Jedro

Umik tožbe ni bil posledica izpolnitve toženke, zato je pravilna odločitev, da mora tožnica za umaknjeni del zahtevka toženki povrniti stroške postopka. Glede na delež umaknjenega dela zahtevka (44 %) in pavšalne navedbe tožnice ni razumnih, življenjsko sprejemljivih razlogov za odločitev, da bi morala toženka tožnici povrniti celotne stroške postopka. Tožnica prav tako neutemeljeno navaja, da je s svojim zahtevkom uspela po temelju, saj je tožbo delno umaknila zaradi neutemeljenosti zahtevka, tudi sicer pa ni podlage za odmero stroškov posebej glede na uspeh po temelju in posebej po višini.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 151,53 EUR.

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Meni, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, ki narekujejo, da se toženki naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Tako je bilo odločeno tudi v zadevi Pdp 432/2024. Umik tožbe je bil posledica sodne prakse, ki se je izoblikovala kasneje. Tožnica je takoj po zavzetem stališču Vrhovnega sodišča RS umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na teren. Toženka je podala pavšalni odgovor na tožbo v vseh zadevah in ji s tem delom zahtevka niso nastali posebni stroški, prav tako ni imela posebnega dela. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP bi morala toženka povrniti vse stroške postopka. Takšna odločitev je skladna tudi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in načelom pravičnosti. Upoštevati je potrebno, da je uspela dokazati, da je toženka plačevala čas pripravljenosti v nasprotju z zakonodajo. Tožnica je uspela s svojim zahtevkom po temelju, posebni stroški z umaknjenim delom zahtevka pa niso nastali. V obsežnih pritožbenih navedbah izpostavlja mnenje o neustreznosti načina reševanja množičnih sporov, ki se nanašajo na Slovensko vojsko. Nedopustno je, da je rezultat različen glede na to, kdaj je razsojeno oziroma kdaj je bila vložena tožba. Zagotoviti je potrebno pošteno sojenje in enakost pred zakonom. Odvetnik je dolžan stranki pojasniti stanje zadeve, napovedati rezultat sodnega postopka pa je kot napovedati rezultat pri ruski ruleti. Stranki ni mogoče pojasniti, zakaj eni sodelavci prejmejo povrnjene vse stroške, drugi pa ne. Sodišča morajo biti pri uporabi procesnih pravil usklajena, za kar bi moralo poskrbeti Vrhovno sodišče RS tudi s podajanjem načelnih pravnih mnenj. Nesprejemljivo je, da se čaka, da o prvih 100 primerih množičnih tožb odloči Vrhovno sodišče RS in se nato oblikuje sodna praksa. Takšna neaktivnost predstavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Sodnik mora pri sojenju upoštevati tudi sodno prakso, nepristransko sojenje, kot da ima pred sabo nedoločeno število primerov iste vrste, pa ni mogoče, če mu inštanca spreminja odločitev zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Obstaja namreč tudi praksa, ko pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških po uspehu. Predlaga spremembo sklepa na način, da mora toženka tožnici povrniti vse stroške postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi s 366. členom in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, prav tako ni kršilo 22., 23. in 14. člena Ustave RS, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5.Sodišče prve stopnje je stroške pravilno odmerilo upoštevaje prvi odstavek 158. člena ZPP. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, vendar ne zaradi izpolnitve zahtevka, toženi stranki povrniti stroške postopka. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo zneska v višini 6.968,91 EUR, nato pa je dne 9. 9. 2024 tožbo umaknila za znesek v višini 3.035,70 EUR, v preostalem delu pa je toženka tožbeni zahtevek pripoznala. Umik tožbe ni bil posledica izpolnitve toženke, zato je pravilna odločitev, da mora tožnica za umaknjeni del zahtevka toženki povrniti stroške postopka.

6.Pritožbene navedbe, da bi se morali stroški postopka odmeriti po drugem in tretjem odstavku 154. člena ZPP, ker naj toženka s tem delom zahtevka ne bi imela dela in ji naj ne bi nastali posebni stroški, so neutemeljene. Toženka je odgovorila na tožbo tožnice, v kateri je slednja le pavšalno navajala, da je opravljala pripravljenost na odrejenem kraju, kar bi se moralo šteti v delovni čas in je zahtevala plačilo razlike med že prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Ker tožnica v tožbi ni podala navedb, v zvezi s katero aktivnostjo ji je bila pripravljenost odrejena, toženka niti ni mogla odgovoriti na navedbe, da naj bi ji bila pripravljenost odrejena tudi v zvezi s terenom. Glede na delež umaknjenega dela zahtevka (44 %) in pavšalne navedbe tožnice ni razumnih, življenjsko sprejemljivih razlogov za odločitev, da bi morala toženka tožnici povrniti celotne stroške postopka. Tožnica prav tako neutemeljeno navaja, da je s svojim zahtevkom uspela po temelju, saj je tožbo delno umaknila zaradi neutemeljenosti zahtevka, tudi sicer pa ni podlage za odmero stroškov posebej glede na uspeh po temelju in posebej po višini.

7.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neenotni sodni praksi glede odmere stroškov postopka v množičnih sporih glede plačila v času pripravljenosti. V zadevi Pdp 432/2024 je bila sicer potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da umik ni vplival na odločitev o stroških postopka, vendar ni šlo za primerljivo situacijo (s prvotnih 4.637,57 EUR je tožnik po umiku zahteval 3.700,62 EUR). V ostalih primerljivih zadevah je bilo zavzeto stališče, ki sledi ustaljeni sodni praksi, da če je podano očitno nesorazmerje med uspehom obeh strank, ni podlage za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ampak je potrebno stroške odmeriti po uspehu (prim. Pdp 415/2024, Pdp 431/2024, Pdp 7/2025).

8.Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb, v katerih tožnica izpostavlja način reševanja množičnih sporov, neizdajanje načelnih pravnih mnenj, ne opredeljuje, ker niso odločilni za odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9.Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP).

10.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Zveza: