Jedro

Tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Avstrije in Italije, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, kateri se je po lastni izpovedbi celo želel izogniti in zato ni potoval z vlakom, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika zaradi predaje odgovorni državni članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) pridrži. Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 30. 3. 2022 od 14.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 30. 3. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite Republiki Sloveniji. Iz depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica izhaja, da je tožnik ilegalno vstopil iz Italije v Slovenijo preko nekdanjega mejnega prehoda Lipica. Po preverbi v sistemu EURODAC je bilo ugotovljeno, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v treh drugih državah članicah EU in sicer 17. 9. 2020 v Avstriji, 30. 11. 2020 v Švici, 19. 4. 2021 v Italiji ter 30. 8. 2021 ponovno v Švici.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko pristojni organ v skladu z 28. členom Dublinske uredbe prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. ZMZ-1 v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med drugim je v navedenem določilu tudi določeno, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

4. Kot izhaja iz upravne dokumentacije je tožnik pred ilegalnim vstopom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v treh drugih državah članicah EU in sicer v Avstriji, Švici ter v Italiji. Slednje izhaja tako iz njegovih navedb kot tudi iz podatkov iz baze prstnih odtisov EURODAC. S tem, ko je predhodno že vložil prošnjo v treh državah EU in jih nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Upoštevajoč njegova pretekla ravnanja in izjave je mogoče sklepati, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Švici oziroma Italiji, ki je v konkretnem primeru pristojna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5. Tožena stranka je ugotovila, da iz tožnikovih navedb izhaja, da je po izpustitvi iz zapora leta 2018 v Italiji ostal brez uradnega prebivališča. V Italiji je še nekaj časa živel na črno, nato pa odšel v Avstrijo in po nekaj dneh v Švico, od koder je bil vrnjen v Italijo. Sam je navedel, da je Avstrijo zapustil, ker so ga seznanili, da je Italija odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. S tem se je zavestno izognil vračanju v Italijo. Po tem, ko je bil vrnjen v Italijo in so tam v septembru 2021 zavrnili njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, je ponovno odšel v Švico, da bi še enkrat zaprosil za mednarodno zaščito. Vendar so ga iz Švice ponovno vrnili v Italijo. Ker bi v Italiji po zavrnjeni prošnji moral na prestajanje osemmesečne zaporne kazni zaradi zmerjanja policista, je raje odšel ilegalno v Slovenijo.

6. Glede na tožnikova pretekla ravnanja tožena stranka ne verjame, da je njegov resnični namen ostati v Sloveniji. Pri podaji prošnje je sicer dejal, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, vendar je pri tem kot svojo ciljno državo navedel Italijo. Glede na večkratno prehajanje mej držav EU, kjer je tožnik tudi vlagal prošnje za mednarodno zaščito in bil posledično seznanjen, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna ena sama država, mu tožena stranka ne verjame, da bo tožnik ostal v Sloveniji, dokler ne bo zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje. Dejstva, kot izhajajo iz dokumentacije, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno v centru za tujce, tako pa onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Glede na vzorec njegovih preteklih ravnanj, ko je že večkrat samovoljno zapustil države, v katerih je podal prošnje za mednarodno zaščito (Avstrija) oziroma v teh državah ni počakal kljub temu, da se je v teh državah vodil postopek mednarodne zaščite, saj naj bi ga tam čakalo prestajanje zaporne kazni (Italija), je sklepanje na begosumnost tožnika utemeljeno.

7. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma niso ustrezne, zato je sklenila, da bo le z omejitvijo gibanja na center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi predaji odgovorni državi članici. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce ne more biti učinkovit, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

8. Tožnik v tožbi navaja, da ne drži, da ni imel namena počakati na odločitev oziroma, da ni počakal na nadaljnje postopke v državi, ki je odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Iz Švice je bil namreč v dublinskem postopku vrnjen v Italijo. Tožnik je v Švici počakal na odločitev v odprtem kampu in od tam ni pobegnil. Navedel je tudi razloge, zakaj je Avstrijo zapustil in jasno izrazil namen, da bo sedaj v Sloveniji počakal na zaključek postopka. Razlogi, zakaj je zapustil Italijo, se nanašajo zgolj na Italijo in ne morejo veljati tudi za Slovenijo. Slovenija ga je že želela vrniti v Italijo, a je Italija to zavrnila. Matično državo je moral zapustiti, ker mu je s smrtjo grozila islamistična stranka Nahda. Tožena stranka z ničemer ni utemeljila svoje ugotovitve, da v Sloveniji na odločitev ne bi počakal. Do vsega navedenega se tožena stranka ni opredelila, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

