Jedro

Prepričljivo je dokazan "ustni dogovor", zatrjevana dejstva in dokazi pa ne potrjujejo, da bi C. C. sklenil dogovor brez pooblastila uprave prvo toženke oziroma da uprava ne bi bila seznanjena z ustnim dogovorom in da ga ne bi odobrila. Poenostavljeno povedano - teza pritožbe, da uprava ni vedela za ustni dogovor, je neprepričljiva glede na ugotovljena dejstva, in hkrati izven poslovnih običajev bank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Druga tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**_Dejanski okvir spora_**

1. Tožnik trdi, da je v letih 2008-2010 izvedel posamezna gradbena dela v zvezi z gradnjo soseske A., da je z gradbenimi deli odločilno prispeval h gradnji te soseske, da je predal potrebno gradbeno dokumentacijo, da se je avgusta 2010 lahko pridobilo uporabno dovoljenje, da je z investitorjem gradnje B. d. o. o., ki je bil tudi prodajalec, sklenil kupoprodajne pogodbe,1 s katerimi je kupil stanovanja v tej soseski, da je kupnino za stanovanja na podlagi dogovora s to družbo plačal s kompenzacijo, da je vrednost opravljenih del enaka prodajni vrednosti stanovanj po teh pogodbah, da je prva toženka na podlagi kreditnih pogodb, ki jih je sklenila z investitorjem, financirala izgradnjo, da je bila prva toženka seznanjena s prodajnimi pogodbami, ki jih je B. d. o. o. sklenil s tožnikom in drugimi podizvajalci, da je prva toženka soglašala, da se tožniku in ostalim podizvajalcem plačila za njihove storitve izvršijo v obliki kompenzacij, da so bile nepremičnine, ki so bile predmet prodajnih pogodb, obremenjene s hipotekami v korist prve toženke, da so bile terjatve prve toženke na podlagi Zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB) prenesene na drugo toženko, da sta član uprave prve toženke C. C. in D. D., ki je bila vodje poslovne enote ... regije prve toženke, leta 2010 v pogajanjih zagotovila podizvajalcem, da bodo vsi podizvajalci dobili izbrisna dovoljenja na izročenih nepremičninah, če bodo predložili ustrezno dokumentacijo in dokončali gradnjo z namenom, da bodo A. pridobili uporabno dovoljenje, ki je bilo nujno potrebno za prodajo stanovanj in poslovnih prostorov, kar je bila tudi vsebina ustnega dogovora med podizvajalci in prvo toženko, ki ga je sprejela uprava prve toženke, ker posamezni član tako pomembne odločitve ne bi sprejel samostojno in brez soglasja ostalih članov uprave, da so podizvajalci v skladu z dogovorom dokončali dela in izročili dokumentacijo, na podlagi katere se je leta 2010 pridobilo uporabno dovoljenje, da prva in druga toženka nista izstavila listin za izbris vknjiženih hipotek, kot je bilo dogovorjeno z ustnim dogovorom.

2. Toženki sta nasprotno trdili, da med tožnikom oziroma podizvajalci ni bil sklenjen dogovor, s katerim bi se prva toženka zavezala izstaviti izbrisna dovoljenja, ne da bi bile predhodno plačane terjatve, ki so bile zavarovane s hipotekami, da C. C., ki je bil član uprave prve toženke, ni imel pooblastila uprave za sklepanje dogovora, kot ga zatrjuje tožnik, da morata take posle skleniti dva člana uprave, da je tožnik gradbena dela opravil pred podajo domnevne ustne obljube, da prva toženka ni bila seznanjena s kompenzacijskimi prodajnimi pogodbami in da je tožnik vedel, ko je sklepal te pogodbe, da so nepremičnine obremenjene s hipotekami.

_**Odločitev sodišča prve stopnje**_

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, da je dolžna tožniku izstaviti listine za izbris vknjiženih hipotek v zemljiški knjigi, kot so določno opredeljene v I. tč. izreka sodbe. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko, kateri je naložilo, da je dolžna tožniku izstaviti ustrezne listine za izbris vknjižb v zemljiški knjigi – hipotek,2 ki so vknjižene pri nepremičninah,3 kar je tožnik zahteval več ali drugače je zavrnilo (II). Tožniku je naložilo, da v petnajstih dneh plača prvi toženki pravdne stroške v višini 1.087,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III) in da je druga toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 7.426,72 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV).

_**Glede pritožbenih navedb**_

4. Druga toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v II. tč. (v ugodilnem delu) in v IV. tč. izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov druge toženke oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Pritožbeno sodišče se je podrobno seznanilo z razlogi iz pritožbe. Iz razloga, da bi se izognilo ponavljanju, pritožbenih navedb ne povzema, v nadaljnji obrazložitvi pa se bo opredelilo do vseh relevantnih dejstev iz pritožbe, tako da bo druga toženka lahko prepoznala, da so bila predmet sodne presoje vsa odločilna dejstva iz pritožbe, kar je tudi namen povzemanja pritožbenih navedb.4 Pritožbeno sodišče bo zato pritožbene razloge povzelo v odgovoru nanje.5 _**Odgovor na pritožbo**_

6. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da mu druga toženka povrne pritožbene stroške.

_**Odločitev o pritožbi**_

7. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

8. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

9. Pomanjkljiva obrazložitev ne predstavlja bistvene kršitve postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena teza, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti. Že vsebina in obseg pritožbenih navedb to tezo ovrže, nestrinjanje z dejanskimi vidiki presoje sodišča prve stopnje pa ne predstavlja kršitve postopka.

