Jedro

Pravno pravilo, da se od subsidiarnega poroka sme zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi (prvi odstavek 1004. člena ZOR), ne narekuje razlage, da upnik lahko vloži tožbo proti poroku šele potem, ko je bila obveznost glavnemu dolžniku že naložena s sodbo, pa je kljub temu ni izpolnil. Od trenutka, ko je nastopila subsidiarna obveznost subsidiarnega poroka, ima upnik izbiro: tožiti samo glavnega dolžnika ali samo poroka ali oba - v tem zadnjem primeru seveda kot solidarna dolžnika. Tudi v primeru, ko je treba prvi odstavek 1004. člena ZOR uporabiti za občino kot zakonitega subsidiarnega poroka za obveznosti krajevne skupnosti, ki je pravna oseba (četrti odstavek 19.c člena ZLS), ni razlogov za drugačen odgovor na vprašanje, kdaj pridobi upnik krajevne skupnosti tožbeno pravico proti občini.

Izrek

1. Revizija prve toženke Občine T. se zavrne. 2. Revizija druge toženka Krajevne skupnosti S. se zavrže. 3. Tožnikovi reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bilo delno ugodeno pritožbi prve toženke Občine T. in je bil z delno spremembo sodbe prve stopnje zavrnjen drugi tožbeni zahtevek proti tej toženki (točka I-1), in v odločitvi o pravdnih stroških (točki I-2 in III), razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Odločitev o stroških revizijskega postopka po tožnikovi reviziji se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišči prve in druge stopnje sta v tej pravdni zadevi odločali v dveh sporih, ki ju je tožnik sprožil z eno tožbo. V prvem sporu je od prve toženke Občine T. zahteval plačilo 1,313.208 SIT iz naslova odmene za zemljišče s parc. št. 351/1, cesta, 782 m2, k.o... vas, s primarno utemeljitvijo, da je to zemljišče prodal prvi toženki, ki pa kupnine po dogovorjeni cenitvi ne plača, in s podrejeno utemeljitvijo, da je tožnikovo zemljišče z izgradnjo asfaltirane ceste prešlo v premoženje prve toženke, ki je tako neupravičeno obogatena na tožnikov račun. V drugem sporu je tožnik od prve toženke Občine T. in od druge toženke Krajevne skupnosti S. zahteval, naj mu solidarno plačata 5,248.772 SIT kot odmeno za zemljišče parc. št. 362/2, pot, 666 m2, 362/3, igrišče, 24 m2 in 361/3, igrišče, 1163 m2, vse k. o... Pri tem je glede druge toženke navedel kot primarno podlago zahtevka pogodbo o prodaji zemljišča za otroško igrišče, sicer pa ga utemeljil z bistveno enako dvojno utemeljitvijo, kot jo je navedel v podlagi zahtevka iz prvega spora. Glede prve toženke občine je ta zahtevek utemeljil s sklicevanjem na "sedaj veljavno ustavno ureditev".

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo obema tožbenima zahtevkoma in sicer glede glavnega zahtevka v celoti, zamudne obresti pa je prisodilo le za čas od dneva izračuna vrednosti nepremičnin po cenitvi sodnega izvedenca. Ugotovilo je, da je v obeh primerih bila sklenjena pogodba, ki sicer ni bila v predpisani pisni obliki, toda "ustni dogovor je popolnoma zaživel" in ga je po 73. členu ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) treba upoštevati. V obeh primerih je šlo za dogovor o odplačnem prenosu tožnikovega zemljišča v last prve oziroma druge toženke: tožnik je dogovor izpolnil, toženki ne. Plačati morata ceno oziroma odškodnino, ki jo je ugotovil sodni izvedenec. Tak način določitve cene je bil dogovorjen, cena je bila določljiva. Ugovor zastaranja, ki ga je uveljavljala prva toženka, ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o pritožbi prve toženke. Glede odločitve o zahtevku iz prvega spora jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Glede zahtevka iz drugega spora pa je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, tako da je zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrnilo z utemeljitvijo, da je po 19.c členu ZLS (Zakona o lokalni samoupravi) v zvezi s prvim odstavkom 1004. člena ZOR odgovornost občine za obveznosti krajevne skupnosti subsidiarna in bo podana šele takrat, če druga toženka dolga ne bo plačala. Glede na spremenjeno odločitev o tem glavnem zahtevku je tudi spremenilo odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji in naložilo tožniku plačilo dela pritožbenih stroškov prve toženke.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizije tako tožnik kot obe toženi stranki.

