Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta v določenem delu posledica nemih degerativnih sprememb desnega kolenskega sklepa, saj gre pri pri konkretnih nemih degerativnih spremembah za pravno neupošteven sovzrok. Novejša sodna praksa je namreč ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je.

Je pa utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka ima prav, da je sodišče sodišče prve stopnje po teh dveh postavkah prisodilo tožniku previsoko odškodnino.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke še za nadaljnjih 2.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2018 dalje do plačila in da se znesek 2.394,50 EUR v IV. točki izreka nadomesti z zneskom 1.955,95 EUR.

II.Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločitve pod točko II. izreka potrdi.

III.Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 107,25 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo dovolilo spremembo tožbe z dne 19. 9. 2023 (I. točka izreka), toženki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožniku 6.380,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku, to je za plačilo zneska 1.748,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26 6. 2018 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in toženki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v višini 2.394,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Navedbe strank v pritožbenem postopku

2.Toženka vlaga zoper sodbo pravočasno pritožbo po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodbo izpodbija v delu glede prisojene odškodnine v višini 6.380,82 EUR (II. točka izreka) in stroškov postopka (IV. točka izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter spremeni izrek o stroških postopka glede na končni uspeh pravdnih strank v postopku.

Navaja, da je že pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da z MR preiskavo ugotovljenih stanj (natrganja sprednje križne vezi, kostno-hrustančne okvare, razmehčanja hrustanca desne pogačice, idr.) in posledično zatrjevanih težav in zdravljenja ne gre vzročno povezovati z obravnavanim škodnim dogodkom, saj zgolj blag udarec desnega kolena tega stanja in posledičnih težav ter zdravljenja ni mogel povzročiti. Toženka res ni podala pripomb zoper ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da je blag udarec v predel desnega kolena lahko sprožil zdravstvene težave zaradi predhodne kronične okvare kolenskega sklepa, ki so se po škodnem dogodku izrazile (zgolj) z bolečino v kolenskem sklepu in posledično bolečinsko (in ne tudi aktivno) zavrto gibljivostjo pri upogibanju kolena. Vendar pa to ne pomeni, da je soglašala, da gre prav vse dosedanje tožnikove težave ter bodočo škodo šteti v vzročni povezavi s škodnim dogodkom, kot je v izpodbijani sodbi napačno odločilo sodišče prve stopnje. Ni sporno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel tudi (zgolj) blag udarec v predel desnega kolena, kar je lahko sprožilo dolgotrajnejše zdravstvene težave zaradi že predhodne kronične in napredovane okvare kolenskega sklepa, vendar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da bi se enake zdravstvene težave v zvezi z desnim kolenom pri tožniku pojavile oziroma izrazile slej kot prej, bodisi ob podobno manjši poškodbi kolena bodisi povsem spontano, kot je ugotovil izvedenec.

Nadalje uveljavlja, da je izvedenec pojasnil, da utrpele telesne poškodbe tožniku niso zapustile nobenih trajnih posledic v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem in niso v ničemer zmanjšale njegovih življenjskih aktivnosti, ampak je šlo zgolj za začasno trajanje popoškodbenih težav. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo na zadnjem pregledu tožnika pri osebnem zdravniku ugotovljeno, da so bolečine manjše in da po tem datumu tožnik ob nadaljnjih pregledih pri osebnem zdravniku ni več omenjal težav z desnim kolenom. Tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik že kmalu po škodnem dogodku brez omejitev zmožen in sposoben za opravljanje svojega poklicnega dela (v bolniškem staležu je bil od 2. 10. do 10. 11. 2017) in da je bila tožniku že več let pred škodnim dogodkom zaradi bolezni priznana III. kategorija invalidnosti. Aktivno zdravljenje posledic škodnega dogodka je bilo tako zaključeno 27. 12. 2017. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da so tožnikove zgolj subjektivno zatrjevane trajne težave (v smislu bolečin (zgolj) ob večjih obremenitvah desne noge, prisilnih držah kolena, skrajnih in nekontroliranih gibih, neposrednih pritiskih, hoji po neravni površini, vzpenjanju na višino, delu v čepečem in klečečem položaju, športnih aktivnosti, opravljanju verskih obredov) izključno in v celoti povezane samo z že predhodnimi kroničnimi degerativnimi spremembami oziroma okvarami kolenskega sklepa in niso posledica poškodovanja desnega kolena v obravnavanem škodnem dogodku. Nepravilno je ugotovilo dejansko stanje in je neutemeljeno izhajalo iz teorije jajčne lupine, saj bi moralo slediti teoriji adekvatne vzročnosti. Toženka se ne strinja, da je v celoti odgovorna za vso škodo, torej tudi za zatrjevane tožnikove kasnejše, sedanje in bodoče težave, ki niso objektivizirane z medicinsko dokumentacijo in niso vzročno povezane s škodnim dogodkom.

