Jedro

Presojo podobnosti je mogoče opraviti zgolj na podlagi prevladujočega elementa, le če preostale sestavine znamke ne predstavljajo enakega oziroma izrazitejšega dela znamke, za kar v tem primeru po oceni sodišča ne gre. Upoštevajoč razlogovanje organa, da sta besedna dela znamk enaka, le v obratnem vrstnem redu, z v obeh primerih dominantno črko A in besedo HOTEL oziroma A HOTEL, v sicer bistveno manjših dimenzijah, se tudi sodišče strinja, da bodo tudi potrošniki znaka dojemali kot celoto v vizualnem smislu.

Črka A ni oznaka za kvaliteto hotela, kar je splošno znano dejstvo. Ta črka je v prijavljenem znaku res označena z zvezdicami (kar bi torej lahko povezali s figurativnim elementom predhodne znamke), vendar se te (kot je izpostavil že organ) ponavadi nahajajo v vrsti in so prikazane kot samostojen element. Zato tudi po oceni sodišča prijavljenega znaka povprečni potrošnik ne bo dojemal kot hotela višje kategorije. Posledično sta si zato primerjana znaka tudi fonetično podobna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil prijavo figurativne znamke ''HOTEL A'', št. Z-201970930 z dne 16. 8. 2019. V obrazložitvi je navedel, da je prejel zahtevo za registracijo navedene znamke za blago iz razreda 43, po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (NK), zoper katero je po njeni objavi vložil ugovor A., d.o.o., v tem upravnem sporu stranka z interesom. Po izvedbi postopka je organ ugotovil, da prijavljene znamke ni mogoče registrirati, upoštevajoč b.) točko prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). V zvezi s primerjavo storitev je po a.) točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1 presodil, da ne gre za dvojno enakost, saj znaka nista enaka, niti niso enake vse postavke pri storitvah iz razreda 43. V zvezi z b.) točko prvega odstavka istega člena je ugotovil, da so vse storitve pri prijavljeni znamki zajete tudi pri prejšnji znamki in se štejejo kot enake. V nadaljevanju je primerjal oba znaka. Ker vložnik ugovora ni posredoval dokazov o ugledu prejšnje znamke, je razlikovalni učinek prejšnje znamke presojal per se. Beseda HOTEL je za hotelske storitve sama po sebi nerazlikovalna, črka A pa nima nobenega očitnega pomena in je njena razlikovalnost normalna, če ne višja od normalne. Znak je registriran v figurativni obliki in normalno razlikovalen. Po oceni organa je dominanten in najbolj razlikovalen element pri obeh znakih črka A. Pri vizualnem vidiku znakov je organ po primerjavi dominantnega in najbolj razlikovalnega elementa ugotovil, da imata črki A različno grafično podobo, poleg njiju pa oba znaka vsebujeta tudi besedo HOTEL, ki je v manjši grafični izvedbi. Potrošniki bodo v obeh primerih črko A in HOTEL dojemali kot celoto v vizualnem smislu, pri čemer razliko predstavlja njuna barvna izvedba, ki jo opiše. Stopnja vizualne podobnosti je tako relativno nizka. Pri fonetičnem vidiku je ugotovil, da gre za isto besedo in črko, ki ju izgovarjamo enako, le v obratnem vrstnem redu, pri čemer je upošteval tudi, da velik del komunikacije med potrošniki poteka ustno. Zavrnil je navedbo tožnika, da je relevantna angleška izgovorjava znaka, saj gre za slovensko znamko. Fonetična podobnost znakov je tako zelo visoka. Pri pomenskem vidiku je še ugotovil, da pomen primerjanih znakov določa predvsem njihov besedni del, pri čemer beseda HOTEL označuje vrsto storitev oziroma stavbe, kjer se te storitve izvajajo, črka A pa nima posebnega pomena in ima zato velik razlikovalni učinek. Ne strinja se, da bi prejšnja znamka v angleščini lahko pomenila ''nek hotel'', kot tudi pojasni, da gre za slovensko znamko, zato angleška izgovorjava ni relevantna. Prav tako ne drži, da črka A označuje hotel visoke kategorije, saj se hotelske storitve praviloma označujejo z zvezdicami. Enako tudi ne drži, da bi se prejšnja znamka lahko dojemala kot črka H ali kot znak za avtocesto glede na njen osrednji element A. Znamki sta si tako pomensko enaki. Ker relevantno javnost predstavlja končni potrošnik blaga in s tem najširša javnost, je stopnja pozornosti potrošnikov normalna. Potrošnik redno opravlja neposredno primerjavo znamk, zato se zanaša na njihovo nepopolno podobo, ki jo je ohranil v spominu. Ob ugotovljeni podobnosti blaga in znakov je organ presodil, da bo potrošnik zamenjaval znamke in jih povezoval, torej menil, da prihajajo iz istega vira, da prijavljena znamka pomeni različico prejšnje znamke. Dejstvo, da se hotela nahajata na različnih lokacijah ni pomembno, saj je prejšnja znamka registrirana za celotno območje Slovenije in jo lahko imetnik uporablja kjerkoli na tem območju. To, da imetnik prejšnje znamke te ne uporablja v obliki, kot je registrirana, ni relevantno, dokler je znamka veljavna. Slaba vera po zakonu res ni ugovorni razlog, ni pa mogoče zagovarjati stališča, da je bila prejšnja znamka prijavljena le zato, da se omejuje registracijo kasneje prijavljenih znamk in s tem konkurence.