Jedro

Vsaka pogodba mora imeti dopustno podlago. Ta je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Sankcija takšne pogodbe je ničnost. Enako je pogodba tudi nična, kadar je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti. Kadar pa je pogodba neodplačna, so pogoji še strožji.

Izrek

Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče zavrnilo podredni zahtevek (pod II sodbe) in v odločitvi o stroških postopka (pod III sodbe) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

V preostalem še izpodbijanem delu (pod I izreka sodbe) se pritožbo zavrne in se v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Dopolnitev pritožbe z dne 14. 8. 2013 se zavrže. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I zavrnilo primarni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima toženec F. B. mlajši izstavi za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino na podlagi katere se bo pri njegovih nepremičninah vpisala lastninska pravica na oba tožnika. Zaključilo je, da primarni zahtevek temelji na dejstvu priposestvovanja lastninske pravice, vendar mora biti tak zahtevek ugotovitveni, tožnika pa takšnega zahtevka nista postavila. Sodišče prve stopnje se je sicer ukvarjalo z dejanskim stanjem priposestvovanja in zaključilo, da tožeča stranka ni zatrjevala dobre vere in da je bilo na njeni strani trditveno breme. Zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni ustrezno dopolnila trditvene podlage, da sta tožnika postavila enak zahtevek kot v pravdni zadevi P 280/90 Okrajnega sodišča v Ljubljani, Enote v Trbovljah, tožeča stranka pa ni konkretizirala trditev o tem, zakaj bi bila pogodba nična. Sodišče je še zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala trditev, da med obdarjencem in darovalcem ni bilo prave volje. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh strank v postopku.

Tožnika sta se zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke 338. člena ZPP. Bistveno kršitev vidita v tem, da zaključki sodišča nimajo opore v dejanskem stanju in izvedenih dokazih, ter da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predhodno izrečenih sodb niti izpovedb vseh zaslišanih. Po mnenju pritožnikov dejansko stanje kaže, da je bila menjalna pogodba z dne 30. 4. 1959 realizirana ter da posest nepremičnine po tej pogodbi ni sporna. V vseh letih tečejo med strankami pravde, ki pa se ne nanašajo na lastninsko pravico in toženca niti ne zatrjujeta, da tožeča stranka ni bila lastnik nepremičnine, ki jo je pridobila po tej menjalni pogodbi, pač pa pogojujeta ureditev stanja z drugimi spornimi zadevami. Pri tem se sklicujeta na dejstva, ugotovljeno v tej pravdi, kot tudi na sodbe P 298/2008, 159/2012 in 280/90. Nato podajata vsebino teh postopkov in na podlagi tega zaključujeta, da sta priposestvovala lastninsko pravico. Posest je pridobljena zakonito in je pristna in ne drži, da ne bi bila dobroverna. Menita, da jima lastnine ni potrebno dokazovati in ne ugotavljati, ker jima jo toženca ne oporekata. Toženi stranki sta tisti, ki si na vse načine prizadevata, da tožnika ne moreta postati zemljiškoknjižna lastnika. Tožena stranka je priznala, da vsebina darilne pogodbe ne ustreza volji pogodbenih strank, ker je bil namen daritve v izsiljevanju, zastopnica obeh tožencev, ki ji je zadeva dobro znana je celo v darilni pogodbi zapisala, da je obdarjenec takoj prevzel v posest nepremičnino, ki jo imata tožnika ves čas v posesti, kar pa ni res. Sodišče se z dejstvi, ki sta jih toženca priznala, ni ukvarjalo in sodba o tem nima razlogov. Z darilno pogodbo z dne 27. 5. 2009 toženca nista imela namena prenašati lastninske pravice, pač pa je bila pogodba sklenjena z drugimi nameni. Sodišče bi se s tem moralo ukvarjati. Izpodbijata tudi zaključke sodišča prve stopnje o tem, da nimata legitimacije za vložitev tožbe po 94., 95. in 86. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti paziti na ničnost pogodbe in zavzeti mnenje o kršitvi 92. člena OZ. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se odločitev sodišča prve stopnje spremeni, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa, da se sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahtevata povrnitev stroškov postopka v višini sodne takse za pritožbo.

V dopolnitvi pritožbe, ki sta jo priporočeno po pošti vložila 14. 8. 2013 in prepozno, svoje navedbe dopolnjujeta.