Revizija prve toženke Občine T. izpodbija odločitev o zahtevku iz prvega spora. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na prvi in na drugi stopnji ter predlaga razveljavitev sodbe (obeh stopenj) in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizijo konkretizira z naslednjimi razlogi: Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker je višje sodišče ugotovilo kot temelj obveznosti neupravičeno obogatitev, čeprav do prehoda parc. št. 351/1 iz tožnikovega premoženja v toženkino premoženje ni prišlo, saj ni bilo pogojev za nobenega izmed načinov pridobitve toženkine lastninske pravice. Tožnik ni nikoli navajal dejstev, ki bi lahko predstavljala temelj za pridobitev toženkine lastninske pravice. Navajal je le, da ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, ker je zemljišče asfaltirano in se po njem odvija javni promet, na tej podlagi pa ni mogoče zaključiti, da je prišlo do prehoda premoženja. Odločitev je nepravilna zato, ker je tožnikov pravni prednik parcelo podaril. Vračila pa ne more zahtevati nekdo, ki je kaj plačal, čeprav je vedel, da ni dolžan (211. člen ZOR).

Tožeča stranka je vedela, da ni nič dolžna. Sporno parcelo je podarila. Zato ni upravičena terjati ničesar.

Podane so bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi in prvi stopnji. Tožnik je dokazoval le obstoj prodajne pogodbe, s tem pa ni zadovoljil zahtevi 7. in 212. člena ZPP glede trditvenega in dokaznega bremena. Sprejemanje pravnih sklepov brez ustrezne trditvene podlage pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo dejstev glede prehoda premoženja, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zapisalo je, da je temelj obveznosti tožene stranke glede na vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v drugem odstavku 210. člena ZOR - ni pa obrazložilo, katere so tiste dejanske ugotovitve, ki narekujejo tak zaključek. Po toženkinem mnenju je sodišče prve stopnje ugotovilo kot temelj obveznosti prodajno pogodbo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoče izpeljati, da je prišlo do prehoda premoženja brez temelja, oziroma tak zaključek vodi v neodpravljivo in nerazumljivo nasprotovanje v obrazložitvi.

Sodišču prve stopnje očita prva toženka bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako izvedensko mnenje kot sodba prve stopnje se opirata na mnenje Ministrstva za kmetijstvo. To mnenje toženki ni bilo vročeno. S tem se ni mogla izjasniti o vseh dokazih, konkretno o izvedenskem mnenju, ki se sklicuje na listine, ki jih toženka ni videla.

Prva toženka je reviziji dodala predlog za odločitev o stranski intervenciji, ki se nanaša na drugi spor. Predlog se glasi, naj "pristojno sodišče izda sklep o intervenciji prvotožene stranke v postopku odločanja o tožnikovem zahtevku zoper KS S." (torej druge toženke. Pri tem se sklicuje na to, da je bilo "v pritožbi navedeno, da se le-ta vlaga tudi v korist pravnih interesov drugotožene stranke, saj prvotožena stranka subsidiarno odgovarja za obveznosti drugotožene".