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik je vložil tožbo, v kateri je predlagal odpravo izpodbijane odločbe in dovolitev registracije znamke, podredno vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje s povrnitvijo stroškov postopka. V postopku je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabljeno materialno pravo in je posledično izpodbijana odločba napačna. Strinja se, da je najbolj dominanten in razlikovalen element pri primerjanih znamkah njun figurativni element, ne pa, da gre pri vizualni primerjavi nedvomno za črko A. Pri predhodni znamki povprečni potrošnik najprej zazna veliko črko H in tri pet-kotne zvezdice strnjene v trikotnik. Šele skupaj z zapisom A HOTEL pod tem dominantnim grafičnim elementom bi povprečni potrošnik figurativni element predhodne znamke lahko dojel tudi kot črko A oziroma kot domiselno kombinacijo črk H in A. Prijavljena znamka lahko prikazuje mizo, stol, posteljo ali pograd. Ni mogoče zaključiti, da bi povprečen potrošnik znamko dojemal kot HOTEL A. Četudi bi dominanten grafični element vseboval črko A, pa si s predhodno znamko vizualno nista podobna. Kot namreč izhaja iz Smernic Evropskega urada za intelektualno lastnino z dne 1. 3. 2021, je pri znakih, ki vsebujejo identično črko, vizualna primerjava odločilnega pomena. Oblika črke A in barvni zapis sta povsem drugačna (pri predhodni znamki je grafični element črke zapisan v sivi barvi na beli podlagi, zapis je v odebeljenem načinu pisave Times New Roman, pri prijavljeni znamki gre za ''pravokotni zapis'' črke zlate barve na črni podlagi). Tako tudi praksa EUIPO in Evropskega sodišča (npr. opr. št. 12/12/2007, R 1655/2006-4, 04/10/2010, R 576/2020-2, p0trjeno s sodbo, T-593/2010 z dne 24. 1. 2012). V zvezi s pomensko analizo se strinja, da je pri obeh znakih črka A fantazijska, kar pa pomeni, da je zato vizualna analiza še toliko bolj pomembna, kot prej obrazloženo. Pod predpostavko, da grafična elementa znamk ne predstavljata črke A, pa gre po mnenju tožnika pri predhodni znamki za veliko tiskano črko H in tri zvezdice, strnjene v trikotnik. Ker gre za hotelske storitve, bi potrošnik to lahko dojel kot črko H, tri zvezdice pa kot kategorizacijo hotela. Znak bi pojmoval in izgovoril kot ''Hotel s tremi zvezdicami A hotel''. Prijavljeno znamko bi zaradi pravokotne oblike dojel kot posteljo, mizo ali stol in jo zaradi elegantne črno-zlate kombinacije pojmoval kot hotel z visokim standardom (hotel ima namreč štiri zvezdice). Znamki sta si torej pojmovno različni, posledično pa tudi fonetično. Zaključek toženke, da bi bila podana verjetnost zmede in povezovanja znamk, je po prepričanju tožnika pavšalen in brez obrazložitve. Ker si znamki nista zamenljivo podobni, je verjetnost zmede izključena. Toženka je tudi napačno opredelila relevantno javnost in stopnjo pozornosti. Pri nekaterih storitvah v razredu 43 gre za ožjo javnost, ne najširšo. Storitve organizacija banketov in oddajanje v najem dvoran za srečanja so namenjene ožji ciljni skupini profesionalne javnosti. Posledično stopnja pozornosti niha med povprečno in visoko. Kadar pa je stopnja pozornosti potrošnikov visoka, je verjetnost nastanka zmede med znamkama manjša. Tako tudi EUIPO.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika. Smernice EUIPO niso zakonodajno besedilo in niso zavezujoča, temveč gre za splošna navodila. Toženka tudi ni vezana na odločitve EUIPO, vendar ne zanika njihovega pomena, saj te (poleg sodne prakse SEU) v vsebinsko podobnih zadevah lahko predstavljajo prepričljiv argument. Konkretna zadeva se razlikuje od zadev, ki jih je navedel tožnik, saj je njegova znamka sestavljena iz črke A in besede HOTEL. Tožnik namreč navaja prakso, kjer je bila registracija znaka z eno samo črko dovoljena, spregleda pa, da je pomembna tudi beseda HOTEL, ki jo vsebujeta primerjana znaka. Tako je toženka opozorila na npr. sodbo Splošnega sodišča, T-277/11, odločbi EUIPO, št. B 3 138 638, in, št. B 3 107 780. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Stranka z interesom A., d.o.o. se je v odgovoru na tožbo v celoti strinjala z ugotovitvami toženke iz izpodbijanega akta, ki jih je tudi povzela. Izpostavila je, da splošen vtis podobnosti znamk ni tako nizek, kot to trdi tožnik.

5. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik poudaril, da ni nikoli navedel, da bi se predhodno znamko lahko dojelo kot H Hotel. Potrošnik bi lahko dojel znamko kot kombinacijo črk H in A, ki se zlivata v eno črko (npr. slovenska znamka št. 201171651, slovenska znamka št. 200370567). V primerih, na katere se je sklicevala toženka, pa gre za drugačno dejansko stanje. Ponovil je, da ni obrazložitve glede obstoja verjetnosti zmede in povezovanja, pri čemer je pomembna razdalja med Žalcem in Ljubljano (70km) in dejstvo, da je zelo malo verjetno, da bi potrošnik rezerviral nočitev v Žalcu, medtem ko bi želel bivati v Ljubljani.

**Glavna obravnava in dokazni postopek**

6. Sodišče je 5. 12. 2022 opravilo narok za glavno obravnavo. Naroka za glavno obravnavo so se udeležile vse stranke, ki so vztrajale pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Tožnik je še dodal, da vzporedno s tem postopkom teče tudi postopek za razveljavitev predhodne znamke1, ki je podlaga ugovoru stranke z interesom, kar predstavlja predhodno vprašanje po 52.b, 52.c v povezavi s 102.a, 110.c in 110.d členi ZIL-1. Predlagal je prekinitev postopka do razrešitve pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Toženka je opozorila sodišče, da prekinitev postopka na tej podlagi ni možna, ker je izpodbijana odločba že izdana. Stranka z interesom je tudi predlagala, da sodišče o zadevi odloči, ker ni razlogov za prekinitev postopka, hkrati je ponudila dokaze o ustvarjanju zmede na trgu, ki jih je prejela šele po izdani odločbi.

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v: izpodbijano odločbo, vse ostale listine v upravnem spisu ter prilogo A9 (spletna stran EUIPO o registriranih figurativnih blagovnih znamkah, ki vsebujejo črko A).

8. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika za vpogled v: prilogo A6 (izpis iz slovarja za besedo banket), A7 (izpis iz spletne strani URSIL za registrirano znamko št. 200370567), A8 (izpis iz spletne strani URSIL za umik prijave št. 201171651) in A10 (slika zaslona iz spletne aplikacije Booking.com, ki prikazuje ceno nočitev dvoposteljne sobe za hotel v Ljubljani in hotel v Žalcu za termin 20.5. - 22. 5. 2022, za eno osebo), ker tožnik ni upravičil, zakaj teh dokaznih predlogov ni predložil že v upravnem postopku2 oziroma ker gre za dokaze, ki so nastali po izdaji upravnega akta3. 9. Tožnik je zavrnitvi dokaznih predlogov ugovarjal iz razloga, ker ga je v postopku pred toženko zastopal drug pooblaščenec in ker se je šele s prejetjem izpodbijane odločbe lahko opredelil do stališč toženke. Skliceval se je tudi na prakso SEU, ki upošteva tudi kasneje predložene dokaze, če lahko kažejo na stanje, ki je relevantno za postopek.

10. Sodišče ugovor tožnika zavrača, ker zamenjava pooblaščenca ne predstavlja upravičenega razloga po 52. členu ZUS-1. V zvezi z navedbo tožnika, da se je šele z izpodbijano odločbo seznanil s stališčem toženke, pa dejansko ugovarja ne-seznanitvi z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izpodbijano odločbo, tj. kršitvi načela zaslišanja stranke. O tem ugovoru se bo sodišče izreklo v nadaljevanju sodbe.

11. Listine, ki jih je stranka z interesom ponudila na naroku za glavno obravnavo, so po oceni sodišča prepozno predloženi dokazi. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan4. V tožbi mora tožnik med drugim navesti vse razloge, zakaj tožbi, k trditvam predložiti dokaze ali jih ponuditi, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi5. Ker ta prekluzija po ZUS-1 izrecno velja za tožnika, jo sodišče zaradi enakopravne obravnave vseh strank postopka smiselno upošteva tudi za toženko in stranko z interesom v zvezi z odgovorom na tožbo, h kateremu jih pozove sodišče in jim za to določi rok. Ker stranka z interesom teh dokazov ni predložila oziroma ponudila v odgovoru na tožbo, jih sodišče ni sprejelo v spis.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

**Splošno**

13. V primeru gre za vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je organ zavrnil prijavo znamke št. Z-201970930 ''HOTEL A'', ki jo je vložil tožnik za storitve iz razreda 43 NK: hotelske rezervacije; hotelske in motelske storitve; hotelirske storitve; hotelske storitve za priljubljene stranke; informacije v zvezi s hoteli; nudenje storitev hotelov in motelov; rezervacija sob; rezervacije nastanitev; bari; bifeji; gostilniške storitve; hotelske storitve (hrana in pijača), kavarna; kavarne; koktajl bari; nudenje hrane in pijače v restavracijah in barih; nudenje hrane in pijače za goste; nudenje hrane in pijače za goste v restavracijah; nudenje nastanitve ob družabnih dogodkih; priprava hrane; priprava hrane in pijače; restavracije s hitro prehrano; samopostrežne restavracije; storitve organizacije banketov.

14. Organ se je pri tem oprl na b.) točko prvega odstavka 44. člena ZIL-1. 15. Po prvem odstavku 44. člena ZIL-1 (relativni razlogi za zavrnitev znamke) se znamka, če je vložen ugovor v skladu s 101. členom tega zakona, ne registrira za znak: b) če zaradi enakosti ali podobnosti z znakom prejšnje znamke in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, na katere se nanašata znak in znamka, obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