Toženka izpodbija tudi višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh postavkah. Uveljavlja, da ocena sodišča prve stopnje o višini odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnost med zdravljenjem (v znesku 3.800 EUR) glede na dejanske ugotovitve in glede na to, da po februarju 2018 niso evidentirane nobene tožnikove težave z desnim kolenom, ni utemeljena. Tožnik zaradi zdravljenja utrpelih poškodb in posledic ni utrpel posebnih nevšečnosti. Ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za strah (v znesku 800 EUR), saj tožnik ni utrpel takšnega strahu, da bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslova. Utrpel je le blažji in kratkotrajni strah, po opravljenem pregledu pri ortopedu 2. 2. 2018 pa je bila izključena vsakršna potreba po dodatnem zdravljenju, zato razlogov za vztrajanje sekundarnega strahu ni bilo. Navaden, običajen strah, zaskrbljenost in negotovost za bodočnost zaradi posledic utrpelih poškodb, ki prenehajo v kratkem po škodnem dogodku, ne opravičuje denarne odškodnine. Prav tako ni podlage za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, podredno pa je ta odmerjena previsoko. Tožnik je bil namreč že pred škodnim dogodkom invalid III. kategorije, zatrjevane trajne težave pa niso v vzročni povezavi z obravnavanim škodnim dogodkom, ampak so izključno posledica degerativnih sprememb kolenskega sklepa.

Uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo stroške prve pripravljalne vloge z dne 12. 10. 2021, ki jo je predložil na prvem naroku. Toženka je takoj po prejemu vloge glede na njeno vsebino opozorila, da je bila vložitev vloge na prvem naroku nepotrebna in da bi lahko tožnik na naroku ustno, na zapisnik podal povzetek navedb (saj je tožnik v vlogi pretežno ponavljal že predhodno podana stališča) ter da tožnik ni upravičen do povračila stroškov za to vlogo, njena predložitev šele na prvem naroku pa je pomenila tudi zavlačevanje in dražitev postopka (sklicuje se na četrti odstavek 286.a člena ZPP), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in toženkinega ugovora ni upoštevalo pri presoji potrebnosti stroškov (155. člen ZPP).

3.Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

4.Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

5.V skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je 2. 10. 2017 utrpel zaradi posledic prometne nesreče kot sopotnik v osebnem vozilu, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka tožniku že plačala 10. 7. 2018 nesporni del odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 2.585 EUR in da valorizirana vrednost tega zneska predstavlja znesek 3.133,02 EUR.

O temelju odškodnine

7.Pritožbeno niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v prometni nesreči utrpel blago udarnino prsnega koša, blag nateg obhrbteničnih mišic v ledveno-križnem predelu in blago udarnino desnega kolena. Prav tako ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je udarnina desnega kolena sprožila tožnikove zdravstvene težave zaradi predhodne (degenerativne) okvare kolenskega sklepa. Uveljavlja pa, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo, da bi se enake zdravstvene težave v zvezi z desnim kolenom pri tožniku pojavila oziroma izrazile slej ali prej in zanika pravno relevantno vzročno zvezo med prometno nesrečo in tožnikovimi zdravstvenimi težavami z desnim kolenom, saj so (bile) vzrok za te težave degerativne spremembe in ne sam udarec v desno koleno.