Revizija druge toženke Krajevne skupnosti S. izpodbija odločitev o zahtevku iz drugega spora. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na prvi in na drugi stopnji ter predlaga razveljavitev sodbe (obeh stopenj) in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Bistveni konkretni razlogi te revizije so: Višje sodišče je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker druge toženke ni pozvalo k predložitvi pooblastila za vložitev pritožbe. Ker pritožbeno sodišče ni ravnalo po 108. členu ZPP, je njegova sodba napačna in protiustavna. Če bi obravnavalo pritožbo tako, kot bi jo moralo, bi spremenilo sodbo in zavrnilo zahtevek proti drugi toženki. Predvsem bi po uradni dolžnosti preskusilo uporabo materialnega prava, tega preskusa pa sodba prve stopnje ne vzdrži. Z ravnanjem višjega sodišča je bila drugi toženki kršena z ustavo varovana pravica do pritožbe. Zaradi česar je odločitev višjega sodišča, da o pritožbi ne bo odločalo, protiustavna in ne zgolj nezakonita.

Tožnikova revizija izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o delni ugoditvi reviziji prve toženke, uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo drugostopenjske sodbe, tako da se pritožba prve toženke zavrne in potrdi sodba prve stopnje. Bistveni konkretni razlogi te revizije so: Sodišče druge stopnje se sklicuje na ZLS in na določbo 1004. člena ZOR o zakonitem poroštvu. Njegov zaključek je, 1) da tožnik lahko uveljavlja še sporni zahtevek proti prvi toženki šele potem, ko glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi, in 2) da bo obveznost prve toženke zapadla šele, če glavni dolžnik dolga ne bo plačal. To razlogovanje je v popolnem nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da druga toženka ni plačala tudi potem, ko je tožnik to zahteval. V nasprotju je tudi z zapisi o izjavah prič v razpravnih zapisnikih in dokazilnih listinah. Zato ima sodba druge stopnje nepreizkusljive pomanjkljivosti, o odločilnih dejstvih je nasprotje med navedbami v njej o vsebini listin in zapisnikov in samimi listinami in zapisniki. Podana je zato bistvena kršitev določb ZPP.

Razlogovanje drugostopenjske sodbe, da naj bi obveznost prve toženke zapadla šele, če glavni dolžnik dolga ne bo plačal, in da zato prva toženka sploh še ni pasivno legitimirana v tej pravdi, pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava. Stališče, da nastopi obveznost prve toženke šele tedaj, če glavni dolžnik ne bo plačal, pomeni odmikanje zapadlosti terjatve proti prvi toženki na časovno nedoločen trenutek, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 1004. člena ZOR. To stališče je mogoče razumeti tako, da naj bi obveznost prve toženke nastopila šele, če druga toženka ne izpolni obveznosti v roku, ki ga je določila sodba prve stopnje - ali pa še skrajneje, šele takrat, ko bo brezuspešna izvršba zoper drugo toženko. Po tožnikovem mnenju pridejo v poštev določila o solidarni obveznosti več dolžnikov po 414. členu ZOR.

V prvostopenjskem postopku z revizijo, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo. Tožnik na reviziji toženk ni odgovoril, na njegovo revizijo pa je odgovorila prva toženka. Predlaga zavrnitev revizije. Obveznost druge toženke je nastala šele s sodbo. Tožnik ni niti navajal niti dokazal, da bi kdaj pisno od druge toženke zahteval izpolnitev obveznosti in določil rok izpolnitve. Postavitev roka pa je bistvena za nastanek obveznosti subsidiarnega poroka.

Revizija prve toženke ni utemeljena, revizija druge toženke ni dovoljena, tožnikova revizija pa je utemeljena.

O reviziji prve toženke.

Neutemeljena je graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je parc. št. 351/1 k. o...

javna pot in da je asfaltirana. S tem je ugotovljeno, da je to zemljišče del javnega cestnega omrežja in da torej ni več v tožnikovem premoženju. Dejstvo, da je še vedno pripisana zemljiškoknjižnemu vložku v njegovi lasti, tega ne spremeni. Prva toženka ni zanikala tožnikove trditve, da je prav ona (oz. njena pravna prednica, prejšnja Občina T.) asfaltirala cesto, in ni nikoli trdila, da z javno cesto, katere del je sporna parcela, gospodari kdo drug. Torej ne drži, da ni dejanske podlage za presojo, da je sporno zemljišče prešlo v premoženje prve toženke in da je torej ona pasivno legitimirana za tožnikov obogatitveni zahtevek.

