Jedro

Obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP deluje absolutno, zato že obstoj razloga, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ta možnost ni bila dana, zadostuje za dovolitev obnove postopka. Zato v takem primeru ni mogoče predloga za obnovo na podlagi 3. odstavka 267. člena ZUP zavrniti, saj ni mogoče vnaprej predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev v obnovljenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odločbo tožene stranke z dne 29.11.2001, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Mestne občine ..., Občinske uprave, Inšpektorata z dne 27.8.2001, s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za obnovo postopka končanega z odločbo z dne 20.3.2001 iz razloga 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je prvostopni organ pravilno zavrnil predlog tožeče stranke za obnovo postopka v upravni zadevi zapuščenega vozila.

Obnova postopka ni bila dovoljena zato, ker ne bi pripeljala do drugačne rešitve, saj je bila odločba, zoper katero se predlog za obnovo postopka nanaša, že izvršena (vozilo je bilo na javni dražbi že prodano). Postopek odstranitve zapuščenega vozila je bil izpeljan v skladu z Odlokom o ravnanju z zapuščenimi vozili, ki natančno določa postopek ravnanja z zapuščenimi vozili. Prvostopni organ je v skladu z Zakonom o varnosti cestnega prometa pravilno opredelil najdeno vozilo kot zapuščeno vozilo, to je tisto vozilo, ki nima registrskih tablic in ni registrirano in nihče ne skrbi zanj, pri čemer sta bila izpolnjena oba z zakonom zahtevana pogoja. Prvostopni organ je ukrenil tudi vse potrebno, da bi ugotovil lastnika zapuščenega vozila.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, niso pravilni in tudi niso skladni z določbami ZUP. Na podlagi podatkov v upravnih spisih ocenjuje, da je tožeča stranka ravnala v skladu z 265. členom ZUP. V zakonitem roku je predlagala obnovo postopka, kar je utemeljevala z dejstvom, da je bila na vratih spornega tovornega vozila večja nalepka, na kateri je bila izpisana njena firma, njen sedež in stara telefonska številka. Ker je firma tožeče stranke vpisana v register pravnih oseb pri Okrožnem sodišču v Novem mestu, in se njeni podatki nahajajo v imeniku pravnih oseb, v telefonskem imeniku in v drugih evidencah, bi se lastnika vozila lahko ugotovilo. Tožeča stranka je tudi navajala, da zaradi navedenih dejstev občinski redar ni ukrenil vse potrebno, kar bi moral storiti na podlagi 3. člena odloka, da bi ugotovil lastnika vozila, pri čemer je napačno zaključil, da gre za zapuščeno vozilo. Tožeča stranka je utemeljila obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP. V predlogu za obnovo postopka je kot razloge navajala okoliščine, oziroma dokaze, ki bi vsekakor lahko pripeljali do drugačne odločbe (3. odstavek 367. člena ZUP). Na podlagi podatkov v upravnih spisih je možno zaključiti, da je imel pristojni občinski redar vse možnosti, da ugotovi, kdo je lastnik spornega vozila, glede na to, da je bilo vozilo označeno s firmo tožnika, bilo pa je tudi zaklenjeno, kar pomeni, da vozilo ni bilo zapuščeno.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v postopku ugotovila obstoj pogojev po 1. odstavku 267. člena ZUP in je nato v nadaljevanju obravnavala predlog za obnovo postopka po 3. odstavku 267. člena ZUP. Ugotovila je, da obnovitveni razlogi niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve ter v nadaljevanju obrazložila takšno ugotovitev in zavrnila predlog za obnovo postopka. Udeležba tožeče stranke v postopku sama po sebi ne bi pripeljala do drugačne odločitve in je to dejstvo presojala v skladu s temeljnimi načeli ZUP in zato tudi ne more pomeniti nepravilne uporabe zakona. Meni, da ni obstajal obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, še zlasti ne zato, ker je bilo v skladu z odlokom obešeno na vozilo obvestilo o odstranitvi vozila, ki je viselo najmanj od 7.3. do 28.4.2001, ko se je vozilo prodajalo na javni dražbi. V tem času je tožeča stranka nedvomno obiskala svoje vozilo, saj je zatrjevala, da ga je imela v postopku prodaje ter da ga je redno vzdrževala. Do drugačne odločitve bi po mnenju tožene stranke lahko pripeljala le navedba novih dejstev in izvedba novih dokazov, to pa so obnovitveni razlogi po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, katere pa bi tožeča stranka lahko uveljavlja le, če bi dokazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti v prejšnjem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za dovolitev obnove postopka končanega z odločbo Inšpektorata občinske uprave tožene stranke z dne 20.3.2001 v zadevi odstranitve zapuščenega tovornega vozila s prikolico, neznanega lastnika. Z navedeno odločbo je bilo javnemu podjetju Komunala ... kot pooblaščenemu izvajalcu odrejeno, da takoj, najkasneje pa v 8 dneh od vročitve odločbe, odstrani zapuščeno tovorno vozilo s prikolico, ki je najdeno na parkirišču v Novem mestu.

Iz spisov izhaja, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka iz obnovitvenega razloga po 9. točki 249. člena ZUP, po katerem se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni bilo omogočeno, da bi bila v navedenem inšpekcijskem postopku udeležena kot stranka, čeprav bi morala biti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala kot verjetno, da ni šlo za zapuščeno vozilo, da je ona njegova lastnica (napis njene firme na vozilu).

Obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP deluje absolutno, zato že obstoj razloga, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ta možnost ni bila dana, zadostuje za dovolitev obnove postopka. Zato v takem primeru ni mogoče predloga za obnovo na podlagi 3. odstavka 267. člena ZUP zavrniti, kot je to storil upravni organ prve stopnje, saj ni mogoče vnaprej predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev po obnovljenem postopku.

Na drugačno odločitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP in ne po 1. točki 260. člena ZUP, kot to tožena stranka zmotno navaja v pritožbi. Ker v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča obstoji obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.