8.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so tožnikove okvare kolenskega sklepa (natrganje sprednje križne vezi v desnem kolenu, manjše osteohondralne lezije medialnega kondila in popoškodbeno zmehčanje hrustanca desne pogačice) nastale v sklopu kroničnih degerativnih sprememb pred obravnavanim škodnim dogodkom, je pa udarec v kolenski sklep sprožil zdravstvene težave, ki so se izrazile z bolečino v kolenskem sklepu in posledično bolečinsko zavrto gibljivostjo pri upogibanju kolena. Pojasnilo je, da je te bolečine upoštevalo, čeprav bi se pri tožniku ne glede na udarec v določenem času prav tako lahko izrazile (izvedenec ni mogel objektivno oceniti natančnega časa njihovega pojava brez obravnavanega dogodka), saj je ravno obravnavani škodni dogodek sprožil tožnikove dolgotrajnejše težave z desnim kolenom in njihovo predčasno izraženost, iz zdravstvene dokumentacije pa ni razvidno, da bi tožnik imel pred škodnim dogodkom kakšne zdravstvene težave z desnim kolenom. Že prej prisotne degerativne spremembe so bile torej neme in se niso manifestirale. Zato je presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta v določenem delu posledica nemih degerativnih sprememb desnega kolenskega sklepa.

9.Pritožbeno sodišče soglaša z navedenim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje. Pravilno je sodišče prve stopnje ovrednotilo, da gre pri konkretnih nemih degerativnih spremembah za pravno neupošteven sovzrok. Novejša sodna praksa je namreč ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni podlage za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zatrjevan očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pa ni podan. Izvedenec je res navedel, da utrpele telesne poškodbe tožniku niso zapustile nobenih trajnih posledic na njegovem zdravstvenem stanju in niso zmanjšale njegovih življenjskih aktivnosti, je pa potrdil zdravstvene težave, ki jih je zatrjeval tožnik, saj je pojasnil, da so bolečine v desnem kolenu, ki tožnika ovirajo pri hoji po neravni površini, vzpenjanju na višino, počepanju, klečanju, zaradi česar ga ovirajo pri nekaterih domačih in priložnostnih opravilih, rekreativni aktivnosti in opravljanju verskih obredov posledica predhodne kronične degerativne okvare kolenskega sklepa. Vprašanje, ali te neme degerativne spremembe predstavljajo podlago za znižanje odškodnine, pa je pravno (in ne dejansko) vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje, kot je že bilo pojasnjeno, pravilno odgovorilo.

11.Glede na to, da je izvedenec potrdil obstoj občasnih bolečin v desnem kolenu ob večjih obremenitvah desne noge (npr. hoja po strmini in stopnicah), obsežnejših in nekontroliranih gibih v desnem kolenu (npr. počepu) ali neposrednih pritiskih na pogačico (npr. klečanju), toženka pa na te izvedenčeve ugotovitve ni podala pripomb, toženka v pritožbi z navedbami o tem, da je bilo na zadnjem pregledu tožnika pri osebnem zdravniku ugotovljeno, da so bolečine manjše in da po tem datumu tožnik ob nadaljnjih pregledih pri osebnem zdravniku ni več omenjal težav z desnim kolenom, ne more izpodbiti pravilnosti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje o obstoju teh bolečin, ki tožnika ovirajo pri določenih opravilih.

12.Prav tako niso pravno upoštevne pritožbene navedbe o neupoštevanju dejstva,da je bil tožnik že kmalu po škodnem dogodku brez omejitev zmožen in sposoben za opravljanje svojega poklicnega dela in da je bila tožniku že več let pred škodnim dogodkom zaradi bolezni priznana III. kategorija invalidnosti. Sodišče prve stopnje namreč pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo, da bi bil tožnik zaradi bolečin v desnem kolenu oviran pri opravljanju svojega poklicnega dela, ampak (le) pri nekaterih domačih in priložnostnih opravilih, rekreativnih aktivnostih (npr. hoji v hribe) in opravljanju muslimanskih verskih obredov, saj ga bolečine v desnem kolenu ovirajo pri hoji po neravni površini, vzpenjanju na višino in počepanju ter klečanju.