9. V nadaljevanju tožnik toženi stranki očita, da begosumnosti ni ocenila na podlagi presoje konkretnega primera in ob upoštevanju individualnih okoliščin tožnika. Njena utemeljitev, zakaj tožniku gibanje ne bi bilo omejeno na območje azilnega doma, je pavšalna in pomanjkljiva. Dejstvo, da sta v azilnem domu za namen varovanje zgolj dva varnostnika in da so v preteklosti ljudje nemoteno odhajali, ne more biti argument za zapiranje ljudi v center za tujce. Tožnika ne bi smeli pridržati v centru za tujce, če država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu.

10. Tožnik meni, da je tožena stranka z izrečenim ukrepom tudi kršila tožnikovo pravico do osebne svobode. Izrečeni ukrep pridržanja na center za tujce ustreza odvzemu prostosti. Tak ukrep je možno izreči le takrat, kadar je za izvrševanje cilja to njuno potrebno. Tožnik ne more biti pridržan v centru za tujce že iz zdravstvenih razlogov. Stresna situacija, kjer je zaprt v centru za tujce, jih samo še poslabša. Tožnik ima zelo hude epileptične napade, zaradi katerih so enkrat že morali klicali reševalce, da so ga ti odpeljali v UKC Ljubljana. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

11. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Tožnikovo zdravstveno stanje se je zaradi stresne situacije v centru za tujce samo še poslabšalo. Kršena mu je tudi pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik zatrdil, da je Avstrijo že po nekaj dneh zapustil zato, ker so ga seznanili, da je Italija odgovorna za njegovo obravnavo, vendar je odšel v Švico. Iz Švice je bil nato vrnjen v Italijo, ki pa jo je zaradi dosojene zaporne kazni raje zapustil ter znova odšel v Švico, od koder je bil ponovno vrnjen v Italijo. Tožnik se samovoljne zapustitve posameznih držav ni posluževal zgolj enkrat, ampak je to neprestano ponavljal. Poleg tega je tožnika policija v Sloveniji prijela šele po tem, ko je opravila kontrolo vozila, v katerem je potoval. Tožena stranka je izčrpno obrazložila, zakaj je v konkretnem primeru omejitev gibanja na center za tujce primernejša. Epileptičnih napadov v predhodnem upravnem postopku tožnik ni omenjal. Ne glede na navedeno pa ima v centru za tujce na voljo celostno zdravstveno obravnavo, vključno s terapijami in pregledi. Tožniku so uradne osebe ter socialni delavci na voljo v primeru stiske in slabega počutja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

13. Dne 13. 4. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika.

14. Tožnik je na glavni obravnavi ponovno navedel, da je Slovenija tožnika že skušala neuspešno vrniti v Italijo ter opozorila na zdravstvene težave tožnika zaradi česar bivanje v centru za tujce zanj ni primerno.

15. Tožena stranka je na glavni obravnavi navedla, da vračanje prosilcev v odgovorno državo članico večinoma poteka po opravljenem formalnem postopku ter se bolj podrobno opredelila do nastanitve prosilcev v centru za tujce. Pri tem je opozorila, da je v centru za tujce 24 urna prisotnost tako medicinske sestre kot socialne delavke in varnostnikov, ki v primeru, da se potreba pojavi, nemudoma pokličejo zdravniško pomoč.