10. Sodišče prve stopnje je v sodbi predstavilo argumente, (tudi) ob upoštevanju in predstavitvi izkustvenih in logičnih pravil, na podlagi katerih je ugotovilo (ne)resničnost odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno naredilo v okviru trditvene podlage pravdnih strank (glej prvi odstavek 7. člena ZPP, 212. člen ZPP in prvi odstavek 213. člena ZPP) in metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, v okviru katerega je upoštevalo tudi posredne dokaze in indice. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je bila iz teh razlogov drugi toženki kršena ustavna pravica iz 25. člena Ustave6 in pravica do izjave iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi (tipo)logičnih argumentov, na podlagi katerih je ocenilo posamezna ravnanja udeležencev spornega razmerja, ob oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih je ocenilo kot neprepričljivi izpovedbi C. C. in D. D. ter posledično ni sledilo izpovedbi E. E., nasprotno pa je ocenilo kot prepričljive izpovedbe F. F., G. G. in H. H. Glede na predstavljene argumente, ki prepričljivo potrjujejo „posebnost“ ravnanja prve toženke v konkretnem primeru, tudi ni podana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe I. I., ki je pojasnila, da je običajen način poslovanja banke, da se odločitve vedno sprejemajo pisno in da je ob pregledu ugotovila, da ni nobene dokumentacije, ki bi bila povezana z dogovori podizvajalcev s prvo toženko v zvezi z izbrisnimi dovoljenji.7

12. Sodišče prve stopnje je v 39. tč. sodbe pojasnilo razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot zadostne, za prepričljivo oceno, da je bila odločitev v zvezi z izdajo izbrisne pobotnice sprejeta na ravni celotne uprave, še posebej ob upoštevanju ostalih ugotovitev sodišča prve stopnje iz obrazložitve sodbe, kot na primer: „Glede na izpoved D. D., da se je uprava prve toženke odločila za dokončanje projekta in pridobitev uporabnega dovoljenja…da se je uprava prve toženke odločila za dokončanje projekta in pridobitev uporabnega dovoljenja... da je življenjsko logična njena nadaljnja izpoved, da so sledila pogajanja s podizvajalci, ki so bila usmerjena na upravo banke, konkretno z gospodom C. C.8...uprava prve toženke je sprejela odločitev za dokončanje projekta in pridobitev uporabnega dovoljenja, za izdajo katerega so morali vsi podizvajalci predati dokumentacijo ter dokončati dela9... B. d. o. o. je bil pri gradnji v celoti vezan na navodila prve toženke, moral ji je stalno poročati o vseh njenih zadevah, kar izhaja iz kreditnih pogodb... banka je bila seznanjena, s finančno konstrukcijo ob sklenitvi kreditnih pogodb, da je bila seznanjena kolikšen del bo prodanih stanovanj s kompenzacijo, da je bila prva toženka seznanjena s prodajnimi pogodbami10...“

13. Sistem prekluzij je opredeljen v 286. členu ZPP. Temeljno pravilo je, da mora stranka najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kar velja tudi za uveljavljanje ugovora zastaranja (prvi odstavek 286. člena ZPP). To je izhodiščno - temeljno pravilo glede prekluzij. To temeljno pravilo je preseženo, če so izkazane predpostavke iz tretjega odstavka 285. člena ZPP. Sodišče mora zapoznelo navedbo11 dopustiti, če je očitno (ugotovljeno brez napora), da bi postopek tudi brez zamude v navedbah trajal enako dolgo. Če obstaja možnost (dovolj je torej možnost, ne gre za dokazanost, pa tudi ne za verjetnost), da bi prav zaradi zamude pri navedbah prišlo do zamud in zapletov v postopku, je treba odločiti v prid prekluzij.12

14. Sodišče prve stopnje je odločitve povezane s prekluzijami sprejelo na podlagi opisanih kriterijev. Glede na pritožbene navedbe je treba pojasniti, da je presoja sodišča lahko različna, ko ocenjuje, ali bo prišlo do zastoja v postopku, ko odloča o dopustnosti vloženega ugovora zaradi zastaranja, ali ko odloča o dopustnosti navedb ali dokazov, ki jih je stranka navedla po prvem naroku. Sodišče prve stopnje je na teh zakonskih predpostavkah sprejelo pravilne odločitve povezane s prekluzijami oziroma ugovori, ki jih je v tem delu pravilno zavrnilo.13 Nobene pristranskost in arbitrarnosti ni v tem delu. Utemeljene so sicer pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dopustnosti ugovora zaradi zastaranja, ki je bil vložen 7. 10. 2020, presojalo le na podlagi prvega odstavka 285. člena ZPP, ni pa opravilo presoje dopustnosti tega ugovora po tretjem odstavku 285. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato samo opravilo to presojo. Nobenega dvoma ni, da glede na obsežno trditveno podlago pravdnih strank, ko je bila vsebina spornega razmerja povsem določno opredeljena in so bili predlagani dokazi, ni nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega je druga toženka ugovor zaradi zastaranja dala šele na naroku 7. 10. 2020, tik pred zaslišanjem tožnika in prič, s tem, da se je zgolj pavšalno sklicevala na ugovor zastaranja, ki ga je predhodno dala prva toženka.14 Po tem naroku so bili izvedeni še štirje naroki, sodbo je sodišče prve stopnje izdalo 3. 11. 2021, pa vendar bi materialnopravna presoja ugovora zastaranja lahko terjala dodatne navedbe in izvedbo novih in že izvedenih dokazov, ker bi bilo treba ugotoviti vsebino dogovora glede časovnega termina izbrisa hipotek, in dejstva povezana s pretrganjem zastaranja, kar bi lahko terjalo vnovično zaslišanje prič in tožnika, ki so bili že zaslišani na naroku 7. 10. 2020.15

15. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je bila prva toženka seznanjena s kompenzacijskimi pogodbami, zato so navedbe pritožbe v tem delo protispisne.16 _**Glede uporabe materialnega prava**_

16. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo.

