Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik v tožbi pravilno opozarja, da je drugostopenjski organ v obrazložitvi utemeljeval, da pritožba ni utemeljena, vendar pa o tem v izreku ni odločil. Če dispozitiv ni popoln, je odločba nezakonita, čeprav se da iz njene obrazložitve razbrati, kako je bila rešena pritožba. Podana je torej kršitev iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj drugostopenjski organ ni ravnal po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).
I. Tožbi zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612 – 37/2016 z dne 22. 9. 2016 se ugodi in se ta odločba odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožba zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj št. 06122 – 1702/2015 - 10 z dne 19. 1. 2016 se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik kot zavezanec takoj ustaviti nadaljnjo gradnjo prizidka k obstoječi mizarski delavnici in ga do 15. 6. 2016 na svoje stroške odstraniti, sicer bo uveden izvršilni postopek. Izrekel je tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO – 1), po katerem so v zvezi z objektom, za katerega je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, prepovedana vsa, za legalne objekte sicer dovoljena ali predpisana dejanja. V obrazložitvi navaja, da je Komite za urejanje prostora in varstvo okolja dne 7. 5. 1986 tožniku izdal potrdilo za postavitev delno vkopane nadstrešnice pri delavnici, s katerim so dovoljena gradbena dela, ki so navedena v vlogi z dne 16. 4. 1986, in sicer nadstrešnica za shranjevanje materiala v tlorisni velikosti 5,00 m x 9,00 m, z dveh strani vkopana v teren, z opornimi zidovi na severovzhodni in severozahodni strani in s streho dvokapnico v naklonu 30-, ki je hkrati strop nad prostorom. Tožnik pa je v letu 1986 začel z gradnjo prizidka k obstoječi mizarski delavnici, tlorisne velikosti 14,50 x 8,60 m, etažnosti P+M in nedvomno ne gre za isti objekt, kot je tisti, dovoljen v priglasitvi del. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je v postopku reševanja pritožbe odločilo, da se v izreku 2 točke prvostopenjske odločbe doda besedilo "in vzpostaviti prejšnje stanje". Organ navaja, da je tako ravnal po uradni dolžnosti, v skladu z drugim odstavkom 247. člena ZUP. Po njegovem mnenju je namreč prvostopenjski organ kršil materialni predpis, ker ni upošteval, da 152. člen ZGO-1 poleg ustavitve gradnje in njene odstranitve določa tudi ukrep vzpostavitve prejšnjega stanja.
3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero izpodbija obe odločbi. Drugostopenjsko odločbo izpodbija, ker dopolnjuje prvostopenjsko odločbo z dodatkom "in vzpostavi prejšnje stanje". Poleg tega je izrek drugostopenjske odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj to, da tožnikova pritožba ni utemeljena, izhaja zgolj iz obrazložitve. Že iz tega razloga je potrebno tožbi ugoditi. Sicer pa meni, da na nobeni stopnji odločanja ni bila upoštevana odločba SRS, Skupščine Občine Radovljica, Oddelka za gospodarstvo z dne 22.9.1967, iz katere izhaja, da ima tožnikov objekt na podlagi ZGO-1 uporabno dovoljenje, saj je bil zgrajen pred 31. 12. 1967 in na predviden način evidentiran v katastru. Ni bilo upoštevano tudi potrdilo Komiteja za urejanje prostora z dne 7. 5. 1986, s katerim je bila tožniku dovoljena postavitev delno vkopane nadstrešnice pri delavnici, katero poseduje že od leta 1966 dalje. Nadalje ni bilo upoštevano, da je tožnik na UE Radovljica podal vlogo za legalizacijo spremembe namembnosti gospodarskega poslopja v mizarski delavnici (objekt C), legalizacijo gradnje mizarske delavnice (objekt A) in legalizacijo njene povečave – prizidka (objekt B). Vloga je bila zavrnjena, ker se je nanašala na celoten kompleks, ki se nahaja v takšnem območju urejanja, v katerega ne sodijo mizarske delavnice, čeprav ima tožnik za objekt A in C vsa potrebna dovoljenja. Posledično mizarska delavnica ne more biti več predmet nobenega postopka. Predlaga, da sodišče obe odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov.
4. Toženka na tožbo ni vsebinsko odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.
5. Tožba zoper odločbo drugostopenjskega organa je utemeljena.
6. Odločanje organa druge stopnje o pritožbi je urejeno v 246. in naslednjih členih Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po citirani določbi lahko organ druge stopnje pritožbo zavrne, odločbo v celoti ali deloma odpravi ali jo spremeni ali jo izreče za nično. Po prvem odstavku 247. člena ZUP organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Drugi odstavek tega člena določa, da jo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Katere odločitve lahko v zvezi z reševanjem pritožbe sprejme drugostopenjski organ, je urejeno v določbah od 248. do 253. člena ZUP.
7. Organ druge stopnje mora torej o pritožbi odločiti. Tožnik v tožbi pravilno opozarja, da je drugostopenjski organ v obrazložitvi utemeljeval, da pritožba ni utemeljena, vendar pa o tem v izreku ni odločil. Če dispozitiv ni popoln, je odločba nezakonita, čeprav se da iz njene obrazložitve razbrati, kako je bila rešena pritožba.1 Podana je torej kršitev iz 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS - 1), saj drugostopenjski organ ni ravnal po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).
8. V zvezi s tožbeno grajo tistega dela izpodbijane odločbe drugostopenjskega organa, v kateri ta doda besedilo "in vzpostaviti prejšnje stanje", pa sodišče zgolj pripominja, da ne gre za odreditev dodatnega inšpekcijskega ukrepa, ampak za sicer nepotrebno - uskladitev odrejenega ukrepa z zakonsko dikcijo 152. člena ZGO - 1, saj že odreditev ukrepa odstranitve nelegalne gradnje implicira tudi vzpostavitev v prejšnje stanje.
9. Glede na navedeno je tožba v delu, ki se tiče drugostopenjske odločbe, utemeljena. Zato je sodišče to odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo organu druge stopnje v ponovno odločanje. Ker s tem postopek odločanja o zadevi še ni končan in prvostopenjska odločba ni dokončna, je tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa preuranjena. Zato sodišče tožbe v tem delu ni meritorno obravnavalo, ampak jo je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Po tem, ko bo drugostopenjski organ odločil o pritožbi, bo imel tožnik možnost, da zoper dokončen upravni akt vloži novo tožbo.
10. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z določbo c) tarifne številke 6.1. ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.
1 dr. Erik Kerševan, dr.Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 412