**K toči I izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18. Tožena stranka je presodila, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z Dublinska uredba (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

19. Iz prvega odstavka 28. člena Dublinska uredb je razvidno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pogoji za izrek obravnavanega ukrepa so tako razvidni iz drugega odstavka 28. člena, ki se glasi: "Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov." Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člena ZMZ-1, med drugim tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

20. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka napačno presodila, da je vlagal prošnje za mednarodno zaščito v različnih državah EU, ne da bi počakal na odločitev. Pri tem opozarja, da je bil iz Švice vrnjen v Italijo v dublinskem postopku, medtem pa čakal v odprtem kampu. V upravnem postopku naj bi tudi navedel razloge, zakaj je iz Avstrije odšel, in jasno izrazil namen v Sloveniji počakati do zaključka postopka. Meni, da se razlogi za zapustitev Italije, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijanem sklepu, nanašajo le na Italijo in zato za Slovenijo ne morejo držati. Poudarja še, da ga je Slovenija v Italijo že skušala vrniti, vendar je Italija sprejem tožnika zavrnila. Toženi stranki očita, da v oceno begosumnosti tožnika ni vključila okoliščin konkretnega primera.

21. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze EURODAC razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito predhodno že zaprosil. Prošnjo je vložil v Avstriji, Italiji in dvakrat v Švici. Drži sicer navedba tožnika, da Švice po vložitvi prošnje ni samovoljno zapustil, saj je bil v okviru dublinskega postopka od tam vrnjen v Italijo, vendar pa sodišče ugotavlja, da to ni edina okoliščina, zaradi katere je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen in menila, da mu je treba gibanje omejiti. Tožnik v tožbi navaja, da je razloge za zapustitev Avstrije navedel. Pred upravnim organom (zapisnik z dne 30. 3. 2022, stran 3) je tožnik v zvezi s tem povedal, da je Avstrijo zapustil po tem, ko so mu povedali, da je za odločanje o njegovi prošnji pristojna Italija. Tožnik je bil torej ob prvi vložitvi prošnje za mednarodno zaščito seznanjen, da je pristojnost za odločanje dana Italiji, a je kljub temu svojo pot nadaljeval v drugo državo članico, Švico, in tam tudi vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito. Razlogi, ki jih je ob tem navedel in sicer, da je kot svoboden človek pač hotel v Švico, kjer bi pozdravil svoje prijatelje in skušal dobiti pomoč, so po presoji sodišča neutemeljeni. Da tožnik s svojim ravnanjem izkazuje znake znatne begosumnosti, po oceni sodišča potrjuje tudi njegova nadaljnja ravnanja po tem, ko je bil v okviru dublinskega postopka ponovno vrnjen v Italijo. Tožnik je namreč Italijo brez pravno utemeljenega razloga ponovno zapustil in ilegalno odšel v Slovenijo. Sodišče se je glede na izpovedbo tožnika v upravnem postopku in izpovedbo pred sodiščem prepričalo, da se tožnik dobro zaveda, da je za odločanje v zvezi z njegovo prošnjo pristojna Italija. Zaslišan pred sodiščem je namreč tožnik povedal, da se je v Slovenijo, kjer bi si po besedah prijatelja status mednarodne zaščite lahko uredil, pripeljal sam s svojim avtomobilom. Nadalje je na izrecno vprašanje tožene stranke, ki mu je predočila njegovo izjavo, da ga mora zaradi njegovih zdravstvenih težav vedno nekdo spremljati, povedal, da z vlakom ni želel iti, ker se je želel izogniti kontrolam, ker se je bal, da bi ga vrnili v Italijo.

22. Ob takem stanju stvari pa je tožena stranka tudi po presoji sodišča ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-11 pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, ki kažejo na znatno begosumnost tožnika in na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz Slovenije, če mu gibanje ne bo omejeno. Zgoraj navedene tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Avstrije in Italije, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, kateri se je po lastni izpovedbi celo želel izogniti in zato ni potoval z vlakom, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja. Tožnik je sicer ves čas trdil, da je bila njegova ciljna država Slovenija in da ima namen tu ostati. Vendar pa njegova pretekla ravnanja, ki kažejo na to, da se v Italijo ne želi vrniti, tudi po presoji sodišča utemeljuje realno in neposredno nevarnost, da bi tožnik zapustil tudi Slovenijo, če mu gibanje ne bi bilo omejeno.

23. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti, ker slovenski zakonodajalec ni uredil alternativnih ukrepov pridržanja. Kot rečeno ZMZ-1 določa kot milejši ukrep obvezno zadrževanje na območje azilnega doma ali njegove izpostave. Tožena stranka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Dublinski uredbi.