Neutemeljena je tudi v zvezi s tem postavljena revizijska trditev in nanjo navezani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji, da namreč: tožnik ni nikoli navajal dejstev, ki bi lahko predstavljala temelj za pridobitev toženkine lastninske pravice; ni konkretiziral dejstev glede prehoda premoženja in neupravičene obogatitve; je dokazoval le obstoj prodajne pogodbe, s tem pa ni zadovoljil zahtevi 7. in 212. člena ZPP glede trditvenega in dokaznega bremena - sprejemanje pravnih sklepov brez ustrezne trditvene podlage pa pomeni relativno procesno kršitev. Ti očitki so neutemeljeni, ker tožnik je zatrjeval prehod sporne parcele v premoženje tožene stranke, kot podlago pravice do odmene za to zemljišče pa ni navajal le pogodbe ampak tudi neupravičeno pridobitev.

Revizijski očitek, da je izpodbijana odločitev nepravilna zato, ker je tožnikov pravni prednik parcelo podaril, ne pomeni nič drugega kot poskus izpodbijanja dejanske podlage sodbe, ki v revizijskem postopku ni dovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP). Brezplačen odstop sporne parcele toženki ni bil ugotovljen. V zvezi s tem revizijskim očitkom zapisano sklicevanje na 211. člen ZOR niti ni jasno.

Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo dejstev glede prehoda premoženja, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - ker je zapisalo le, da je temelj obveznosti tožene stranke glede na vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v drugem odstavku 210. člena ZOR, ni pa obrazložilo, katere so tiste dejanske ugotovitve, ki narekujejo tak zaključek. Razlogi sodišča druge stopnje so v tem delu morda res malce skopi. A za kvalificirano zastopano toženko to ne bi smel biti problem. Povsem jasno je, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo na ugotovitve, da je parc. št. 351/1, k. o..., javna pot, ki je asfaltirana, in da prva toženka tožniku zanjo ni plačala odškodnine oziroma ničesar (kar pravzaprav ves čas pravde sploh ni bilo sporno, brezplačnosti prenosa pa po sprejeti dokazni oceni toženka ni dokazala).

Neutemeljen je nadalje revizijski očitek, da je v izpodbijani sodbi druge stopnje "neodpravljivo in nerazumljivo nasprotovanje v obrazložitvi", ker je sodišče prve stopnje ugotovilo kot temelj obveznosti prodajno pogodbo, iz teh dejanskih ugotovitev sodišča pa ni mogoče izpeljati, da je prišlo do prehoda premoženja brez temelja. Na dlani je, da sodišče druge stopnje za podlago svoje pravne presoje ni vzelo tistih dejanskih ugotovitev prve stopnje, ki se nanašajo na obstoj prodajne pogodbe, ampak le one, ki se nanašajo na tožnikovo opustitev posesti sporne parcele in toženkin prevzem te nepremičnine v svoje upravljanje (o čemer je bil govor v prejšnjih odstavkih te obrazložitve.

Odgovoriti je treba končno še na očitek, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na prvi stopnji, ker se tako izvedensko mnenje kot sodba prve stopnje opirata na mnenje Ministrstva za kmetijstvo, ki toženki ni bilo vročeno. S tem se ni mogla izjasniti o vseh dokazih, konkretno o izvedenskem mnenju, ki se sklicuje na listine, ki jih toženka ni videla. Tudi ta očitek ni utemeljen. Dokaz, na katerega se opira odločitev o višini odmene, ki jo mora toženka plačati tožniku za sporno parcelo, je bil dokaz po sodnem izvedencu, ki je ocenil vrednost po stanju ob vključitvi parcele v javno cesto in po cenah na dan 31. 8. 1998. Izvedenec se glede cenitve parc. št. 351/1 ni skliceval na mnenje Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, v zvezi s katerim očita toženka sodišču prve stopnje procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato na ta očitek ni treba še podrobneje ali bolj načelno odgovarjati.