17. Sodišče prve stopnje je v sodbi17 povzelo materialnopravno stališče, ki ga je v identičnem sporu18 zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu II Ips 8/202019: „Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (23. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). Ta mora biti izdana v predpisani obliki (33. člen Zakona o zemljiški knjigi; v nadaljevanju ZZK-1), iz nje pa mora glede na 29. člen ZZK-1 izhajati tudi pravni temelj za prenehanje pravice. To pa ne pomeni, da bi moral biti v enaki obliki sklenjen tudi dogovor po izstavitvi izbrisne pobotnice. Določba 52. člena OZ, ki določa, da mora biti pogodba na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki, se namreč nanaša le na dogovore o pridobivanju stvarnih pravic. Dogovori o razbremenitvi nepremičnine pa so veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno, kar zatrjuje v tem postopku tudi tožeča stranka. Po prvem odstavku 51. člena OZ se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače“.

18. Materialnopravno zmotne so zato pritožbene navedbe, da le plačilo s hipoteko zavarovane terjatve predstavlja utemeljen zakonski razlog za njen izbris.

19. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo, da plačilo nepremičnin s kompenzacijo med tožnikom kot kupcem in B. d. o. o. kot prodajalcem, ne zadostuje za izdajo izbrisnega dovoljenja,20 zato je pravilno ugotavljalo, ali je obstajal ustni dogovor, s katerim se je prva toženka zavezala podizvajalcem (in tožniku) izročiti izbrisna dovoljenja.

20. Protispisne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo (tudi) na ZVKSES. Sodišče prve stopnje je v 29. tč. sodbe pojasnilo zgolj, kakšna je običajna praksa pri prodaji nepremičnin, iz 28., 30. in 31. tč.21 ter nadaljnje obrazložitve pa ni dvoma, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika na tej pravni podlagi, ki jo je sicer tožnik v postopku zatrjeval. 21. Materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja „resne grožnje varnosti na področju hipotekarnih zavarovanj“, kot trdi pritožba. Prav nasprotno, ima vrednostno oporo v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter v načelu, da so udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni izpolniti svoje obveznosti in odgovarjajo za njeno izpolnitev - pacta sunt servanda (9. člen OZ). Ali povedano drugače. Vrednostno oporo ima odločitev sodišča prve stopnje v načelih, vrednotah, merilih, ki so v pravnem sistemu normativno opredeljena in so v njem splošno sprejeta.22 _**Glede izpodbijanja dejanskega stanja**_

22. Kot izhodišče je tu pomembno spoznanje, da primerjava s pritožbo izpodbijane ugotovitve dejanskega stanja z objektivno stvarnostjo ni mogoča. Kompetenca pritožbenega sodišča se zato omejuje le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Stranka, ki izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tako neposredno ne izpodbija samih ugotovitev, marveč delovno metodo, ki jo je sodišče uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja ter pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev. Z drugimi besedami: predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev. Zaupanje v postopek in v argumentacijo (torej v metode ugotavljanja dejanskega stanja) implicira tudi zaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo.23

23. Ost pritožbe je v argumentih sodišča prve stopnje, ki so po njenem mnenju subjektivni, in brez objektivne stvarnosti. Pritožba smiselno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi iz razloga, ker je v ugotavljanje/presojo/oceno (ne)obstoja relevantnih dejstev vključilo tudi posredne dokaze in indice. Te pritožbene kritike pritožbeno sodišče ne sprejema. Vrednostna sinteza relevantnih dejstev sodišča prve stopnje je (tudi v tem delu) znotraj metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Posredni dokazi niso brez dokazne vrednosti. To velja toliko bolj v primerih, kot je obravnavani, ko pravila logičnega mišljenja, izkustvena pravila in življenjske izkušnje, potrjujejo obstoj posameznega relevantnega dejstva, ki je sicer sporen, stranka na kateri je dokazno breme pa je v dokazni stiski. Običajno gre za primere (katerega odsev se kaže tudi v tem postopku), ko taka stranka ne razpolaga z listinami, nasprotna stranka, ki razpolaga z listinami pa teh dokazov v postopku ne predloži. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo tudi posredne dokaze in celoto indicev ter pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljalo, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju.24 _**Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje**_

24. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja bistvena dejstva:25 - prva toženka in B. d. o. o. sta sklenila tri namenske kreditne pogodbe za izvedbo projekta A. oziroma gradnjo nepremičnin - štiri stanovanja oziroma s temi stanovanji povezane nepremičnine so tudi predmet tega postopka, ker so obremenjene s hipotekami v korist druge toženke, - iz kreditnih pogodb izhaja, da je B. d. o. o. dolžan prvo toženki predložiti dokazilo o izvršenih izplačilih podizvajalcem in pogodbe s podizvajalci ter ji poročati o stanju odprtih obveznosti do podizvajalcev, da mora banki predložiti situacije podizvajalcev o opravljenih delih na projektu in na podlagi poimenskega seznama vseh potrebnih del za dokončanje projekta z navedbo izvajalca in dinamiko plačil, ki je podpisan s strani nadzornega organa, - prva toženka je na podlagi ZUKSB prenesla na drugo toženko svoje terjatve vključno s stranskimi pravicami do družbe B. d. o. o., zato so bile prenesene tudi hipoteke, ki so predmet tega postopka, zato je druga toženka sedaj zemljiškoknjižna imetnica teh hipotek, - tožnik je kot podizvajalec izvedel posamezna gradbena dela na projektu A., - B. d. o. o. in tožnik sta sklenila prodajne pogodbe za stanovanja, kupnina pa je bila plačana s kompenzacijo namesto s plačilom, za delo, ki ga je tožnik opravil pri gradnji A., – vrednost gradbenih del, ki jih je opravil tožnik na projektu A., je enaka prodajni vrednosti nepremičnin, - prvo toženka je soglašala, da se tožniku in ostalim podizvajalcem plačilo za njihove storitve izvrši v obliki kompenzacije in je bila seznanjena s prodajnimi pogodbami, ki jih je sklenila družba B. d. o. o. s podizvajalci, - vsebina elektronskega sporočila z dne 9. 9. 2010 (B 16) ne dokazuje, da prva toženka ni bila seznanjena s kompenzacijskimi pogodbami – dopis je bil posledica likvidnostnih težav družbe B. d. o. o., - plačilo kupnine za stanovanja s kompenzacijo ni zadostna pravna podlaga za izdajo izbrisnega dovoljenja, hkrati pa to dejstvo ne dokazuje, da so se podizvajalci, ki so na ta način pridobili v last nepremičnine, ki so bile obremenjene s hipotekami, zavedali, da bodo dobili izbrisna dovoljenja le, če bodo terjatve plačane, - družba B. d. o. o. je zašla v likvidnostne težave, zato je bilo vprašljivo dokončanje projekta A., - podizvajalci so zaradi likvidnostnih težav oziroma neurejenih finančnih zadev ustavili dela in izročanje dokumentov, ki so bili podlaga za pridobitev uporabnega dovoljenja, zahtevali so plačila za opravljeno delo in izdajo izbrisnih dovoljenj, - zaradi finančnih težav družbe B. d. o. o. je prvo toženka proučevala štiri koncepte ravnanja in sicer: ali bodo dokončali projekt, ali se bodo stanovanja prodajala v stečaju, ali bodo stanovanja prenesena na hčerinsko družbo, ali bodo sprožili izvršilne postopke, - uprava prve toženke se je odločila, da se projekt A. zaključi in pridobi uporabno dovoljenje, da bi se lahko pričelo s prodajo stanovanj, - predstavnika prve toženke C. C. – član uprave in D. D. - vodje poslovne enote ... regije prve toženke sta podizvajalcem v pogajanjih zagotovila, da bodo podizvajalci prejeli izbrisna dovoljenja na izročenih nepremičninah, če bodo predložili ustrezno dokumentacijo in dokončali gradnjo z namenom, da bodo A. pridobili uporabno dovoljenje, ki je bilo nujno za nadaljnjo prodajo stanovanj in poslovnih prostorov, - ni utemeljena trditev druge toženke, da bi član uprave prve toženke C. C. prejel zavezo, ki ne bi bila skladna z zakoni, internimi predpisi, ki urejajo delovanje članov uprave prve toženke in dal zagotovilo podizvajalcem na način, da bi kršil svoja pooblastila in jim dal zagotovila, kar na svojo roko, brez soglasja ostalih članov uprave - odločitev je bila predhodno sprejeta na ravni celotne uprave prve toženke, saj so bile sklenjene več milijonske kreditne pogodbe, družba B. d. o. o. pa je bila v likvidnostnih težavah, - vsa dela so podizvajalci naredili, tožnik in ostali podizvajalci so izročili potrebno dokumentacijo, leta 2010 je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, kar je bil pogoj za izdajo izbrisnih dovoljenj, na podlagi ustnega dogovora med podizvajalci in prvo toženko.

_**Glede sklenjenih prodajnih pogodb**_

25. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prva toženka seznanjena, da je B. d. o. o. sklenil s tožnikom prodajne pogodbe s kompenzacijo za gradbena dela, ki jih je opravil tožnik na projektu A. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zaradi katerih ni sledilo izpovedbama C. C. in E. E. glede vedenja prve toženke, da so bile sklenjene „kompenzacijske pogodbe“ s podizvajalci, pri tem pa se je oprlo tudi na izpovedbo D. D. in ne zgolj na izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik, in pri tem argumentirano navedlo razloge, zaradi katerih je prva toženka vedela za kompenzacijske pogodbe. Sodišče prve stopnje je med drugim posebej izpostavilo izpovedbo D. D., ki je pojasnila, da ima vsak nepremičninski projekt predviden del kompenzacij pod predpostavko investitorja, da iz kreditnih pogodb izhaja, da je bil B. d. o. o. vezan na navodila prve toženke, da ji je bil dolžan stalno poročati o stanju odprtih obveznostih do podizvajalcev in ji predložiti situacije podizvajalcev o opravljenih delih na projektu in poimenske sezname vseh potrebnih del za dokončanje projekta z navedbo izvajalca in dinamiko plačil, ki je podpisan s strani nadzornega organa. Ta dejstva pa sta potrdila H. H. in G. G. Prva toženka je bila torej seznanjena, kolikšen del bo prodanih stanovanj s kompenzacijo - elektronsko sporočilo z dne 9. 9. 2010 pa dokazuje prav nasprotno, kot trdi druga toženka oziroma sta trdili toženki v postopku pred sodiščem prve stopnje, potrjuje namreč, da je bila prva toženka seznanjena s „kompenzacijskimi pogodbami“.26

