Jedro

Podržavljeno premoženje se vrača po stanju ob podržavljenju, ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.3.2004, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote D. z dne 15.7.2003. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožničinemu pravnemu predniku vrne podržavljena nepremičnina parc. št. 1082, 1083 in 1099, vse k.o. B. v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 2.957,74 DEM. Pri tem je odškodnino izračunal po stanju podržavljenih nepremičnin ob podržavljenju, to je, ko so bila kmetijska zemljišča, in sicer v skladu s 3. odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se je na te razloge izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Posebej pa je še poudarilo, da se podržavljeno premoženje v skladu s določbo 1. odstavka 44. člena ZDen vrača po stanju v času podržavljenja in se tudi njegova vrednost določi po stanju v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Ta pa se za kmetijska zemljišča izračuna v skladu s 3. odstavkom 44. člena ZDen na podlagi Odloka. Pritrdilo je tudi odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa, da so bila v tej zadevi obravnavana zemljišča podržavljena kot kmetijska in da torej ni mogoče odškodnine zanje v postopku denacionalizacije določati drugače kot po Odloku, ki je po ZDen obvezna metodologija za vrednotenje kmetijskih zemljišč, ki se po ZDen vračajo. Pri tem se je glede ugotovljenega stanja zemljišč ob podržavljenju, da so bila podržavljena kot kmetijska, sklicevalo tudi na stališča Ustavnega sodišča RS iz odločbe, opr. št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, in stališča Vrhovnega sodišča RS iz sodbe, št. I Up 1113/00 z dne 13.6.2001. Tožnik namreč v tem postopku ni dokazal, da bi bila obravnavana zemljišča podržavljena kot stavbna zemljišča, saj so bila podržavljena po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, na podlagi katerega so se predvsem podržavljala kmetijska zemljišča, in s podržavljenjem po tem zakonu zemljišča namembnosti niso spremenila, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi bili za ta zemljišča v času podržavljenja izdelani prostorski akti, ki bi jih opredeljevali kot stavbna.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje iz razlogov zmotne uporabe materialnega predpisa in napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je diskriminatorno obravnavana v primerjavi z drugimi razlaščenci. Če bi dobila zemljišča vrnjena v naravi, bi jih lahko prodala za do 300-krat večjo ceno, kot jo pridobi kot odškodnino v postopku po ZDen. Meni, da se je tisti, ki je izvedel agrarno reformo na ta način, ker jim zemljišča vrača v obliki odškodnine, okoristil. Zemljišče v naravi ni bilo spremenjeno. Sprejet je bil le urbanistični akt in bi torej upravičenec, če bi dobil zemljo vrnjeno v naravi, razpolagal z veliko večjo vrednostjo. Strinja se, da je bilo obravnavano zemljišče podržavljeno kot kmetijsko, vendar že takrat z namenom stanovanjske izgradnje, ne pa za kmetijsko rabo. Zato ni pomemben le formalni akt. Oporeka tudi sklicevanju na odločitve Ustavnega sodišča RS in sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki v Sloveniji niso obvezen pravni vir. Navaja pa tudi, da tudi odškodnina za kmetijska zemljišča, določena z Odlokom, ni ustrezna, saj ne ustreza realni vrednosti. Za takšno odškodnino namreč ni mogoče kupiti nadomestnega zemljišča. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno obravnavo.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka - Slovenska odškodninska družba d.d. L. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Po ZDen se vrača prejšnjim lastnikom oziroma pravnim naslednikom premoženje, ki jim je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen, če so za to izpolnjeni tudi drugi z ZDen predpisani pogoji. Premoženje se glede na določbo 1. odstavka 44. člena ZDen vrača v vrednosti, ki se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Tožnica sama priznava, da so bila obravnavana zemljišča podržavljena kot kmetijska. Tudi v denacionalizacijskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila podržavljena s predpisom, na podlagi katerega bi spremenila namembnost, niti da bi bil zanje takrat izdelan prostorski akt, ki bi jih določal kot stavbna. Glede na to je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev v obravnavanem primeru, ko so se podržavljena zemljišča vrednotila v skladu s 3. odstavkom 44. člena ZDen na podlagi Odloka, pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore, da bi bilo treba, kljub vsemu, odškodnino za navedena zemljišča določati kot za stavbna zemljišča, ker za to v ZDen ni podlage. Ker je z ZDen Odlok določen kot obvezna metodologija za izračun vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, ki so bila po podržavljenju namenjena za gradnjo, mora določbe Odloka upoštevati tudi sodišče pri sojenju in pravilnost te metodologije in višine odškodnine, ki se z njo določa, ne more presojati.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe o tem, da pritožnica ni enako obravnavana kot drugi denacionalizacijski upravičenci. Vsem upravičencem, ki se jim podržavljena kmetijska zemljišča vračajo v obliki odškodnine, se ta določi v skladu s 3. odstavkom 44. člena ZDen na podlagi Odloka. Torej ni mogoče govoriti o tem, da so ob enakih pogojih denacionalizacijski upravičenci različno obravnavani. Ustava Republike Slovenije namreč v 14. členu zagotavlja enako obravnavanje ob enakih pogojih, ne pa enako obravnavanje ob različnih pogojih.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene ugovore, da sodna praksa in odločbe ustavnega sodišča niso obvezen pravni vir v Republiki Sloveniji. Prvostopno sodišče in že prej oba upravna organa sta tožnici pojasnila, da je podlaga za odločitev v tej zadevi podana v 1. in 3. odstavku 44. člena ZDen, torej v zakonu. Odločbi Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa sta navajani za prikaz enakih stališč in kot dokaz enakega obravnavanja enakih primerov. Kdaj so odločbe Ustavnega sodišča RS obvezen pravni vir pa je navedeno v Zakonu o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/2001).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.