13.Toženka v pritožbi vztraja, da tožnik ni utrpel takšnega strahu, da bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslov. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Drži, da navaden, običajen strah, zaskrbljenost in negotovost za bodočnost zaradi posledic utrpelih poškodb, ki prenehajo v kratkem po škodnem dogodku, ne opravičuje denarne odškodnine. Je pa sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca sodne medicine, na katerega toženka ni imela pripomb, in tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je tožnik utrpel kratkotrajen srednje izrazit primarni strah, zaradi zdravljenja in možnih trajnih posledic poškodb pa nekaj ur srednje izrazit sekundarni strah in še največ dva tedna blag sekundarni strah. Izvedenec je potrdil, da se je tožnik v trenutku trčenja upravičeno ustrašil (nekaj minut), saj je bilo trčenje povsem nepričakovano, spremljal ga je neprijeten sunek vozila in močnejši zvočni efekt (pok). S stopnjevanjem zdravstvenih težav v urah po prometni nesreči pa je bilo tožnika strah (srednje intenzitete) zaradi zdravljenja in možnih trajnih posledic poškodb do pregleda pri kirurgu (nekaj ur), ko so preiskave izključile težje poškodbe, ki bi zahtevale daljše in zahtevnejše zdravljenje. Blažji strah zaradi zdravljenja in možnih posledic poškodbe je pri tožniku vztrajal do opravljene MR preiskave, ki ni pokazala nobenih svežih poškodb na kolenu, ampak le kronične degerativne spremembe, nadaljnjih strah zaradi zdravljenja in trajnih posledic pa je bil povezan z ugotovljeno okvaro kolenskega sklepa.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

14.Glede na navedene dejanske ugotovitve o prestanem strahu je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje strahu, ki ga je prestal tožnik, in z odmero denarne odškodnine (brez upoštevanja že plačanega valoriziranega zneska) za prestani tožnikov strah v višini 800 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine.

15.Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

16.Pritožbeno zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova strahu ni torej podana, pritožbena zahteva za znižanje prisojene odškodnine pa je v tem delu neutemeljena.

17.Je pa utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka ima prav, da je sodišče prve stopnje po teh dveh postavkah prisodilo tožniku previsoko odškodnino. Glede na ugotovljene poškodbe, vrsto, intenziteto in trajanje telesnih bolečin (pri čemer je treba poudariti, da tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, ampak le srednje hude in blage), glede na vrsto in obseg neugodnosti, ki jih je tožnik prestal tekom zdravljenja, ter glede vrsto, intenziteto in trajanje telesnih bolečin na in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je potrebno zaključiti, da je glede na merila in kriterije iz 179. in 182. člena OZ ter primerjavo s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih primerna in pravična odškodnina (brez upoštevanja že plačanega valoriziranega zneska) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 3.000 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 3.500 EUR.

18.Spremenjena skupna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša (brez upoštevanja že plačanega valoriziranega zneska) 7.300 EUR (namesto 9.400 EUR) in predstavlja upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje 5 takratnih povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju PNP). Tako odmerjena odškodnina predstavlja ustrezno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine v obravnavanem primeru, ker je ustrezno individualizirana, saj upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode, hkrati pa je objektivno pogojena in primerljiva z odškodninami za podobno škodo v sodni praksi.

Odločitev o pritožbi

19.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 2.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2018 dalje do plačila, kot jih je sodišče prve stopnje prisodilo od nepremoženjske škode in kolikor znaša seštevek po pritožbenem sodišču znižanih zneskov odškodnin, in sicer 800,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in 1.300,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (5. alineja 358. člena ZPP). Nadaljnjo toženkino pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroški postopka

20.Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je zato pritožbeno sodišče moralo ponovno odločiti tudi o obsegu pravdnih stroškov nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih mora toženka povrniti tožniku. Zaradi odločitve pritožbenega sodišča je namreč spremenjen končni uspeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Temeljni kriterij za odmero pravdnih stroškov je končni uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče je pri izračunu končnega uspeha upoštevalo metodo, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, saj ta pritožbeno ni bila izpodbijana, in sicer, da je tožnik tožbeni zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko zvišal šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2023, temu pa je nato sledil zaključek dokazovanja. Po delni spremembi izpodbijane sodbe na pritožbeni stopnji, ko je tožniku prisojeno (brez upoštevanja že plačanega zneska) 7.300 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 113,84 EUR iz naslova premoženjske škode, skupno torej 7.413,84 EUR, je tako tožnikov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje 84 % (7.413,84 : 8.913,84 x 100), toženkin pa 16 %.