Pritožba je delno utemeljena, dopolnitev pritožbe pa je vložena prepozno, zato jo je bilo potrebno zavreči. Tožeči stranki neutemeljeno izpodbijata zavrnitev primarnega zahtevka, ki ga gradita na dejstvu priposestvovanja. Tožnika sta postavila le dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, s takšnim zahtevkom pa sta zatrjevala dejansko stanje priposestvovanja. Pri pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem se sodno varstvo zagotavlja z institutom ugotovitvene tožbe, ne pa z zahtevkom na izstavitev listine, ki ga lahko uveljavlja le tisti, ki zatrjuje pravno poslovno razpolaganje s pravicami. Zato zahtevek ni sklepčen, saj iz tožnikovih trditev o priposestvovanju ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker gre za neodpravljivo nesklepčnost, pa sodišče prve stopnje v skladu z določbo četrtega odstavka 318. člena ZPP ni bilo dolžno stranke pozivati na odpravo takšne nesklepčnosti. Ker je bilo potrebno zahtevek že iz tega razloga zavrniti, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v druge razloge sodbe sodišča prve stopnje niti ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe o nedobrovernosti oziroma dobrovernosti. Pritožbeno sodišče le opozarja na določbo 9. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. V tej določbi so torej tudi pravila o dokaznem bremenu, ki jih je sodišče nepravilno uporabilo. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sta tožeči stranki zatrjevali vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice po 43. členu SPZ in da bi zato moralo sodišče zahtevku ugoditi. Takšne trditve bi bile uspešne le, če bi (in ko bosta) tožeči stranki postavili pravilen zahtevek.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podredni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in v posledici izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno uporabilo materialnega prava, se ni ukvarjalo s tistim dejanskim stanjem, ki sta ga tožnika dovolj izčrpno zatrjevala v okviru trditev o ničnosti darilne pogodbe.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ni sporno je naslednje: - s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, Enote v Trbovljah P 280/90 z dne 14. 10. 1991 sta bila toženca K. in M. D. dolžna v 15 dneh izdati zemljiškoknjižno listino sposobno za odpis parcele ... ter pripis te parcele k vložku številka ... k.o. H. T. last F. B. Le-ta pa je (po točki 2 sodbe) bil dolžan izdati zemljiškoknjižno listino, s katero se bo odpisala parcela št. ... stavbišče in parcela št. ... ter pripisala k vložku številka ... k.o. Z. Podlaga odločitve v tej sodbi je bil sporazum sklenjen 30. 4. 1959 med pravdnima prednikoma sedanjih strank, ki je predstavljal menjalno pogodbo (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 682/92).

- S sodbo istega sodišča opr. št. P 159/2012 z dne 8. 1. 2013 pa je bilo na podlagi menjalne pogodbe iz 1959. leta sedanjima tožnikoma (kot tožencema) naloženo, da v roku 15 dni izstavita z.k. listino, s katero se bo pri njunem deležu parceli št. ... k.o. ... H. p. T. vknjižila lastninska pravica na F. B. mlajšega. Sodišče prve stopnje je v tej sodbi ugotovilo, da je bila v dejanskem pogledu menjalna pogodba izvršena. Ta sodba je postala pravnomočna. Z darilno pogodbo, katero ničnost uveljavljata tožnika, pa je F. B. starejši (rojen 1935) podaril sinu F. (rojenem 1973) tisto nepremičnino, ki sta jo tožnika po pravnih prednikih pridobila z menjalno pogodbo 1959. leta in na kateri sta nesporno zgradila stanovanjsko hišo, v kateri ves čas prebivata in tudi uporabljata zemljišče okoli nje (parcela ... k.o. Z. in ... S).

Pritožnika s pritožbo pravilno opozarjata, da je F. B. mlajši v vlogi z dne 22. 2. 2011 še pred prvim narokom za glavno obravnavo navedel, da bo tožnikoma izročil navedeni parceli, vendar šele, ko bosta tožnika izpolnila svoje obveznosti do njih in da mu je oče podaril te nepremičnine zaradi pridobitve EU sredstev.