Po vsem doslej obrazloženem se je izkazalo, da ni mogoče pritrditi nobenemu izmed revizijskih razlogov prve toženke. Glede na dejansko podlago izpodbijane odločitve pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (371. člen ZPP) revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Revizija prve toženke torej ni utemeljena in jo je na podlagi 378. člena ZPP zato treba zavrniti.

Na tem mestu je treba zapisati tudi stališče revizijskega sodišča glede "predloga za odločitev o stranski intervenciji". Predlog ni popolnoma jasen. Vključen je v revizijo prve toženke kot nekakšen njen dodatek ali privesek. V revizijskem postopku morajo biti predlogi strank popolnoma jasni, saj se nanašajo na pravnomočno končan pravdni postopek, v pravnomočne sodne odločbe pa zakonodajalec dovoli posegati le v skrajno omejenih primerih in le zaradi strogo določenih razlogov. Zato se revizijsko sodišče ne more spuščati v ugibanje, ali je imela prva toženka v mislih odločitev o navedbi v njeni pritožbi, da je pritožba vložena tudi v korist pravnih interesov druge tožene stranke, ali pa morda odločitev o njeni prijavi stranske intervencije, izjavljeni v samem sedanjem, v revizijsko vlogo inkorporiranem besedilu. Ker tega ne more (in je še toliko manj dolžno) početi, šteje tako imenovani "predlog za odločitev o stranski intervenciji" kot brezpredmeten za odločitev v revizijskem postopku.

O reviziji druge toženke.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato revizije ne more vložiti pravdna stranka, ki ni vložila pritožbe in glede katere sodba prve stopnje ni bila v njeno škodo spremenjena s sodbo sodišča druge stopnje. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje niti odločitve o pritožbi druge toženke niti odločitve, ki bi pomenila tožnikov večji uspeh v sporu z drugo toženko, kakor ga je dosegel na prvi stopnji. Izkaže se, da druga toženka z revizijo skuša izpodbiti odločitev sodišča prve stopnje. Take vsebine in smotra revizija ne more imeti.

Ne glede na doslej povedano revizijsko sodišče vendarle odgovarja drugi toženki na očitek, da je višje sodišče relativno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je ni pozvalo k predložitvi pooblastila za vložitev pritožbe (pri tem se sklicuje na 108. člen ZPP) - nadaljevan z očitkom, da je zato izpodbijana sodba "napačna in protiustavna", saj ji je bila z ravnanjem višjega sodišča kršena z ustavo varovana pravica do pritožbe. Pomanjkanja pooblastila za zastopanje stranke ne ureja 108. člen, ureja ga 98. člen ZPP. Toda uporaba te zakonske določbe v postopku na drugi stopnji bi bila potrebna, če bi pooblaščenec prve toženke navedel kot pritožnika obe toženki. Vsebina pritožbe ni bila taka: nedvoumno je bila navedena kot pritožnica le prva toženka Občina T. Ustavna pravica do pritožbe je pravica; če je pravdna stranka ne izkoristi, je to stvar njenega procesnega razpolaganja. Sodišče druge stopnje je z vso skrbnostjo analiziralo pritožbo prve toženke in tudi revizijsko sodišče iz besedila pritožbe prve toženke nikakor ne more ugotoviti niti, da naj bi bila tudi druga toženka pritožnica, niti, da naj bi prva toženka prijavila stransko intervencijo na strani druge toženke in vložila pritožbo proti odločitvi o tožnikovem zahtevku zoper drugo toženko. Vsi nadaljnji razlogi te revizije so brezpredmetni.

