Jedro

Tožena stranka ima prav, ko ugotavlja, da je lahko odločitev sprejela le na podlagi ZPIUOD ter da v tem postopku ni imela podlage, da bi o tožničinem dolgu odločala po določbi 107. člena ZDavP-2, pač pa da lahko o morebitnem odpisu dolga po tej določbi odloča le v drugem, ne pa v konkretnem postopku. Ne gre torej za arbitrarnost tožene stranke, kot to trdi tožnica, niti ji s takim odločanjem niso bile kršene njene ustavne pravice, pač pa tožena stranka zgolj odločala v mejah postavljenega zahtevka, torej odločala skladno z določbo 128. člena ZUP.

Po določbi 4. člena ZPIUOD je namreč dopusten le odpust dolgov iz naslova davčne obveznosti dolžnika, med te pa ne sodijo neporavnane globe, izrečene zaradi storjenih prekrškov. Tudi ZP-1, ki ureja prekrškovni postopek in postopek izterjave neporavnanih glob, njihovega odpisa ne pozna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice za odpis davčnega dolga. V obrazložitvi je prvostopenjski organ pojasnil, da je tožnica dne 4. 9. 2015 vložila vlogo za enkraten odpis davčnega dolga v skladu z Zakonom o pogojih za izvedbo ukrepa odpusta dolgov (v nadaljevanju ZPIUOD). Po podatkih knjigovodskih evidenc je ugotovil, da tožnica dolguje obveznosti iz naslova prekrškov in nedavčnih terjatev ter nedavčnih terjatev v izvršbi pri organu. Ker Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kot specialni predpis, odpisa prekrškovnih dolgov ne dopušča, ZPIUOD pa posebnih določb glede odpisovanja glob nima, odpust dolga iz naslova glob ni dopusten. Enako to velja za globe, ki jih izreka prvostopenjski organ, kot tudi za globe, ki jih izrekajo policija in drugi prekrškovni organi. Skladno s tem je zato tožničino vlogo za dopis dolgov po ZPIUOD zavrnil. 2. Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnice z odločbo, št. DT 499-31-267/2015-2 z dne 10. 12. 2015, potrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ). Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve uvodoma citiral nekatere določbe ZPIUOD, nato pa pojasnil, da davčni organ ne more odpisati vseh obveznosti dolžnika, pač pa le tiste, za katere zakon to dovoljuje. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno da tožnica nima davčnega dolga, ki se lahko odpiše, pač pa dolg iz naslova neplačanih glob. Takega dolga pa po določbah ZPIUOD ni dopustno odpisati, saj zakon tega ne dovoljuje, kot je pravilno ugotovil prvostopenjski organ. Glede pritožbenih navedb tožnice, da terjatev ni konkretizirana in da ni bilo preverjeno ali je prišlo do zastaranja, pa je drugostopenjski organ pojasnil, da je v konkretnem primeru odločal o odpisu dolga na podlagi vloge tožnice po ZPIUOD. Na odločitev zato ne vpliva ali je dolg zastaral ali ne, saj se po tem zakonu dolg ne odpisuje zaradi zastaranja, globe pa niso predmet odpisa dolgov. Kolikor davčni organ ugotovi, da je prišlo do zastaranja posameznega dolga, o tem odloči na podlagi 107. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v konkretnem primeru pa je šlo za odločanje o odpisu na podlagi določb ZPIUOD.

3. Tožnica se s sprejeto odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določbe drugega odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj izpodbijane odločbe ni preizkusila v mejah pritožbenih navedb in tudi ni preizkusila ali je prišlo na prvi stopnji do bistvenih kršitev določb postopka in ali je bil kršen materialni predpis. Tožena stranka je zahtevo tožnice zavrnila le na podlagi 4. člena ZPIUOD, s tem pa prekršila materialno pravo in bistveno kršila določbe ZUP. Napačna je razlaga, da je odločanje tožene stranke omejeno le na določbe ZPIUOD in da zato ni dopustno uporabiti določbe 107. člena ZDavP-2. S tem je tožnici nastala materialna škoda, saj se jo še vedno terja za zastarani dolg in s tem krši tudi njene ustavne pravice iz 2. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), torej krši načelo pravne države, ki prepoveduje arbitrarno tolmačenje veljavne zakonodaje, kot je že odločilo Ustavno sodišče RS v odločbi, št. I-I-330/97-28 z dne 30. 11. 2000. Enako sta bili kršeni določbi 23. člena in 25. člena URS, saj se v upravnem postopku ni odločalo zakonito in neodvisno, posledično pa tožnica ni prejela meritorne odločitve. Tožena stranka po eni strani priznava, da ima tožnica dolgove iz naslova glob, izpusti pa konkretizacijo o tem ali so te terjatve zastarale. Tožena stranka bi morala o tem odločiti po uradni dolžnosti in po določbi 107. člena ZDavP-2. Enako stališče je zavzelo tudi ESČP, ko je odločilo, da ni vloga organa, ki vodi postopek, da nadomesti veljavno zakonodajo in dejansko stanje v listinah s svojo interpretacijo. Prav to pa je v obravnavanem primeru storila tožena stranka. Tožnica v nadaljevanju navaja sklepe, oziroma globe, za katere meni, da so zastarale in ponavlja, da bi o tem morala tožena stranka odločitvi po uradni dolžnosti. Ker tega ni storila, je tožnica upravičena do odškodnine. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji plača tudi odškodnino v višini po 1.200,00 EUR za vsakega od sklepov o izvršbi zaradi neplačanih glob, povrne pa stroške postopka v višini 10,00 EUR.

