporne nepremičnine in jo prenesle nanjo, neveljavnosti tega prenosa pa do uveljavitve ZLNDL nihče ni uveljavljal, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je bila tožnica tista, ki je ob uveljavitvi ZLNDL imela pravico uporabe, ki se je po zakonu preoblikovala v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice glede nepremičnine parc. št. 100 k. o. X, ident. št. 000 na ime tožeče stranke, v 3. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 1.410,12 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnica do celote lastnica parcele št. 100 k. o. X, ident. št. 000 (1. točka izreka) in da ji je toženka dolžna izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, s katerim toženka izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri nepremičnini parc. št. 100 k. o. X, ident. št. 000, vknjiži lastninska pravica na ime tožnice do celote in na katerem mora biti podpis toženke notarsko overjen (2. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče o ugovoru zoper ugotovljeno vrednost spornega predmeta ni odločilo s sklepom, svojega stališča pa ni pojasnilo niti v sodbi, je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Posledično odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev, da je tožnica lastnica parc. št. 100 k. o. X, je v nasprotju s trditvami in izvedenim dokaznim postopkom, ki sta se nanašala na parc. št. 100/1. Odločitev o dolžnosti izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila je napačna, ker se nanaša na parc. št. 100 in ker se toženka ni zavezala k izpolnitvi take obveznosti. Če je tožnica štela, da je vknjižba napačna, bi morala vložiti izbrisno tožbo, ne pa ugotovitvene. Na podlagi zakona so lastniki stanovanjske stavbe lahko prenašali pravico uporabe le hkrati s stavbo. Da se je pravna prednica tožnice R. P. tega zavedala, dokazuje dejstvo, da je z darilno pogodbo na J. P. prenesla ½ zemljiškoknjižnega telesa II na parc. št. 100. Na podlagi te pogodbe je pridobil pravico uporabe glede ½ parc. št. 100. Iz kupne pogodbe z dne 14. 1. 1963 izhaja, da je J. P. razpolagal z navedenim delom nepremičnine in da je v takem obsegu toženka to nepremičnino kupila. Na drugi strani iz sklepa o dedovanju po pokojni R. P. izhaja, da je predmet dedovanja ½ nepremičnine vl. št. 313 k. o. X, kar pomeni ½ nepremičnine, kot je bila vpisana v zemljiški knjigi. Dediči zoper tak sklep niso vložili pritožbe. Tudi v kupoprodajni pogodbi z dne 8. 7. 1986 so opredelili obseg prodaje kot ½ stanovanjske hiše na parceli 100/1 in 100/2 k. o. X in izrecno določili, da k hiši pripada pravica uporabe sadovnjaka in dvorišča po zemljiškoknjižnem izpisku. Glede zemljiškoknjižnega telesa I v pogodbi ni določb, ker ta del nepremičnine po tedanjih predpisih ni mogel biti predmet prodaje. Po zakonu se je z lastninsko pravico na zemljiškoknjižnem telesu II prenašal tudi sorazmeren del pravice uporabe na zemljiškoknjižnem telesu I. O obsegu kupljenega dela nepremičnine je izpovedala tudi sama tožnica, ko je povedala, da je kupila samo hišo in da je bila glede zemljišča vknjižena samo glede 1/2. Da se je tožnica zavedala, da ima pravico uporabe le glede ½ celotnega zemljišča, izhaja tudi iz delilne pogodbe, sklenjene z njenim izvenzakonskim partnerjem, kjer je navedeno, da sta pogodbenika v enakem deležu, kot sta lastnika zemljiškoknjižnega telesa II, tudi uporabnika zemljiškoknjižnega telesa I, vpisanega pri vl. št. 313 k. o. X, in sicer parcel št. 100/2 in 100/1. Do navedenega se sodba ni opredelila, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Napačna je tudi interpretacija sodbe VS RS II Ips 93/97 z dne 31. 1. 1980. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila res zavrnjena, vendar iz razloga, ker lastnici ni bila dana možnost zavarovanja svojih pravic v upravnem postopku in ker funkcionalno zemljišče ni bilo določeno. Enako stanje obstaja še danes. Napačen je zaključek sodbe, da so z odločbo Geodetske uprave z dne 22. 9. 1993 solastniki razdelili parc. št. 100 na parc. št. 100/1 in 100/2. Parcela je bila v družbeni lasti, tako da sama odločba ne pomeni spremembe lastništva ali uporabe. Razdružitev bi lahko dosegli s pogodbo ali v sodnem postopku. V sodbi ni razlogov o neutemeljenosti toženkinih navedb v povezavi z zakonsko ureditvijo prenosa pravice uporabe. Neupoštevane so tudi navedbe, da so toženka in njeni predniki uporabljali približno polovico zemljišča. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Priznani so bili stroški za vsako pripravljalno vlogo in za vsak narok, čeprav zakon daje podlago le za priznanje ene postavke za narok in ene postavke za postopek.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker o vrednosti spornega predmeta ni bilo odločeno s sklepom in ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o toženkinem ugovoru v zvezi s tem, ni utemeljen.