Revizijo druge toženke je bilo torej treba zavreči, ker ni dovoljena (377. člen ZPP).

O tožnikovi reviziji.

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot očitku "nepreizkusljivih pomanjkljivosti" mu ni mogoče pritrditi, ker je sodba druge stopnje obrazložena tako, da jo je mogoče preskusiti - drugo je vprašanje, ali ji je mogoče v celoti pritrditi, kar pa je vprašanje materialnopravnega preskusa. Kot očitku nasprotij o navedbah sodbe glede vsebine dokazov o odločilnih dejstvih in med temi dokazi samimi, pa je očit-ek nekonkreten in tako nesposoben za revizijski preskus.

Utemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Revizijsko sodišče namreč ne sprejema razlage četrtega odstavka 19.c člena ZLS v zvezi s prvim odstavkom 1004. člena ZOR, za katero se je odločilo sodišče druge stopnje.

Odgovornost občine za obveznosti njenega ožjega dela (na primer krajevne skupnosti), ki je pravna oseba, je pravilno opredelilo kot zakonito poroštvo - in sicer kot subsidiarno poroštvo (to zadnje je v četrtem odstavku 19.c člena ZLS jasno opredeljeno). Toda pravnega pravila, ki ga za subsidiarno poroštvo določa prvi odstavek 1004. člena ZOR - "od poroka se sme zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi (subsidiarno poroštvo)" - v obravnavani dejanski, pravni in procesni situaciji ni mogoče razlagati tako, kot je obrazložilo sodišče druge stopnje.

Tožnik je v tožbi navedel, da je v letu 1993 zahteval od tožene krajevne skupnosti plačilo odmene za zemljišče, ki je predmet zahtevka v drugem izmed obravnavanih sporov. Druga toženka je to trditev priznala kot točno. Le do sporazuma o višini odmene pred pravdo ni prišlo. Druga toženka se je plačilu upirala in zahtevanega plačila do tožbe nesporno ni opravila. V tožbi, vloženi januarja 1994, je tožnik terjal plačilo povsem opredeljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev ocenilo, da ga je terjal na podlagi sklenjenega "dogovora o odkupu parcele". Prva toženka je take ugotovitve in presojo s pritožbo izpodbijala, vendar se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo, ker je štelo, da je odločilen le pravni položaj prve toženke kot zakonitega subsidiarnega poroka, kar da zadošča za izpodbijano spremembo sodbe prve stopnje. Pri presoji pravilnosti izpodbijane razlage prvega odstavka 1004. člena ZOR v zvezi s četrtim odstavkom 19.c člena ZLS je zato treba upoštevati kot izhodišče pogodbeno podlago tožnikovega zahtevka proti drugi toženki - torej zahtevka za plačilo kupnine, določljive na pogodbeno dogovorjeni način. Pri taki terjatvi ni mogoče sprejeti izpodbijane razlage navedenih zakonskih določb, da naj bi upnik (tožnik) ne mogel tožiti subsidiarnega poroka (prve toženke), dokler ne iztoži terjatve od pogodbene dolžnice (druge toženke) in dokler tej ne poteče s sodbo dani plačilni (paricijski) rok - tako je po presoji revizijskega sodišča treba razumeti stališče sodišča druge stopnje, da bo obveznost občine "zapadla šele, če glavni dolžnik dolga ne bo plačal".