26. Tožnik je ob sklenitvi prodajnih pogodb vedel, da so nepremičnine obremenjene s hipotekami. Zgolj na podlagi prodajnih pogodb tožnik ni upravičen zahtevati izdajo izbrisnega dovoljenja, v teh pogodbah pa tudi ni zaveze banke, da bo dala izbrisno dovoljenje. Odločilno pa je, da se je prva toženka z ustnim dogovorom zavezala izročiti podizvajalcem in s tem tudi tožniku izbrisna dovoljenja, če bodo izpolnjeni pogoji iz ustnega dogovora – ti pogoji pa so bili izpolnjeni. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da se domnevna „ustna obljuba“ prve toženke ne nanaša na nepremičnine, ki jih je kupil na podlagi kompenzacije tožnik, ker so bile pogodbe sklenjene pred podajo „domnevne obljube“ in enako gradbena dela, ki jih je opravil tožnik. Tožnik je bil namreč vključen v pogajanja po predstavnikih podizvajalcev, po sklenjenem ustnem dogovoru je tudi izročil dokumentacijo, ki je bila potrebna za pridobitev uporabnega dovoljenja.

27. Glede na sklenjen ustni dogovor, so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožba povezuje nakup nepremičnin in izbris pobotnic z izjavami Banke AG.

28. Izpoved E. E. je pravilno dokazno ocenjena, ob upoštevanju, da podizvajalci, ki so opravili dela in so sklenili „kompenzacijske pogodbe“, niso hoteli izročiti dokumentacije, dokler ni bilo dogovorjeno, da bodo hipoteke izbrisane, če bodo vsi podizvajalci izročili dokumentacijo in končali dela, da se bo pridobilo uporabno dovoljenje. Toženka trdi, da so bile te pogodbe sklenjene mimo njene vednosti, da se s temi pogodbami ni strinjala, da so bile sklenjene brez njenega soglasja in zato v nasprotju s kreditnimi pogodbami, pa vendar pogodbena pogajanja in vsebina ustnega dogovora potrjuje, da je prva toženka te pogodbe sprejela. Nenazadnje tudi pritožba zatrjuje, da je pri prodajnih pogodbah „do kompenzacij (v zvezi opravljenimi delu podizvajalcev op. pritožbenega sodišča) evidentno prišlo,“ zato ni dvoma, da je bil poslovni interes podizvajalcev, da jim prva toženka izstavi izbrisna dovoljenja, potem ko se je odločila za dokončanje projekta in je v ta namen potrebovala njihovo dokumentacijo za pridobitev uporabnega dovoljenja, na podlagi katerega bi se lahko začela prodaja stanovanj. Prva toženka bi lahko izbrala drugačno poslovno odločitev, kot dokončanje projekta, ki ne bi vključevala naknadna pogodbena dogovarjanja s podizvajalci, nenazadnje so (bile) nepremičnine obremenjene s hipotekami.

_**Glede dogovora o izstavitvi izbrisnih pobotnic**_

29. Družba B. d. o. o. je bila v finančnih težavah, zato so podizvajalci ustavili dela in niso hoteli izročiti dokumentacije, uprava prvo toženke pa se je odločila, da se projekt A. dokonča, zato so se začela pogajanja s podizvajalci. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo vsebino ustnega dogovora, na podlagi katerega se je prva toženka zavezala podizvajalcem izročiti izbrisna dovoljenja, če dokončajo dela in „vsi“ podizvajalci izročijo dokumentacijo, na podlagi katere se bo pridobilo uporabno dovoljenje. Trditvena podlaga in dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo ta dejstva, ne potrjuje pritožbenih navedb, da je bilo tudi dogovorjeno, da bo prva toženka izročila podizvajalcem izbrisna dovoljenja, če/ko bodo terjatve v celoti poplačane. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da tudi vedenje podizvajalcev, da so nepremičnine obremenjene s hipotekami, ne dokazuje, da bodo podizvajalci dobili izbrisna dovoljenja le pod pogojem, da bodo terjatve, ki so zavarovane s hipotekami v celoti plačane.27 Pritožbene trditve, da je bila ta predpostavka, poplačilo terjatev, ki so bile zavarovane s hipotekami, del ustnega dogovora, je neprepričljiva in nelogična glede na ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje, da podizvajalci ne bi predložili vse potrebne dokumentacije ter dokončali del, ki so bila potrebna za izdajo uporabnega dovoljenja, še posebej glede na to, da je imel B. d. o. o. že likvidnostne težave, zaradi česar so podizvajalci dela in izročitev dokumentacije ustavili, interes banke pa je bil, da se iz tega razloga čimpreje pridobi uporabno dovoljenje, kar je bil predpogoj za začetek prodaje stanovanj.28 Toženki nista navedli nobenega razumnega razloga, zaradi katerega bi podizvajalci izročili dokumentacijo, ki je bila njihova edina oblika zavarovanja, s katerim bi/so lahko dosegli dogovor o izbrisu hipotek, ob dejstvu, da je bila družba B. d. o. o. v finančnih težavah. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo izpovedbi C. C., kot se to neutemeljeno zavzema druga toženka v pritožbi.