6. Očitek, da se sodišče ni izreklo o toženkinem ugovoru prenizko opredeljene vrednosti spornega predmeta, nima podlage v razlogih sodbe. V prvem odstavku na sedmi strani obrazložitve je toženkin ugovor obrazloženo zavrnjen in zavzeto stališče, da je za sojenje stvarno pristojno okrajno sodišče. S tem je bila toženki zagotovljena možnost pritožbe, tako da izostanek izdaje posebnega sklepa ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neskladju med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ker je v izreku navedeno, da je tožnica lastnica parc. št. 100 k. o. X, obrazložitev pa se nanaša na nepremičnino s parc. št. 100/1 k. o. X. 8. V skladu z 12. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, tj. identifikacijsko oznako, s katero je zemljiška parcela vpisana v zemljiškem katastru (4. točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1). Točka 1 izreka izpodbijane sodbe se glasi: "Ugotovi se, da je tožnica do celote lastnica parcele št. 100 k. o. X, ident. št. 000." Identifikacijska številka nepremičnine, ki predstavlja podlago za vknjižbo, je torej pravilna. Ker je napačna le oznaka parcelne številke, ki ne predstavlja več identifikacijskega znaka zemljiške parcele, gre za neodločilen dodatek v izreku sodbe, napako pa je mogoče opredeliti kot pomoto, odpravljivo s popravnim sklepom.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe, češ da bi tožnica lahko zasledovani cilj dosegla le z izbrisno tožbo. Po utrjenem stališču sodne prakse lahko oseba, ki uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, izbira med ugotovitveno tožbo in izbrisno tožbo, v primeru, kot je obravnavani, ko tožnica pred neveljavno vknjižbo ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe oziroma lastnica, pa je ugotovitvena tožba sploh primernejša (1).

10. Zaključek izpodbijane sodbe, da je bila tožnica ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) imetnica pravice uporabe glede nepremičnine ID 000 in da je posledično utemeljen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice glede te nepremičnine, je pravilen.

11. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča so se utrdila stališča, - da je do ukinitve družbene lastnine na nepremičninah prišlo z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in da je zato za vsako nepremičnino v družbeni lastnini do olastninjenja v skladu z relevantnim predpisom veljal pravni režim družbene lastnine (2), - da bi dopustitev priposestvovanja glede nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja po posebnih zakonih, pomenila obid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih oziroma "legalizacijo" nezakonitih vpisov lastninske pravice, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin, in da zatrjevana dobra vera v takih primerih pomeni le neupoštevno pravno zmoto (3), - da je za presojo, kdo je pridobil lastninsko pravico na podlagi ZLNDL (kot zakona, ki je urejal lastninjenje stavbnih zemljišč, na katerih so imele pravico uporabe fizične osebe) (4), odločilno, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL imetnik te pravice (5).

12. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve: - da je bila sporna nepremičnina do parcelacije, izvedene z odločbo pristojnega organa z dne 22. 9. 1983, del enotne nepremičnine parc. št. 100 k. o. X, - da je bila nepremičnina s parcelacijo razdeljena na dve nepremičnini: parc. št. 100/1, v naravi sadovnjak, in parc. št. 100/2, v naravi stanovanjska stavba, garaža, gospodarsko poslopje, dvorišče in sadovnjak, obe vl. št. 313 k. o. X, - da je bila edina lastnica prvotne nepremičnine pred nacionalizacijo R. P., da se je po nacionalizaciji nepremičnina razdelila na zemljiškoknjižno telo I (zemljišče) in zemljiškoknjižno telo II (stavba), da je bila na podlagi odločbe OBLO L. z dne 11. 5. 1959 in z učinkom od 22. 4. 1960 na zemljiškoknjižnem telesu I vknjižena družbena lastnina v upravi Občine ..., - da je R. P. z darilno pogodbo v letu 1961 ½ zemljiškoknjižnega telesa II prenesla na J. P., - da je J. P. s prodajno pogodbo z dne 14. 1. 1963 prenesel svoj ½ solastninski delež glede zemljiškoknjižnega telesa II na I. in C. V. na vsakega do ¼, - da je bil predlog I. in C. V. za vknjižbo pravice uporabe glede parc. št. 100 vl. št. 313 k. o. X pravnomočno zavrnjen; zavrnjena je bila tudi zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper zavrnitev vknjižbe, Vrhovno sodišče pa je v obrazložitvi navedlo, da dotlej še ni bilo rešeno vprašanje, ali celotna parc. št. 100 predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi, vpisani v zemljiškoknjižnem telesu II, in da je, dokler ne bo med občino in solastniki hiše doseženo soglasje oziroma ne bo o tem odločeno v sodnem postopku, vpis pravice uporabe neutemeljen, - da je bila nepremičnina parc. št. 100 na predlog R. P. z odločbo pristojne geodetske uprave z dne 22. 9. 1983 razdeljena na parc. št. 100/1 z vrsto uporabe sadovnjak in na parc. št. 100/2 z vrsto uporabe stanovanjska stavba, garaža, gospodarsko poslopje, dvorišče in sadovnjak, s čimer je bila izvedena razmejitev med funkcionalnim zemljiščem in ostalim zemljiščem v družbeni lastnini, - da je R. P. z oporoko z dne 20. 1. 1984 veljavno prenesla pravico uporabe glede zemljiškoknjižnega telesa I na svoje univerzalne pravne naslednice, - da so dedinje po R. P. z dedovanjem pridobljeno pravico uporabe s kupoprodajno pogodbo z dne 8. 7. 1986 prenesle na tožnico in B. G., z delilno pogodbo, sklenjeno med njima 30. 1. 1997, pa je B. G. svoj delež pravice uporabe prenesel nazaj na tožnico, - da je bila v korist dedinj R. P. v C listu zemljiške knjige vpisana pravica uporabe (le) glede ½ zemljiškoknjižnega telesa I parc. št. 100/1 in 100/2, - da so takemu obsegu vpisa prenosa pravice uporabe sledili ostali vpisi, tj. vpis v korist tožnice in sokupca ter vpis s sokupca na tožnico, - da sta I. in C. V. s kupoprodajno pogodbo z dne 12. 2. 1992 njuni ¼ zemljiškoknjižnega telesa II (parc. št. 100/2) in pripadajoče pravice prenesla na toženko.

13. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta vsaka do ½ solastnici nepremičnine ID 000/100/2-0 (prej parc. št. 100/2), na kateri stoji tudi stanovanjska hiša, še v pritožbenem postopku pa je sporno, katera od njiju je ob uveljavitvi ZLNDL imela pravico uporabe na nepremičnini ID 000/100/1-0 (prej parc. št. 100/1), ki v naravi predstavlja sadovnjak oziroma vrt (6).

14. Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženka ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe glede sporne (polovice) nepremičnine. Prenos pravice uporabe na stavbnem zemljišču je bil tako v času, ko je bil izveden prenos lastninske pravice na stavbi z J. P. na I. in C. V. kot tudi v času prenosa z njiju na toženko, po samem zakonu izveden le na stavbišču in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (7). Da I. in C. V. nista pridobila pravice uporabe glede celotnega zemljiškoknjižnega telesa I tedanje parc. št. 100, ampak le glede zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, izhaja že iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 93/79 z dne 31. 1. 1980, ki jo vsebinsko povzema izpodbijana sodba. V letu 1992, ko je prišlo do prenosa lastninske pravice in pravice uporabe na toženko, je veljal ZSZ-84, ki je dovoljeval prenos pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču le na bližnje sorodnike, za ostale prenose pa določal ničnostno sankcijo (21. člen v zvezi s 64. členom ZSZ-84).