Smotrno je dodati - sicer zunaj dejanske podlage in presoje pravnega razmerja tožnika in druge toženke, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in katere sodišče druge stopnje ni zavrnilo - da tudi druga, podrejeno zatrjevana pravna podlaga (plačilo odmene po pravilih o neupravičeni pridobitvi) ne narekuje nujno drugačne razrešitve vprašanja nastanka obveznosti zakonitega subsidiarnega poroka. Vsaj z vložitvijo tožbe je tožnik drugi toženki postavil povsem določno zahtevo za plačilo odmene za zemljišče, ki je (po tožbenih navedbah in ugotovitvah sodišča prve stopnje) prešlo v premoženje druge toženke, in ji tudi dal rok (petnajstih dni) za izpolnitev te obveznosti. (Za ta razmislek ni bistveno, da je tožnik med pravdo zvišal tožbeni zahtevek tudi v tem drugem sporu.) Tudi v tem kontekstu ni sporno, da druga toženka plačila (vse do konca glavne obravnave) ni izvršila. To bi v konkretni (zatrjevani, za ta dodatni razmislek upoštevni) dejanski, predvsem pa opisani procesni situaciji pomenilo, da bi ob zaključku glavne obravnave lahko bila izpolnjena pogoja za nastanek subsidiarne obveznosti prve toženke, ki ju je poudarilo sodišče druge stopnje: da je tožnik drugi toženki kot glavni dolžnici postavil določen zahtevek in da ji je dal rok za izpolnitev obveznosti, ki je brez uspeha že potekel. Pravno pravilo, da se od subsidiarnega poroka sme zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi (prvi odstavek 1004. člena ZOR), ne narekuje razlage, da upnik lahko vloži tožbo proti poroku šele potem, ko je bila obveznost glavnemu dolžniku že naložena s sodbo, pa je kljub temu ni izpolnil. Od trenutka, ko je nastopila subsidiarna obveznost subsidiarnega poroka, ima upnik izbiro: tožiti samo glavnega dolžnika ali samo poroka ali oba - v tem zadnjem primeru seveda kot solidarna dolžnika. Tudi v primeru, ko je treba prvi odstavek 1004. člena ZOR uporabiti za občino kot zakonitega subsidiarnega poroka za obveznosti krajevne skupnosti, ki je pravna oseba (četrti odstavek 19.c člena ZLS), ni razlogov za drugačen odgovor na vprašanje, kdaj pridobi upnik krajevne skupnosti tožbeno pravico proti občini. Torej je, od trenutka, ko je nastopila subsidiarna obveznost občine (kot zakonitega poroka), tožnik imel izbiro: tožiti samo drugo toženko krajevno skupnost ali samo prvo toženko občino ali pa obe - v tem zadnjem primeru seveda kot solidarni dolžnici. Prav zahtevana solidarna obveznost obeh toženk je najverjetneje zmotila sodišče druge stopnje - ki je reklo, da ne gre za solidarno, temveč za subsidiarno obveznost. Toda obveznost ni bila solidarna od začetka, bila pa je od trenutka, ko je nastala tudi obveznost občine in se je tožnik odločil za tožbo proti obema.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da se sodba sodišča druge stopnje, v sedaj obravnavanem delu - torej tistem, ki ga izpodbija tožnikova revizija -, opira na zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa k edinemu vprašanju, ki mu je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi prve toženke v proti sodbi v drugem izmed obravnavanih sporov, pripisalo odločilno težo, pa ni preskusilo utemeljenosti vseh pritožbenih razlogov, ki jih je proti temu delu prvostopenjske sodbe uveljavljala prva toženka. Zato je bilo treba tožnikovi reviziji ugoditi na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP in torej izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, s katerim je bilo delno ugodeno pritožbi prve toženke in je bil z delno spremembo sodbe prve stopnje zavrnjen drugi tožbeni zahtevek proti tej toženki (točka I-1) in posledično v odločitvi o pravdnih stroških (točki I-2 in III), zato pa zadevo v tem delu vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče druge stopnje preskusiti odločitev sodišča prve stopnje v sedaj ponovno odprtem delu na podlagi pritožbenih razlogov prve toženke, na katere pri prvem sojenju še ni odgovorilo.

Odločitev o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka po tožnikovi reviziji se za končno odločbo ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških revizij obeh toženk (ki sta zahtevali njihovo povrnitev) je vsebovana v izreku o zavrnitvi teh revizij.