30. Pritožba zatrjuje, da iz izpovedb C. C. in D. D. izhaja, da je prva toženka plačala podizvajalce, zaradi dokončanja projekta, kar naj bi bil glavni razlog za to, da so podizvajalci kljub ustavitvi del z delom nadaljevali in so izročili dokumentacijo, ki je bila potrebna za pridobitev uporabnega dovoljenja, zato obljube o izbrisu hipotek niso bile potrebne. V tem delu gre za nerazumljiva nasprotja. Če je prva toženka plačala (določenim) podizvajalcem, da dokončajo dela, ker so dela prekinili, ker niso dobili plačila od družbe B. d. o. o., zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja, je logično sklepanje, da so tudi podizvajalci, ki so opravili dela in so izročitev dokumentacije pogojevali s izbrisom hipotek, vztrajali, da prva toženka sprejme zavezo, da bo po pridobitvi dokumentacije in pridobitvi uporabnega dovoljenja tem podizvajalcem izročila izbrisno dovoljenje.

31. Prva toženka se je zavedla, da obstaja možnost stečaja družbe B. d. o. o., zato je bila (zelo) zainteresirana, da se čimprej pridobi uporabno dovoljenje, da se bodo stanovanja lahko prodajala/prodala pred morebitnim stečajem te družbe in s tem, bi se plačale tudi njene terjatve, ki jih je imela do B. d. o. o. na podlagi kreditnih pogodb. Zmotna je pritožbena teza, da nevarnost stečaja zoper družbo B. d. o. o. dokazuje, da ni bil sklenjen ustni dogovor, ker so imeli tudi podizvajalci iz tega razloga interes, da izročijo dokumentacijo, da se pridobi uporabno dovoljenje in začne s prodajo stanovanj, kar bi posledično pomenilo, da bi bile terjatve prve toženke poplačane, hipoteke pa iz tega razloga izbrisane iz zemljiške knjige. Na te (navržene) pavšalne pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da je bila v spornem obdobju sodna praksa povezana s stečajem in izbrisom hipotek drugačna,29 s tem, da stečaj nikoli ni imel vpliva na hipotekarnega dolžnika, temveč zgolj na glavnega dolžnika.30 Pritožbene navedbe v tem delu, posebej glede na sodno prakso v spornem obdobju, le dodatno potrjujejo razloge za sklenitev ustnega dogovora, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

32. Predstavniki toženih strank, ki so bili zaslišani, so izpostavljali, da banka sklepa le pisne dogovore, kar tudi pritožbeno sodišče šteje kot običajni/redni način poslovanja banke, pa vendar temu v konkretnem primeru ni bilo tako, kot je argumentirano pojasnilo sodišče prve stopnje, zato se sodišče prve stopnje tudi ni podrobneje opredelilo do izpovedb teh prič v tem delu.

33. Pogajanja so bila vezana na izročitev dokumentacije s strani vseh podizvajalcev, ki niso hoteli izročiti dokumentacije, zato ni odločilno, da je tožnik pred pogajanji že zaključil gradbena dela. Tožnika so zastopali v pogajanjih tisti podizvajalci, ki so jih podizvajalci določili, sodišče prav stopnje pa je tudi ugotovilo, da je tožnik dokumentacijo izročil.31 _**Glede odločitve uprave prve toženke za izdajo izbrisnih pobotnic in pooblastila C. C. za zastopanje prve toženke**_

34. 62. člen Zakona o bančništvu (ZBan-1), ki je veljal v času materialnopravne presoje spornega razmerja, določa, da nihče od članov uprave banke ne sme biti pooblaščen za samostojno zastopanje banke za celoten obseg poslov iz dejavnosti banke. Ni moč oporekati pritožbi, da je na ta način uveljavljeno načelo „štirih oči“, kar pomeni obvezno zastopanje banke po vsaj dveh članih uprave, da je bilo skupno zastopanje vpisano v sodni register AJPESA, da ta omejitev učinkuje navzven, torej proti tretjim,32 da se od dneva vpisa posameznega podatka v sodni register, nihče ne more sklicevati na to, da tega podatka ni poznal,33 da skupno zastopanje izhaja iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra.34

35. Teza pritožbe,35 da bi pri izjavljanju volje („ustnem dogovoru“) morala sodelovati (biti prisotna) dva člana uprave, sicer pravni posel, ki ga sklene zgolj predsednik/član uprave banke ni veljaven, je presežena. VSM je v odločbi I Cpg 375/2017 pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da čeprav pri sami sklenitvi pravnega posla ni bil navzoč drug član uprave banke, je zanj vedel in z njim soglašal, zato je bilo zadoščeno zakonskemu pogoju za veljavno zastopanje iz prvega odstavka 62. člena ZBan-1, ki določa, da mora imeti uprava banke najmanj dva člana, ki banko skupaj zastopata in predstavljata v pravnem prometu. Temu stališču je pritrdilo Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 62/2018, v kateri je dodatno pojasnilo, da „skupno zastopanje pomeni, da oba člana uprave skupaj izjavljata in sprejemata voljo za banko. Predpostavka skupnega izjavljanja in sprejemanja volje je konsenz, soglasje glede njenega oblikovanja. Ob tem je vprašanje, kdaj je bilo doseženo soglasje volj članov uprave, pomembno le z vidika časa sklenitve pogodbe. Skladno z prvim odstavkom 18. člena OZ se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstaja. Kot izhaja iz 11. točke te obrazložitve, je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika prve tožnice ter prič presodilo, da je članica uprave, čeprav pri sami sklenitvi posojilne pogodbe ni bila neposredno navzoča, za posojilno pogodbo s prvo tožnico vedela in z njo soglašala.“

