Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2013 ter v 2. točki izreka tudi odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 10. 1. 2013. Sodišče je razsodilo, da višina Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 znaša 255,52 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna že zapadle in še neplačane razlike Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 v višini 85,53 EUR na mesec izplačati tožniku v roku 8 dni in mu povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do 44. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami), ki določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Javni sklad dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oz. študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oz. študijsko leto ne more pridobiti. Ker se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne šolskega oz. študijskega leta, morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Pogoje določa ZŠtip, v javnem pozivu pa se ti pogoji le navedejo. Javni poziv za noben dodatek k Zoisovi štipendiji ne navaja pogojev za njegovo dodelitev in gre torej za primerljivo ureditev, ki je tudi ustrezna, saj zakonodaja ne predpisuje objave teh pogojev, vendar tega tudi ne prepoveduje. Ker je dodatek glede na 3. člen ZŠtip del štipendije, velja glede izpolnjevanja pogojev zanj enako kot glede osnovne štipendije. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega oz. študijskega leta in je hkrati najkasneje v 3 dneh od dneva te nastanitve uredil prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. To v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča pomeni, da je na dan dodelitve pravice bival v kraju izobraževanja, zaradi česar je izpolnjeval tudi pogoj za dodelitev dodatka za bivanje. Tožena stranka nadalje opozarja tudi na 30. člen ZŠtip, ki je veljal v času odločanja o dodelitvi Zoisovih štipendij za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Navedeni zakon je določal, da dodatek za bivanje pripada štipendistom, ki se izobražujejo izven kraja stalnega prebivališča, vendar se z zgodovinsko razlago oz. razlago po namenu določbe lahko ugotovi, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča, temveč je bil namen zakonodajalca dodeliti dodatek tistim štipendistom, ki imajo večje stroške, povezane z izobraževanjem, bodisi zaradi vsakodnevne vožnje v kraj izobraževanja, bodisi zaradi bivanja v kraju izobraževanja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 57/12 - ZPCP-2D) je črtal besedo „ali“ in celotno 2. alinejo, zaradi česar se 30. člen sicer dobesedno bere tako, kot ga je razlagalo prvostopenjsko sodišče, vendar tožena stranka poudarja, da razlaga po namenu, kakor tudi zgodovinska razlaga takšnega stališča ne podpirata. Navedeni predpis se je začel uporabljati 20. 8. 2012. Ker je bil javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije objavljen že junija 2012, ga zato za nazaj ni bilo več mogoče spremeniti niti popraviti obrazca vloge. Tožena stranka se je zato, zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja oprla na uradne evidence ter s tem v zvezi upoštevala, da je bila kot pravočasna prijava začasnega prebivališča za študente upoštevana prijava na datum 4. 10. 2012. Tožena stranka nadalje opozarja tudi na napačno interpretacijo določbe 47. člena ZŠtip, ki opredeljuje medletne spremembe. Glede na določbo Pravilnika o dodeljevanju Zoisove štipendije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami) in pa Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009 s spremembami) so spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, zaradi katerih bi moral štipenditor razveljaviti odločbo ter ponovno odločiti o štipendiji, le tiste spremembe, ki vplivajo na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne. Dodatek za bivanje je le dodatek k Zoisovi štipendiji in vpliva na njeno višino, ne gre pa za nekaj, kar bi lahko vplivalo na to, ali štipendist sploh prejema štipendijo ali ne. V tem primeru zato določbe 47. člena ZŠtip ni mogoče tolmačiti na način, da je medletna sprememba tudi prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja. Tožena stranka pa iz previdnosti ugovarja tudi višini prisojene štipendije in opozarja na stališče pritožbenega sodišča, da štipendist, ki 1. oktobra še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do tega dodatka od začetka šolskega oz. študijskega leta, ampak od prijave začasnega prebivališča dalje. Tožniku bi tako dodatek za bivanje pripadal šele od meseca februarja 2013 dalje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik poudarja, da za tožnika določba 44. člena ZŠtip ni sporna. Polemiziranje pritožbe v tej smeri je zato odveč. Tožnik je namreč v kraju izobraževanja dejansko bival že 1. 