V točki 20 in 21 sodbe je sodišče navedlo dejansko stanje in nato zaključilo, da tožeči stranki nista podali ustrezne trditvene podlage kljub pozivu, pri tem pa ni povedalo, kakšna bi bila ustrezna trditvena podlaga. Sodišče je še zaključilo, da sta o tem, da je med tožencema dejansko obstajal darilni namen povedala oba toženca. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ocenjevalo niti darilne pogodbe, iz katere izhaja očitno neskladje med zapisom in dejanskim stanjem, saj se sodišče ni ukvarjalo s trditvami tožnikov o tem, da predmet darilne pogodbe sama in po pravnih prednikih uživata že več kot 50 let, kar sta toženca vedela. Tožnika sta zatrjevala, da za sklenitev darilne pogodbe ni bilo prave volje, da ni bilo namena daritve, da toženec ni mogel prevzeti darila v last in posest, da mu je bilo dejansko stanje znano, zato je pogodba nična.

39. člen OZ določa, da mora imeti vsaka pogodba dopustno podlago in da je ta nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Sankcija takšne pogodbe je ničnost (četrti odstavek). Enako je pogodba tudi nična, kadar je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (40. člen OZ). Kadar pa je pogodba neodplačna, pa so pogoji še strožji (tretji odstavek 40. člena OZ). To je tista pravna podlaga, na podlagi katere bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati pravno pomembna dejstva. Tožeči stranki sta pravočasno zatrjevali, da sta obe stranki darilne pogodbe vedeli, da ena drugi podarjata nepremičnino, ki jo imata ves čas v zakoniti posesti tožnika. Ne samo, da sta to vedeli, F. B. mlajši je celo v vlogi navedel, da sta na tak način hotela tožnika prisilita, da uredijo sporna razmerja in pa še, da je na takšen način hotel pridobiti sredstva EU. Toženca nikoli nista zatrjevala, da imata nepremičnine v posesti; nasprotno priznavala sta menjalno pogodbo iz leta 1959, saj sta na podlagi nje tudi pridobila lastninsko pravico (oziroma en toženec). Vsa ta dejstva sta tožnika zatrjevala, vendar sodišče prve stopnje v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato sodba o tem nima razlogov. Tožnika sta podala dovolj trditvene podlage, da bi sodišče lahko presojalo zahtevek ali po 39. členu ali po 40. členu OZ, oziroma uporabilo določbo 86. in 87. člena OZ. Zato ne drži, da tožeči stranki ne bi dovolj konkretizirali trditev o ničnosti pogodbe. Tožnika sta uveljavljala ničnost darilne pogodbe s trditvijo, da bi moral toženec F. B. po sodbi P 280/90 izročiti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na tožnika, da tega ni storil in da je to nepremičnino sedaj podaril sinu, čeprav je to njuna stanovanjska hiša. Navajala sta, da sta oba toženca ob sklepanju darilne pogodbe to vedela, pa sta kljub temu razpolagala s tujo nepremičnino, ki jo sama in s pravnimi predniki koristita več kot 50 let. Pod III tožbe pa sta navedla dejstva o vednosti tožencev; to pa sta dopolnila še pod V pripravljalnega spisa z dne 16. 2. 2010. Zato zaključki sodišča prve stopnje o nezadostni trditveni podlagi niso utemeljeni, še posebno, ko toženi stranki del dejstev niti nista prerekali. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tudi napačno zaključilo, da je obstajal darilni namen, pri tem pa trditev ni presojalo po določbah 39. ali 40. člena OZ oziroma po določbah 86. in 87. člena OZ.

Pritožnika utemeljeno opozarjata tudi na to, da je bila menjalna pogodba realizirana in da imajo stranke ves čas že razdeljeno posest. Sodišče prve stopnje po nepotrebnem navaja, da po 18 letih ni možen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj za takšen vpis ni določen prekluzivni rok, zastaranje pa ne pomeni prenehanje terjatve, ampak le neiztožljivost terjatve, seveda pa mora stranka zastaranje uveljavljati. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo s trditvami tožnikov o tem, da je bila darilna pogodba napisana povsem iz drugih namenov, čeprav to smiselno izhaja tudi iz vloge toženca, zato pritožnika pravilno opozarjata na to kršitev. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo o tem ali je tako sklenjena pogodba v nasprotju z moralnimi načeli.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožba v tem utemeljena in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica neuporabe materialnega prava v II. in III. izreka sodbe v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljaviti. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odločati o zahtevku in sodbo spremeniti, saj sodba zaradi navedenih kršitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa tudi ni presojalo dokazov v luči pravilne pravne podlage.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo posledično potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka (člen 165/3 ZPP).