**O primerjavi znakov**

16. Enako kot tožnik, tudi sodišče sledi uvodnemu delu obrazložitve organa v tem delu odločitve, da se pri presoji podobnosti znamk uporablja načelo celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znamko v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti, kot tudi, da presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, pri čemer je poudarek predvsem na dominantnih elementih znamk6. Ob tem sodišče sledi še nadaljnjemu razlogovanju organa, da je presojo podobnosti mogoče opraviti zgolj na podlagi prevladujočega elementa, le če preostale sestavine znamke ne predstavljajo enakega oziroma izrazitejšega dela znamke. Tako bi bilo zlasti takrat, kadar ta sestavni del sam prevlada v predstavitvi te znamke, ki jo ima upoštevana javnost v spominu, tako da drugi sestavni deli te znamke v celotnem vtisu, ki ga ustvarja, postanejo manj opazni7. 17. Tožnik tudi pritrjuje organu, da je beseda HOTEL v obeh znakih za hotelske storitve nerazlikovalna, in da je figurativni element v obeh znakih njun najdominantnejši oziroma razlikovalen element - črka A. Ne strinja pa se z opravljeno primerjavo obeh znakov, kar podrobno obrazloži v zvezi z vsakim posameznim vidikom primerjave znakov.

18. V zvezi z vizualno primerjavo obeh znakov je organ izpostavil, da se primerjava predvsem nanaša na črki A v obeh znakih, ki imata različni grafični podobi (v prijavljenem znaku je oglata, z vodoravno zgornjo črto, v prejšnji znamki je bolj standardne oblike, le da je nekoliko zožana, na vrhu se črti zaključita na približno treh četrtinah in nadomestita s tremi zvezdicami), vendar ni dvoma, da gre v obeh znakih za črko A, kar pri predhodni znamki potrjuje še besedna zveza A HOTEL pod osrednjo črko A. Zato tožnikov ugovor, da ne gre v obeh primerih nedvomno za črko A, temveč povprečni potrošnik ob pogledu dominantnega dela predhodne znamke zazna veliko tiskano črko H in tri pet-kotne zvezdice strnjene v trikotnik, ne vzdrži. Četudi bi bilo pritrditi tožnikovi tezi, da bi povprečni potrošnik šele skupaj z zapisom A HOTEL pod tem dominantnim grafičnim elementom figurativni element predhodne znamke dojel tudi kot črko A, pa sodišče opozarja na zgoraj zapisano stališče, da je presojo podobnosti mogoče opraviti zgolj na podlagi prevladujočega elementa, le če preostale sestavine znamke ne predstavljajo enakega oziroma izrazitejšega dela znamke, za kar v tem primeru po oceni sodišča ne gre. Upoštevajoč razlogovanje organa, da sta besedna dela znamk enaka, le v obratnem vrstnem redu, z v obeh primerih dominantno črko A in besedo HOTEL oziroma A HOTEL, v sicer bistveno manjših dimenzijah, se tudi sodišče strinja, da bodo tudi potrošniki znaka dojemali kot celoto v vizualnem smislu. Tožnik sicer zatrjuje, da bi lahko figurativni element prijavljenega znaka prikazoval npr. domiselno vektorsko ilustracijo mize, stola, enojne postelje ali ležišča, kar naj ne bi bilo običajno glede na storitve, ki jih pokriva prijavljeni znak, kar pa glede na prej povedano ne vzdrži sodne presoje. Tožnik še opozarja na različne barvne kombinacije obeh znakov, kar po njegovem mnenju odločilno vpliva na razlikovanje med znakoma. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tudi organ kot razliko med znakoma izpostavil njuno barvno izvedbo (prijavljeni znak je v barvni izvedbi zlate črke na črni podlagi, predhodni znak pa je registriran v srebrno-sivi barvi na svetli podlagi) in zaključil, da gre za razliko med znakoma, kot to zatrjuje tožnik. Sodišče se zato strinja z zaključkom organa, da je stopnja vizualne podobnosti relativno nizka, ne pa, da si znaka vizualno sploh nista podobna glede na zgoraj opisane enake elemente obeh primerjanih znakov. Na drugačno presojo posledično ne morejo vplivati primeri odločitev EUIPO in Splošnega sodišča, ki jih izpostavlja tožnik v tožbi, saj gre za primere, kjer so primerjani znaki vsebovali eno črko, za kar tu ne gre. Enako velja tudi za primere, naštete v izpisu s spletne strani (A9), kjer so našteti primeri registriranih blagovnih znamk pri EUIPO, ki vsebujejo črko A. Kot že zgoraj opredeljeno, primerjana znaka vsebujeta več elementov, vključno z besedno zvezo A Hotel oziroma Hotel A. 19. S pomensko analizo znakov, ki jo je opravil organ, se tožnik strinja, če gre pri obeh primerjanih znakih za črko A, ki je v odnosu na besedo HOTEL in storitve, ki jih pokrivata znamki, fantazijska. V primeru, da temu ni tako, pa tožnik razloguje, da bi povprečni potrošnik figurativni element predhodne znamke H dojel kot prvo črko besede hotel, tri zvezdice pa kot kategorizacijo hotela, torej kot celoto: Hotel s tremi zvezdicami A hotel in jo tako tudi izgovoril. Pri prijavljenem znaku pa bi glede na figurativni element v predstavljeni barvni kombinaciji takoj pomislil na HOTEL z visokim standardom, kar je res, saj gre za hotel s štirimi zvezdicami, torej za višjo kategorijo nastanitvenih hotelov. Sodišče povzetemu razlogovanju tožnika ne more slediti. Črka A ni oznaka za kvaliteto hotela, kar je splošno znano dejstvo. Ta črka je v prijavljenem znaku res označena z zvezdicami (kar bi torej lahko povezali s figurativnim elementom predhodne znamke), vendar se te (kot je izpostavil že organ) ponavadi nahajajo v vrsti in so prikazane kot samostojen element. Zato tudi po oceni sodišča prijavljenega znaka povprečni potrošnik ne bo dojemal kot hotela višje kategorije. Posledično sta si zato primerjana znaka tudi fonetično podobna. V tem delu sledi sodišče obrazložitvi izpodbijane odločbe in je v izogib ponavljanju zato na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