21.Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe o nepravilno priznanih stroških tožnikove prve pripravljalne vloge z dne 12. 10. 2021. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, ki je te stroške ocenilo kot potrebne (glej 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), saj je tožnik prvo pripravljalno vlogo, s katero je odgovoril na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo in prilagodil tožbeni zahtevek, predložil na prvem naroku 15. 10. 2021, na katerem je sodišče tudi ugodilo toženkinem predlogu in ji dodelilo 15-dnevni rok za eventuelno podajo odgovora na to tožnikovo vlogo. Zato toženka v zvezi s temi stroški ne more uspeti s sklicevanjem na četrti odstavek 486.a člena ZPP, saj ta določba v konkretnem primeru v stroškovnem smislu ni uporabljiva.

22.Glede tožnikovih pravdnih stroškov, ki po toženki vsebinsko (razen v že obrazloženem delu glede tožnikove pripravljalne vloge) niso izpodbijani, je pritožbeno sodišče upoštevalo opredelitev stroškov, ki jih je tožniku za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo to sodišče (glej 31. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tožnikovi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tako predstavljajo skupni znesek 2.394,50 EUR, glede na njegov 84 % uspeh je torej upravičen do povrnitve v znesku 2.011,38 EUR .

23.Glede toženkinih priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške (151. in 155. člen ZPP) pred sodiščem prve stopnje toženki priznalo plačan predujem za izvedenca medicinske stroke v višini 311,60 EUR in administrativne stroške v višini 35 EUR (od priglašenih 40 EUR - 82 strani fotokopij, 4 priporočene poštne pošiljke, od tega 3 prednostne in kuverte), ni pa priznalo priglašenih potnih stroškov (kilometrino) v znesku 3,76 EUR za pristopa na obravnavo 7. 4. 2023 in 15. 10. 2021 (na relaciji ... 21, ... - sodišče prve stopnje - ... 21, ...), saj gre v skladu s tretjim odstavkom 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov pravdnega postopka (v nadaljevanju Pravilnik) v zvezi z 19. členom Pravilnika povrnitev stroškov za prevožene kilometre iz prvega in drugega odstavka 9. člena Pravilnika le, če je od prebivališča osebe do kraja, kjer naj se opravi zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje, oziroma do železniške ali avtobusne postaje, pristanišča ali letališča, v eno smer več kot dva kilometra, toženka pa je priglasila povrnitev potnih stroškov za razdaljo 2 km. Toženkini stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tako predstavljajo skupni znesek 346,60 EUR. Glede na njen 16 % uspeh je toženka upravičena do povrnitve v znesku 55,46 EUR.

24.Po pobotanju stroškov pred sodiščem prve stopnje pravdnih strank mora toženka tožniku povrniti 1.955,92 EUR stroškov postopka. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo stroškovno odločitev v IV. točki sodbenega izreka, tako da je znesek EUR znižalo na znesek 1.955,12 EUR.

25.Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Toženka je bila s pritožbo delno uspešna. Sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijala glede tožniku prisojenega zneska 6.380,82 EUR, uspela pa je z zneskom 2.100 EUR, torej je njen uspeh približno 33 %, tožnikov pa 67 %.

26.Toženki je kot stroške pritožbenega postopka priznalo priglašene administrativne stroške v znesku priglašenih 10,00 EUR (20 strani, kuverta, priporočena prednostna pošiljka) in znesek 315 EUR plačane sodne takse, skupno torej 325 EUR. Toženka je glede na njen 33 % uspeh upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 107,25 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), ki ji jih mora povrniti tožnik, ki na toženkino pritožbo ni odgovoril (posledično ni priglasil pritožbenih stroškov). Tožnik mora odmerjene pravdne stroške plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te sodbe, toženka pa zakonskih zamudnih obresti glede stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljala.

-------------------------------

1Toženka v pritožbi izrecno navaja, da ni sporno, da je "tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel (zgolj) blag udarec v predel desnega kolena, kar je lahko sprožilo dolgotrajnejše zdravstvene težave zaradi že predhodne kronične in napredovane okvare kolenskega sklepa".

2Z izvedenimi dokazi kot pod 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

3Primerjaj sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1923/2019 z dne 18. 12. 2019, II Cp 833/2021 z dne 31. 5. 2021, II Cp 2255/2018 z dne 30. 1. 2019 in ostale.

4Natančneje glej izvedensko mnenje na list. št. 81-85.