24. V zvezi s tožbeno navedbo, da je Slovenija tožnika že skušala vrniti v Italijo, a neuspešno, pa sodišče ugotavlja tudi po vpogledu v sodbo Upravnega sodišča III U 63/2022 z dne 22. 3. 2022, da v tem primeru postopki vračanja po dublinski uredbi še niso bili v teku, saj je tožnik namero za vložitev prošnje podal šele za tem in sicer 24. 3. 2022. Dublinska uredba v 3. členu določa splošno načelo oziroma pravilo, po katerem prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe. Postopki formalnega določanja odgovorne države članice se torej sprožijo šele po tem, ko prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnikova trditev, da ga državni organi v Italiji niso hoteli sprejeti, se torej očitno nanaša na čas, preden je tožnik vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito in v tem primeru ni pravno pomembna.

25. V zvezi z vplivom bivanja v Centru za tujce na tožnikovo zdravstveno stanje, ker tožnik trpi zaradi epileptičnih napadov, pa sodišče pojasnjuje, da je ukrep pridržanja lahko v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v 4. členu Listine. Takšna presoja je pomembna, kadar bi izrečeni ukrep vodil do (poslabšanja) posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca za mednarodno zaščito (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022, 15. točka obrazložitve).

26. Tožnik je v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem predložil obsežno zdravstveno dokumentacijo, ki izkazuje njegove že dalj časa trajajoče zdravstvene težave. Obenem je tudi obširno opisal primer, ko je bil z reševalnim vozilom odpeljan v UKC Ljubljana. S tem v zvezi je izrazil strah, da bi ravno zaradi oddaljenosti od UKC Ljubljane lahko umrl. 27. Po pregledu dokumentacije, ki jo je tožnik vložil v spis, sodišče ugotavlja, da je bil tožnik obravnavan tako v SP Izola dne 18. 3. in 3. 4. 2022, kot tudi UKC Ljubljana 10. 4. 2022. Nadalje je iz izvida SB Izola z dne 3. 4. 2022 razvidno, da je bil tožnik po epileptičnem napadu prepeljan v bolnišnico, kjer so ga želeli hospitalizirati in opraviti nadaljnje preglede, kar pa je tožnik sam odklonil. Obenem je bil izrecno opozorjen na potrebo po rednem jemanju predpisane terapije. Tožnik je bil nato obravnavan tudi v UKC Ljubljana, kjer pa iz mnenja z dne 10. 4. 2022 izhaja, da je verjetnost epileptičnega napada, zaradi katerega je bil prepeljan v UKC Ljubljana, posledica nerednega jemanja terapije. Obenem je lečeči zdravnik tožniku dal še navodilo, da se naroči na kontrolni pregled in da v kolikor v prihodnje jasnega sprožilnega dejavnika napada ne bi bilo, bo verjetno potrebna hospitalizacija.

28. Na podlagi vsega navedenega in priložene zdravstvene dokumentacije sodišče zlasti ob dejstvu, da je v centru za tujce stalno prisotno zdravstveno osebje, ki je usposobljeno ob ukrepanju v nujnih primerih, ter zlasti ob dejstvu, da je bila zdravstveno pomoč tožniku ob napadu nemudoma nudena, tožnik pa prepeljan v ustrezno zdravstveno ustanovo, kjer je bil pregledan, meni, da bo tako tudi v prihodnje zanj kar najbolj poskrbljeno. Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v skladu s 86. členom ZMZ-1 pravico do nujnega zdravljenja, vključno s psihoterapevtsko pomočjo, če se pokaže takšna potreba, s čimer je tožnik glede na to, kar je pred sodiščem povedal, in sicer, da pridejo zdravniki v center za tujce vsak dan, če ima kdo težave, tudi seznanjen. Glede na to, da je v centru za tujce prosilcem nudena 24 urna oskrba, kar v azilnem domu ni, je sodišče prepričano, da je za tožnika glede na njegovo zdravstveno stanje v celoti poskrbljeno.

29. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**

30. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

31. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da je z odvzemom prostosti kršena njegova pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo oz. nepopravljivo škodo. Tako zatrjevana škoda pa je zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Težko popravljiva škoda zgolj za to navedbo ne more biti izkazana. V zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika, pa se je sodišč opredelilo že v sami sodbi, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Po tretji alineji 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.