**O kršitvah pravil postopka**

20. Tudi do zatrjevane kršitve pravil postopka ni prišlo. Organ je namreč po oceni sodišča v zadostni meri obrazložil svoje razloge o podanosti verjetnosti zmede v smislu, da bo povprečni potrošnik zamenjeval primerjani znamki oziroma ju celo povezoval. Kot je organ povzel, je bila v konkretnem primeru ugotovljena podobnost blaga kot podobnost znakov. Kot relevantnega potrošnika je tudi po presoji sodišča organ pravilno označil končnega potrošnika blaga, torej najširšo javnost, zato je stopnja pozornosti normalna. Nedvomno je treba pritrditi organu, da ima potrošnik le redko možnost opraviti neposredno primerjavo različnih znamk, temveč se mora zanesti na njihovo nepopolno podobo8, ki jo je ohranil v spominu. Tožnik temu zaključku ugovarja, sklicujoč se na odločitve EUIPO ter sodno prakso Splošnega sodišča in Sodišča EU. Meni namreč, da je verjetnost zmede odvisna od številnih med seboj povezanih dejavnikov, med katerimi je tudi vizualna analiza primerjanih znakov. Kot je sodišče obrazložilo že zgoraj, se strinja z organom glede vizualne primerjave znakov, ker pa je v vsakem primeru primerjava opravljena z vseh že predstavljenih vidikov (in je v konkretnem primeru tudi bila), na tej podlagi pa se oceni tudi verjetnost zmede v smislu zamenjevanja primerjanih znamk, je bila ta v tem primeru pravilno ocenjena.

21. Ugovora o napačni označbi relevantnega potrošnika zaradi določenih storitev v razredu 43 (storitve organizacije banketov, oddajanje v najem dvoran za srečanje) pa tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni uveljavljal, zaradi česar ga sodišče, glede na to, da v tožbi ni obrazložil, zakaj ga ni uveljavljal že v postopku izdaje upravnega akta9, ne obravnava.