36. V obravnavanem postopku ni nobenega dvoma, da je imel C. C. pooblastilo uprave,36 da sklene dogovor s podizvajalci, da se izročijo izbrisna dovoljenja, če podizvajalci dokončajo dela in (vsi) izročijo dokumentacijo, ki so jo zadrževali, potem ko se pridobi uporabno dovoljenje - in kar je odločilno, uprava prve toženke je za tak dogovor vedela in z njim soglašala, zato ni odločilno, da ob sklenitvi (ustnega) dogovora nista neposredno sodelovala dva člana uprave. Iz teh razlogov je zmotna teza pritožbe, da „obljuba“ oziroma zaveza C. C., da bodo izdana izbrisna dovoljenja, ne ustvarjajo nobenega pravnega učinka.

37. Številna dejstva potrjujejo logično sklepanje sodišča prve stopnje, da je uprava vedela in soglašala z „ustnim dogovorom“ - to potrjujejo tudi njena ravnanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo,37 da je prva toženka sodelovala v večmilijonskem projektu, ki je povezan s kreditnimi pogodbami, da so bili krediti leta 2008 dani „gradbeni“ firmi, ki je kasneje zašla v finančne težave, da se je uprava odločala, katerega od „štirih konceptov“ sprejeti in se je odločila za dokončanje projekta,38 da sta v pogajanjih sodelovala član uprave in vodja enote Banke.39 Evidentno je, da je bila uprava seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi spornega razmerja,40 prav tako ni nobenega dvoma, da je potrdila ustni dogovor, čeprav je prva toženka kot banka redno poslovala in sklepala le pisne pravne posle, saj v nasprotnem ne bi prišlo do dokončanja projekta, ker podizvajalci ne bi izročili dokumentacije, kar je bila temeljna predpostavka za pridobitev uporabnega dovoljenja, kar je zagotavljalo, da se bodo nepremičnine začele prodajati, na ta način pa bo prišlo do poplačila terjatev, kar je bil poslovni interes banke, zaradi katerega se je prva toženka odločila za dokončanje projekta.

38. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bil prepričljivo dokazan „ustni dogovor“, zatrjevana dejstva in dokazi pa ne potrjujejo, da bi C. C. sklenil dogovor brez pooblastila uprave prve toženke oziroma da uprava ne bi bila seznanjena z ustnim dogovorom in da ga ne bi odobrila. Poenostavljeno povedano - teza pritožbe, da uprava ni vedela za ustni dogovor, je neprepričljiva glede na ugotovljena dejstva, in hkrati izven poslovnih običajev bank in tudi prve toženke, na katere se pritožba sicer vseskozi sklicuje, seveda takrat, ko to ustreza njenemu „pričakovanemu“ dejanskemu stanu, kot ga zatrjuje v tem postopku.

39. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu zadostni. Trditve pritožbe, da se sodišče prve stopnje v tem delu ni opredelilo do izpovedb E. E. in I. I. ni odločilna, glede na prepričljivo argumentacijo sodišča prve stopnje v tem delu.41 Ker pa pritožba tudi v tem delu znova izpostavlja, da je prva toženka „vedno izdelala pisne dokumente,“ kar je potrdila I. I., ki v sklopu svojega dela, ko je pregledala vso dokumentacijo, vezano na A., ni našla ničesar v zvezi s temi pogajanji, pritožbeno sodišče obiter dictum pojasnjuje, da so te navedbe v medsebojnem nasprotju – trditve, da ni nobenega dokumentna, pa zgolj dodatno potrjujejo „posebnost“ postopanja prve toženke, ki je v nasprotju s poslovnimi običaji, kot jih sama zatrjuje.42 _**Glede izpolnitve obveznosti podizvajalcev, kot je bila določena z ustnim dogovorom**_

40. Podizvajalci so izpolnili obveznost iz ustnega dogovora ter izročili dokumentacijo in dokončali dela, da je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, kar je bil pogoj za izdajo izbrisnih dovoljenje. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da podizvajalci del ne bi dokončali. Pritožbeno sklicevanje na stečajni postopek St 000/2010 in ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi z odpravo napak, ne pomeni, da obveznosti podizvajalci iz ustnega dogovora niso izpolnili, torej da dogovorjenih del niso dokončali, saj v nasprotnem uporabno dovoljenje43 ne bi bilo pridobljeno.44

41. Pritožba konkretno ne navede dejstev, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da kupnina za nepremičnine ni enaka vrednosti opravljenih del.45 _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

42. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**_

43. Druga toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, dolžna pa je povrniti tožniku pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo za sestavo odgovora na pritožbo 675,00 EUR, za DDV 148,50 EUR in za materialne stroške 16,47 EUR, skupaj 839,97 EUR. Druga toženka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe povrniti tožniku priznane pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 V nadaljevanju se za te prodajne pogodbe uporablja tudi termin „kompenzacijske pogodbe“. 2 Kot so navedene v tč. II/1-27 izreka sodbe. 3 Kot so z ID znaki opredeljene v 1.-4. alinejah II. tč. izreka sodbe. 4 Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da bi bila drugače sodba preobsežna, kar bi izvotlilo potrebno osredotočenost na argumente pritožbenega sodišča, s katerimi bo pritožbeno sodišče odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe, še posebej iz razloga, ker je jedro pritožbene kritike dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, za katerega pritožba meni, da je nepopolno ugotovljeno, in v ta namen podaja konkretne, a hkrati obsežne navedbe. 5 Enako npr. VSRS II Ips 252/2015 in druge. 6 Pritožba se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-98/91 in Up-118/95. 7 V nadaljnji obrazložitvi se bo pritožbeno sodišče opredelilo do teh nasprotujočih se pritožbenih trditev; da je prva toženka vedno izdelala pisne dokumente, in da pri prvi toženki ni nobene dokumentacije povezane s spornim razmerjem. 8 36. tč. sodbe. 9 37. tč. sodbe. 10 35. tč. sodbe. 11 Ali dokaz ali ugovor zaradi zastaranja ali pobotanja. 12 Aleš Galič: Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, l. 2017, Uradni list, str. 45-46. 13 V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na 13., 14. in 42. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 14 Glej l. št. 145. 15 Ne glede na navedbe tožnika, ki jih je dal na naroku 7. 10. 2020, da terjatev ni zastarala na podlagi 350. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da je čas učinkovanja vknjiženih hipotek 24. 4. 2009, in da je bila tožba vložena 20. 9. 2018. Če pa se pritožba zavzema, da bi pritožbeno sodišče moralo samo odločiti o tem ugovoru, so takšna pričakovanja neutemeljena (v takem primeru bi se strankam nedopustno odvzela pravica do pritožbe) in v nasprotju s sodno prakso (npr. VSRS Cp 4/2020). 16 35. tč. sodbe. 17 Glej 27. tč. 18 V zvezi z drugim podizvajalcem – kopijo te odločbe je predložil tožnik - A 58. 19 Glej 14. tč. te odločbe. 20 Glej 31. tč. sodbe, še posebej v delu, kjer se sklicuje na sodne odločbe VSL II Cp 275/2009 in VS RS 8/2020 in prodajne pogodbe ter plačilo s kompenzacijo – glej prodajno pogodbo A2 in sicer tretjo alinejo na strani 2 in 5. člen pogodbe. 21 Glej tudi 26. tč. sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje predstavilo bistveno vsebino spornega razmerja. 22 Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (od življenjskega primera do pravne odločitve), Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, stran 39. 23 Jan Zobec: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list - GV Založba, 2005, stran 93. 24 VSRS II Ips 252/2015. 25 Ki jih pritožbeno sodišče sprejema, kar izpostavlja že v tem delu obrazložitve, da bi se na ta način izognilo ponavljanju, ko se bo opredeljevalo do posameznih pritožbenih navedb, s katerimi druga toženka izpodbija argumente sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskimi ugotovitvami. 26 V tem delu se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje – 35. tč. sodbe. 27 35. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 28 37. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 29 Glej sodbo II Ips 120/2007 in primerjaj npr. s sodbo II Ips 200/2014. 30 Glej - Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) – pododdelek 5.3.2. - podrobnejša predstavitev in opredelitev do določb ZFPPIPP ter sodne prakse v tem delu glede na vsebinske razloge iz pritožbe v tem delu ni potrebna. 31 37. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 32 Pritožba se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 355/2008. 33 Pritožba se sklicuje na odločbo VSL 194/2017. 34 Podrobneje glej pritožbo tč. 2.30. - 2.33. in 2.27. - 2. 29., 4.5. 35 Ki (je) im(el)a oporo v pretekli sodni praksi - glej npr. VSK Cpg 355/2015. 36 D. D. je izpovedala (glej l. št. 278, 280 in 291 v povezavi s 37. in 39. tč. sodbe sodišča prve stopnje), da so bili vsi sestanki s podizvajalci „usmerjeni na upravo“, da je bilo „teh sestankov več“, da je bil na pogajanjih „vedno član uprave, saj je bilo ogromno korespondence in da je to nivo, ki lahko odloča o izbrisu pobotnic“ in da je „imel C. C. na pogajanjih občasno pravno pomoč odvetnika J. J.“ 37 Pritožbeno sodišče v tem delu ne povzema vseh odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi se na ta način izognilo ponavljanju. 38 To dejstvo je potrdila tudi D. D. – glej 37. tč. sodbe sodišča prve stopnje in njeno zaslišanje npr. l. št. 280. 39 Ki je npr. izpovedala: “... vsi sestanki z podizvajalci so bili usmerjeni na upravo“ - l. št. 278. 40 Glej tudi pritožbene navedbe: „D. D. je zelo jasno izpovedala, da se ni ukvarjala z izdajo izbrisnih pobotnic s podizvajalci v letu 2010, ko je bila gradnja A. ustavljena ter so se začeli dogovori in sestanki med upravo Banke d. d., B. d. o. o. in podizvajalci (4. op. 2.20. tč. str. 8 pritožbe). 41 39. tč. sodbe sodišča prve stopnje, ki je hkrati rezultat ocene vseh dokazov in ugotovitev vsebine spornega razmerja. 42 Glej tudi Kodeks prve toženke – Temeljna načela in pravila zaželenega ravnanja – A60. 43 S tem, da je bila na podlagi ustnega dogovora izročitev izbrisnih dovoljenj povezana s pridobitvijo uporabnega dovoljenja. 44 Podrobneje glej 40. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 45 Glej 33. tč. sodbe.