5Pritožbeno ni izpodbijano, da je tožnik, ki se je poškodoval 2. 10. 2017, aktivno zdravljenje zaključil z opravljeno fizioterapijo 27. 12. 2017, v nadaljevanju pa so bili tožniku svetovani zgolj še ukrepi za lajšanje težav v zvezi s prisotno kronično okvaro kolenskega sklepa. Tožnik je opravil še nekaj pregledov pri osebni zdravnici po zaključku fizioterapije v zvezi z bolniškim staležem in pregled pri ortopedu, ki je dokončno izključil potrebo po dodatnem zdravljenju.

6Tožnik je v predelu prsnega koša in ledveno-križne hrbtenice trpel približno 1 teden stalne srednje hude telesne bolečine in največ 2 tedna stalne blage telesne bolečine, v predelu desnega kolena pa približno 1 teden stalne srednje hude telesne bolečine in 2 meseca stalne blage telesne bolečine, ki so se ob obremenjevanju desne noge, obsežnejših in sunkovitih gibih v kolenu, neposrednih pritiskih na pogačico ter daljših prisilnih držah kolena redno intenzivirale do srednje hudih bolečin. Občasno se pojavljajo še blage, do srednje hude bolečine ob večjih obremenitvah noge, prisilnih držah kolena, skrajnih in nekontroliranih gibih ter neposrednih pritiskih. Ugotovljene poškodbe so tožniku začasno, približno 2 do 3 tedne onemogočale opravljanje težjih in napornejših fizičnih aktivnosti, kar mu je onemogočalo opravljanje poklicnega dela, nekaterih domačih in priložnostnih opravil ter športnih aktivnosti.

7Zdravljenje tožnikovih poškodb je bilo izključno siptomatsko in usmerjeno v zmanjševanje prisotnih težav (lajšanje bolečin, izboljšanje gibljivosti kolenskega sklepa, počitek, lokalno hlajenje, jemanje protibolečinskih zdravil, razgibavanje kolena in krepitev stegenskih mišic, fizioterapija). Aktivno zdravljenje je bilo zaključeno z opravljeno fizioterapijo 27. 12. 2017, v nadaljevanju so bili tožniku svetovani zgolj še ukrepi za lajšanje težav v zvezi s prisotno kronično okvaro kolenskega sklepa, opravil pa je še nekaj pregledov pri osebni zdravnici po zaključku fizioterapije v zvezi z bolniškim staležem in pregled pri ortopedu, ki je dokončno izključil potrebo po dodatnem zdravljenju. Imel je 13 ambulantnih pregledov (1x v dežurni ambulanti, 1x pri kirurgu, 1x pri ortopedu, 10x pri osebnem zdravniku), klasično rentgensko slikanje, magnetno-resonančno preiskavo kolena in 8 fizioterapij (natančneje glej točke 14 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

8Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnika bolečine v kolenu (blage do srednje hude) ovirajo predvsem pri hoji po neravni površini, vzpenjanju na višino, počepanju in klečanju, zaradi česar ga ovirajo pri nekaterih domačih in priložnostnih opravilih, rekreativnih aktivnostih in opravljanju muslimanskih verskih obredov.

9Povprečna neto plača v Republiki Sloveniji je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (29. 12. 2023) znašala 1.529,86 EUR.

10Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 724/94 (oškodovanec je utrpel udarnine obeh kolen, udarnino in odrgnino levega komolca in udarnine leve strani prsnega koša, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 4 PNP), II Ips 679/2005 (oškodovanka je utrpela udarnino glave z odrgnino na čelu, udarnino in odrgnino desne rame, udarnino levega kolena, rano na levi goleni, rano na desnem kolenu in udarnino desne strani prsnega koša, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 3 PNP), II Ips 712/2006 (oškodovanka je utrpela udarnino desne rame, desne strani prsnega koša in levega kolena ter odrgnine leve podlahti, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 4 PNP), II Ips 719/2006 (oškodovanec je utrpel udarnino desne goleni, zvin desnega kolena in nateg notranje obodne-kolateralne vezi desnega kolena, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v znesku 2,9 PNP in iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v znesku 1,73 PNP, v obravnavani zadevi pa je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem primerna odškodnina za vsako v znesku 2 PNP).

11Po četrtem odstavku 486.a člena ZPP določba prvega odstavka 486.a člena ZPP ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predloži pripravljalne vloge. Te mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka.

-------------------------------

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 87, 87/1, 337, 337/1, 339, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358-5 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 182