22. Sodišče tudi ne obravnava ugovora tožnika v zvezi z nemožnostjo zamenljivosti hotelov, ko bi povprečni potrošnik namesto hotela v Ljubljani, kjer bi želel bivati, po pomoti rezerviral hotel v Žalcu (razdalja med Žalcem in Ljubljano je približno 70 km), še zlasti glede na lokacijo hotela v Ljubljani in njegovo usmeritev v primerjavi s hotelom v Žalcu in njegovo usmeritev. Ta ugovor je sicer tožnik res že uveljavljal v upravnem postopku, vendar ga ni v tožbi10, temveč šele v prvi pripravljalni vlogi (torej po poteku roka za vložitev tožbe), pri čemer pa ne gre za navedbe, ki bi se nanašale na razloge, ki bi jih toženka podala v odgovoru na tožbo. Tako tudi sodna praksa11. 23. V 101. in 102. členu ZIL-1 je predpisan postopek ugovora pri registraciji znamke. Tako je najprej določeno, da lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave prijave znamke pri uradu vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke, ki lahko temelji le na razlogih iz 44. člena tega zakona in mora vsebovati ustrezne dokaze, ugovor lahko temelji na eni ali več prejšnjih pravicah, če je njihov imetnik isti in če se v delu ali v celoti nanašajo na blago ali storitve, za katere je prijavljena znamka, zoper katero je vložen ugovor (prvi in drugi odstavek 101. člena ZIL-1). V nadaljnjih odstavkih so predpisani nadaljnji pogoji pri obravnavi ugovora. Urad obvesti prijavitelja znamka o vloženem ugovoru, prijavitelj se lahko v treh mesecih od prejema obvestila izreče o razlogih iz ugovora (102. člen ZIL-1). Urad preveri, ali je ugovor utemeljen, v mejah navedb vložnika ugovora in navedb prijavitelja znamke ter predloženih dokazov (prvi odstavek 102. c člena ZIL-1). Če Urad ugotovi, da ugovor ni utemeljen, ga z odločbo zavrne in nadaljuje postopek registracije znamke (drugi odstavek 102. c člena ZIL-1). Če Urad ugotovi, da je ugovor utemeljen in da znamke ni dovoljeno registrirati za vse blago ali storitve, za katere je znak prijavljen, z odločbo zavrne prijavo znamke v celoti (tretji odstavek 102. c člena ZIL-1). Če Urad ugotovi, da je ugovor utemeljen in da znamke ni dovoljeno registrirati za nekatero blago ali nekatere storitve, za katere je znak prijavljen, z odločbo zavrne prijavo znamke za to blago ali storitve, za preostalo blago ali storitve pa se postopek registracije znamke nadaljuje (četrti odstavek 102. c člena ZIL-1).

24. Iz povzetih določb ZIL-1 torej izhaja, da je upravni organ v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije vezan na ugovor. Povedano drugače: pri preizkusu ugovora je vezan na dejansko stanje, ki ga je dolžan ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke. To tudi pomeni, da so vse stranke seznanjene z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe.

25. Iz podatkov spisa izhaja, da je organ tožniku posredoval ugovor stranke z interesom, o katerem se je tožnik tudi opredelil z odgovorom na ugovor in ga posredoval organu. To pomeni, da je bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki jih je organ upošteval pri odločitvi. Zato ne vzdrži tožnikov ugovor, da se je šele z izdajo odločbe seznanil s stališči iz izpodbijane odločbe, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati tožbene navedbe in z njimi povezane listine, ki jih tožnik ni uveljavljal že v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta.

**O predlogu tožnika za prekinitev postopka**

26. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo predlagal sodišču, da prekine predmetni postopek do rešitve pravdnega postopka za razveljavitev predhodne znamke v tem upravnem sporu, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani od 8. 9. 2022 dalje. Pri tem se je skliceval na 52.b, 52.c v povezavi s 102.a, 110.c in 110.d členom ZIL-1. 27. Če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnosti drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanje ne reši pristojni organ (prvi odstavek 47. člena ZUS-1).