10. 2012, le prebivališča ni imel prijavljenega v CRP. V obravnavani zadevi je bistveno, da je Javni sklad dodelitev dodatka za bivanje (v letu 2012/2013) začel pogojevati s pogojem, za katerega tožnik pred zaključkom razpisa sploh ni vedel. Gre za pogoj prijave začasnega prebivališča v CRP na dan 1. 10. 2012. Sporno pogojevanje javnega sklada in tožene stranke tudi nima pravne podlage v sprejetju ZPCD-2D, saj iz omenjenega zakona ne izhaja, da naj bi se pravica do subvencionirane vozovnice in dodatka iz 30. člena ZŠtip izključevala. Iz 114.b člena ZPCD-2D izhaja celo obratno. Tožnik tudi nasprotuje stališču tožene stranke, da morajo biti pogoji za dodelitev same pravice do dodatka iz 30. člena ZŠtip izpolnjeni na dan začetka študijskega leta. Študijskega programa razen v izjemnih primerih, tekom študijskega leta namreč ni mogoče spreminjati. Da štipendist tekom študijskega leta zamenja začasno prebivališče, pa je nekaj povsem običajnega. Da stališče tožene stranke ne vzdrži logične presoje izhaja tudi iz tega, da mora štipendist, ki preneha začasno bivati v kraju izobraževanja tekom študijskega leta, to spremembo skladno s tretjim odstavkom 47. člena ZŠtip prijaviti javnemu skladu v roku 8 dni od nastanka spremembe. Javni sklad pa mu nato v skladu s temi spremenjenimi okoliščinami izda novo odločbo. Tožnik nasprotuje tudi pritožbenim navedbam, da je samo s podatki iz uradne evidence možno in dopustno ugotoviti popolno dejansko stanje. Izpisek iz uradne evidence ni in ne more biti edini dokaz dejanskega stanja. Prijava stalnega oz. začasnega prebivališča je le upravni akt, stalno oz. začasno prebivališče pa je pravni institut, ki ga ni mogoče enačiti z dejanskim bivanjem. Tožena stranka ne tekom tega spora, ne nikoli prej, ni prerekala zatrjevanega dejanskega bivanja tožnika v kraju izobraževanja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 10. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril Zoisovo štipendijo za študijsko leto 2012/2013 v višini 169,99 EUR mesečno.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen tudi do dodatka za bivanje glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka mu tega dodatka ni priznala, ker je štela, da bi moral imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje 4. 10. 2012. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Omenjeni zakon v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče na naslovu A., študira pa na Univerzi v B., Fakulteta C.. Tožnik je dne 25. 9. 2012 vložil vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013. Že v vlogi je navedel, da bo stanoval izven kraja svojega stalnega prebivališča in sicer na naslovu D., v C.. S pozivom datiranim z dnem 9. 1. 2013, ga je tožena stranka pozvala, da med drugim predloži kopijo najemne pogodbe ter potrdilo o začasnem prebivališču. Tožnik je toženi stranki posredoval kopijo najemne pogodbe, ki je bila podpisana dne 31. 8. 2012 in potrdilo o začasnem prebivališču, iz katerega izhaja, da ima začasno prebivališče prijavljeno z 9. 1. 2013 dalje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik izpolnil pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot npr. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014, Psp 280/2014 z dne 16. 10. 2014 itd. poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oz. višino te štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pri Zoisovi štipendiji izhaja iz 1. alinee 1. odstavka 30. člena ZŠtip, kjer je določeno, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v spornem obdobju, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Za odločitev v zadevi je bistveno, da je tožnik že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije navedel, da bo stanoval izven kraja svojega stalnega prebivališča ter nadalje, da je tudi sklenil najemno pogodbo o najemu stanovanja, ki je datirana z 31. 8. 2012 (priloga A/7 sodnega spisa). Tožnik je tudi prepričljivo izpovedal, da na naslovu v C. živi že od študijskega leta 2009/2010 dalje. Vsako leto zadnjega avgusta sklene najemno pogodbo za 1 leto. Tako je bilo tudi v letu 2012. Od 1. 10. 2012 je dejansko živel v C.. Za odločitev torej ni bistveno, da je prebivališče prijavil šele 9. 1. 2013, torej potem ko ga je na prijavo pozval prvostopenjski organ tožene stranke, saj kot je bilo že obrazloženo datum prijave ni bil kot pogoj določen niti v javnem razpisu niti v ZŠtip oz. v Pravilniku. Pritožbeno sodišče šteje, da je navedeno v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato tudi ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dodatek priznalo skladno z določbami že citiranih predpisov in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve v pritožbenem postopku.