15. Četudi je bil s pogodbo med I. in C. V. na eni strani ter toženko na drugi strani dogovorjen prenos ½ nepremičnin parc. št. 100/1 in 100/2, sta prodajalca v delu nepremičnine, ki je presegal zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, prenesla na toženko več pravic, kot sta jih imela sama, poleg tega pa je bil tak prenos v nasprotju s kogentnimi predpisi in po izrecni zakonski določbi ničen. Ker toženka ni dokazala, da bi (poleg parc. št. 100/2) tudi sporna nepremičnina, tj. parc. št. 100/1 predstavljala funkcionalno zemljišče, je pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da ob uveljavitvi ZLNDL vknjižba pravice uporabe v korist I. in C. V. glede ½ sporne nepremičnine ni imela veljavne pravne podlage. Posledično 2. člen ZLNDL ni nudil podlage za vknjižbo lastninske pravice v njuno korist (8).

16. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je pravica uporabe glede parc. št. 100/1 (in dela parc. št. 100/2, kolikor ji je pripadal glede na solastninski delež na stavbi) do njene smrti ostala R. P. in da je bilo njeno oporočno razpolaganje v korist pravnih prednic tožnice veljavno.

17. Po 38. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), ki je pričel veljati 28. 12. 1958, je nezazidano gradbeno zemljišče, ki je bilo nacionalizirano, ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi pristojnega organa ni bil dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Po 39. členu ZNNZ je imel prejšnji lastnik pravico to zemljišče tudi brezplačno uživati vse dotlej, dokler je bilo v njegovi posesti, ali pa ga za ta čas za plačilo ali brezplačno dati v uživanje komu drugemu v skladu z veljavnimi predpisi o oddajanju kmetijskega zemljišča v zakup. Pravica brezplačnega uživanja, ki jo je po ZNNZ obdržal lastnik, se je z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ-84) (9) preimenovala v pravico uporabe (13. člen v zvezi s 64. členom ZSZ-84). Pravico brezplačnega uživanja je bilo dovoljeno prenesti na bližnje sorodnike in je bila podedljiva (5. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (10) in 21. člen v zvezi s 64. členom ZSZ-84). Glede na to, da so pravne prednice tožnice dedinje R. P., je pravilno stališče sodbe, da je bila pravica uporabe s smrtjo P. veljavno prenesena nanje.

18. Ostane še vprašanje pravne učinkovitosti prenosa pravice uporabe oziroma lastninske pravice z oporočnih dedinj R. P. na tožnico (oziroma na tožnico in njenega partnerja in nato nazaj na tožnico). Stališče izpodbijane sodbe, da je bila pravica uporabe po samem zakonu prenesena na tožnico, je zmotno. Kot je bilo že zgoraj navedeno, se je pravica uporabe na stavbnem zemljišču po samem zakonu prenesla le glede zemljišča, potrebnega za redno stavbe. Le v tem obsegu je pravica uporabe glede nepremičnin s tedanjima oznakama parc. št. 100/1 in 100/2, k. o. X, po samem zakonu prešla na tožnico. Ne glede na to, je stališče izpodbijane sodbe, da je bila tožnica ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe glede celotne sporne nepremičnine (tj. tedanje parc. št. 100/1), pravilno. Prenos pravice uporabe z dedinj R. P. na tožnico glede tistega dela prej navedenih nepremičnin, ki je presegal zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, po tedaj veljavni zakonodaji ni bil dovoljen. Ne glede na to ni bilo ugotovljeno, da bi do uveljavitve ZLNDL kateri od subjektov, pristojnih za varstvo družbene lastnine (javni pravobranilec, občina, pristojna za oddajo nezazidanega stavbnega zemljišča za gradnjo), sprožil ustrezen postopek v zvezi s pravno veljavnostjo navedenega pravnoposlovnega prenosa (11). Z uveljavitvijo ZLNDL pa je razlog, zaradi katerega je bila določena ničnostna sankcija, tj. posebno varstvo družbene lastnine, prenehal. Na podlagi samega zakona se je pravica uporabe na stavbnih zemljiščih preoblikovala v lastninsko pravico. V takem položaju bi bilo v nasprotju z dolžnostjo izpolnitve obveznosti (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), če bi imetniku pravice uporabe priznali lastninsko pravico glede nepremičnine, ki je bila predmet (morda že pred mnogimi leti izvršenega) razpolaganja, četudi je bil prenos pravice uporabe v nasprotju s tedanjimi zakonskimi določbami o dovoljenem obsegu razpolaganja.

19. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve, da so dedinje R. P. na tožnico prenesle vse pravice glede nepremičnin, tedaj vpisanih v vl. št. 313, k. o. X, ki so jih same pridobile z dedovanjem po pokojni materi. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je zapis pogodbe dvoumen, vendar pa toženka ni predložila nobenega dokaza, ki bi utemeljeval zaključek, da so si tožničine pravne prednice pridržale pravico uporabe glede dela nepremičnin, ki so jih podedovale po pokojni materi. Ob dejstvu, da toženka ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice glede spornega dela nepremičnine, so to pravico lahko imele le bodisi tožničine pravne prednice bodisi tožnica. Ker ni ugotovitev, da bi tožničine pravne prednice tožnici oporekale imetništvo pravice uporabe glede sporne nepremičnine, je pravilna ugotovitev, da je bila s pogodbo na tožnico prenesena pravica uporabe v celotnem obsegu, kakor so jo pred tem imele dedinje po R. P. Posledično je pravilen tudi zaključek, da je zahtevek za ugotovitev tožničine lastninske pravice glede sporne nepremičnine utemeljen.

20. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o neobstoju pravne podlage za ugoditev zahtevku za izstavitev overjenega zemljiškoknjižnega dovolila, ki bi tožnici omogočil vknjižbo lastninske pravice glede sporne nepremičnine. V sodbi ni ugotovljeno, da bi obstajala (obligacijskopravna) zaveza toženke, da to stori, za vknjižbo tožničine lastninske pravice pa zadostuje že odločitev v 1. točki izreka izpodbijane sodbe.

21. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Toženka utemeljeno opozarja, da Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ne daje podlage za priznanje stroškov za vsako vlogo in za zastopanje na vsakem naroku posebej. (12) Tožnici gre tako le ena nagrada za postopek v višini 230,10 EUR in ena nagrada za narok v višini 212,40 EUR. Ob upoštevanju materialnih stroškov (20 EUR), 20 % davka na dodano vrednost in sodne takse (225 EUR) skupni znesek tožničinih stroškov, potrebnih za postopek, znaša 780 EUR, in ne 2.190,12 EUR, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

22. Sprememba izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne narekuje spremembe odločitve o stroških postopka. Tožnica je vrednost spora označila z enotnim zneskom in zahtevka postavila kot medsebojno povezana zahtevka. Kljub temu, da se je takšno gledanje pokazalo kot materialnopravno zmotno, gre za primer, ki daje podlago za odločitev, da je toženka dolžna povrniti tožničine stroške postopka. Izpustitev zavrnjenega zahtevka iz tožbe ne bi imela za posledico nižjih stroškov.

23. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice glede nepremičnine parc. št. 100 k. o. X, ident. št. 000/100/1-0 na ime tožeče stranke, zavrne (peta alineja 358. člena ZPP), v 3. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 1.410,12 EUR (2. točka 365. člena ZPP). Sicer je toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24. Ker je toženka uspela le v zanemarljivem delu, tožničin odgovor pa ni ponudil bistveno novega v primerjavi z razlogi sodbe in tako ne gre za strošek, potreben za pravdo, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako sodba VS RS II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014 in v njej navedena sodna praksa VS RS.

(2) Tako odločbe VS RS II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 ter II Ips 408/2011 in II Ips 698/2008, obe z dne 19. 1. 2012. (3) Tako odločbe VS RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 13/2012 z dne 14. 6. 2012 in II Ips 420/2011 z dne 19. 9. 2013. (4) Prvi odstavek 2. člena ZLNDL se glasi: "Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe."

(5) Tako odločbe VS RS II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010, II Ips 96/2011 z dne 20. 9. 2012 in II Ips 229/2013 z dne 17. 10. 2013. (6) Sledeč odločbi o parcelaciji prva nepremičnina meri 336 m2 (od česar stavbišče stanovanjske stavbe pokriva 70 m2), druga pa 364 m2. (7) Predmet pogodbenega prenosa je bila le polovica zemljiškoknjižnega telesa II parc. št. 100 vl. št. 313 k. o. X. (8) Iz zgoraj predstavljenih stališč sodne prakse pa izhaja, da pri ugotavljanju, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe, ni pomembna morebitna dobra vera toženke o obsegu pridobljenih upravičenj na podlagi pogodbe z I. in C. V. (9) Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. (10) Uradni list FLRJ, št. 52/58

(11) Morebitne ničnosti ni uveljavljala niti nobena od odsvojiteljic.

(12) Prim. tudi sklep VS RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011.