28. Prvi odstavek 52.b člena ZIL-1 določa, da če imetnik znamke v obdobju petih let od datuma vpisa znamke v register ni začel resno in dejansko uporabljati znamke v Republiki Sloveniji za blago ali storitve, za katere je registrirana, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let, veljajo za znamko omejitve in sankcije iz 52.c, 102.a, drugega odstavka 110.c člena in a122.a člena tega zakona, razen če obstajajo upravičeni razlogi za njeno neuporabo. 52. c člen ZIL-1 opredeljuje pogoje za uveljavljanje neuporabe prejšnje znamke kot načina obrambe v postopku za ugotovitev ničnosti, 102. a člen pa pogoje za uveljavljenje neuporabe kot načina obrambe v postopku ugovora12. Določbi 110.c in 110.d člena ZIL-1 se nahajata v Osmem a poglavju: Razveljavitev in ugotovitev ničnosti znamke. Gre torej za poseben postopek, ki se (tudi) uvede pred Uradom, stranke imajo pa tudi možnost sodnega varstva pravic iz tega zakona, česar se je očitno poslužil tudi tožnik, ko je sprožil pravdni postopek (111. člen ZIL-1 in nadaljnji).

29. Kot že povedano, gre v tem sporu za pravilnost in zakonitost odločitve, izdane po prijavi znamke tožnika in izvedenega ugovornega postopka. Ker je bil postopek, ki se je končal z izdajo izpodbijane odločbe, končan pred vložitvijo tožbe na razveljavitev prejšnje znamke na Okrožno sodišče v Ljubljani, ne gre torej za predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna rešitev v tem upravnem sporu, saj sodišče presoja pravilnost in zakonitost odločitve na dan izdaje odločbe. Ob tem je treba še dodati, da tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik v ugovornem postopku uveljavljal neuporabo prejšnje znamke kot način obrambe v postopku ugovora pod pogoji, kot to terja zgoraj citirani 102. a člen ZIL-1, tega pa tudi ne zatrjuje v tožbi ali kasnejši pripravljalni vlogi oziroma to ne izhaja iz navedb, podanih na naroku za glavno obravnavo.

30. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in izdana odločba zakonita in pravilna, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 31. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. in III. točki izreka:**

32. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

33. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A., d.o.o. je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da sodišče tožbo tožnika zavrne, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo in navedbe, podane na naroku za glavno obravnavo, take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je v pretežni meri povzela obrazložitev izpodbijane odločbe oziroma ponovila svoje navedbe iz postopka. S temi navedbami pa ni vplivala na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo.

1 Ki teče od 8. 9. 2022 dalje (kot pojasnjeno na vprašanje sodnice); 2 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko kot tožbeni razlogi upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti ali navesti v postopku izdaje upravnega akta. 3 Sodišče namreč presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta v času njegove izdaje - 6. člen ZUP, 30. člen ZUS-1; 4 28. člen ZUS-1; 5 Tretji odstavek 20. člena ZUS-1, smiselno 30. člen ZUS-1; 6 Tako tudi Sodišče EU v C-251/95; 7 Tako tudi Splošno sodišče v T-7/04; 8 Vsaj v veliki večini primerov - op. sod. 9 52. člen ZUS-1: V tožbi lahko tožnik uveljavlja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo le kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 10 Kot že povedano, tožbo je treba vložiti v 28 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek odločanja končan in v tožbi je treba navesti vse razloge, zaradi katerih je vložena tožba (30. člen ZUS-1). Tako tudi ustaljena sodna praksa (npr. sodbe Upravnega sodišča RS, I U 167/2013, I U 688/2012); 11 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 334/2016 z dne 14. 6. 2017; 12 102.a člen: Prijavitelj znamke, zoper katero je bil vložen ugovor iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, lahko v roku iz 102. člena tega zakona zahteva, da imetnik prejšnje znamke, ki je vložil ugovor zoper registracijo njegove znamke, predloži dokaze, da je v obdobju zadnjih petih zaporednih let pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice svojo znamko, ki je razlog za ugovor, v skladu z 52.b členom tega zakona začel resno in dejansko uporabljati za blago ali storitve, za katere je registrirana, ali da obstajajo upravičeni razlogi za njeno neuporabo, pod pogojem, da je na datum vložitve prijave ali datum prednostne pravice kasneje prijavljene znamke že poteklo pet let od datuma vpisa prejšnje znamke v register (prvi odstavek). Urad pozove imetnika prejšnje znamke, da se v treh mesecih od vročitve poziva izreče o zahtevi z prejšnjega odstavka in predloži ustrezne dokaze (drugi odstavek).