4. V dopolnitvi tožbe z dne 26. 1. 2016 je tožnica še navajala, da tožene stranke, to je Republike Slovenije, ne sme zastopati Ministrstvo za finance, pač pa Državno pravobranilstvo RS, ki zastopa Republiko Slovenijo v postopkih pred sodišči. Po mnenju tožnice se sodišče izogiba vročiti tožbo pravobranilstvu, da se ne bi videle nepravilnosti Ministrstva za finance.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in jih argumentirala. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

7. 125. člen ZUP določa, da se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Postopek se po uradni dolžnosti prične, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če se ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP), na zahtevo stranke pa v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke (128. člen ZUP). Kolikor gre za upravni postopek, ki se vodi na zahtevo stranke, sme pristojni organ postopek začeti in voditi le, če je taka zahteva podana. Z zahtevo ni mišljena le formalna zahteva, torej vloga stranke, pač pa tudi zahteva v materialnem smislu, torej zahteva, ki vsebuje določen predlog ali zahtevek, kako naj upravni organ odloči v upravni zadevi.

8. V obravnavanem primeru je tožnica dne 4. 9. 2015 pri prvostopenjskem organu vložila vlogo za odpis davka po ZPIUOD. Vlogo je vložila na obrazcu ter izrecno zahtevala, naj se ji odobri odpust davčnih obveznosti do državnega proračuna po ZPIUOD. Podlaga za vodenje konkretnega postopka je bila torej vloga tožnice in se je postopek vodil na njeno zahtevo (to ZPIUOD sicer zahteva) in ne po uradni dolžnosti. To v smislu določbe 128. člena ZUP pomeni, da je tožena stranka lahko odločala le v mejah postavljenega zahtevka tožnice. Tožena stranka ima torej prav, ko ugotavlja, da je lahko odločitev sprejela le na podlagi ZPIUOD ter da v tem postopku ni imela podlage, da bi o tožničinem dolgu odločala po določbi 107. člena ZDavP-2, pač pa da lahko o morebitnem odpisu dolga po tej določbi odloča le v drugem, ne pa v konkretnem postopku. Ne gre torej za arbitrarnost tožene stranke, kot to trdi tožnica, niti ji s takim odločanjem niso bile kršene njene ustavne pravice, pač pa tožena stranka zgolj odločala v mejah postavljenega zahtevka, torej odločala skladno z določbo 128. člena ZUP, kar je tožnici tudi pojasnila.

9. Prvi odstavek 1. člena ZPIUOD določa, da se s tem zakonom ureja davčno obravnavo dohodkov in transakcij pri posameznih davkih pri odpisu dolgov na podlagi sporazuma o izvedbi odpusta dolgov, ki izvirajo iz naslova rednih gospodinjskih stroškov, iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in iz naslova bančnih storitev. 4. člen ZPIUD, poleg tega, dopušča tudi odpis dolga iz naslova davčne obveznosti dolžnika, torej ne vseh dolgov, pač pa le dolgove iz tega naslova. Zakon je določil, da je za odločanje o odpisu tovrstnih dolgov pristojen prvostopenjski organ, ki odloči o odpisu na način, določen z zakonom, ki ureja davčni postopek ter predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Po teh predpisih se preverja premoženjsko stanje davčnega dolžnika, lahko pa odpiše le skupen dolg iz naslova neplačanih davčnih obveznosti do državnega proračuna, ki ne presega 50 evrov.

10. Med strankama ni sporno, da ima tožnica po knjigovodskih evidencah davčnega organa neporavnane obveznosti le iz naslova glob, izrečenih zaradi storjenih prekrškov. Sodišče soglaša s toženo stranko, ko ugotavlja, da teh terjatev, torej glob, ni dopustno odpisati po določbah ZPIUOD. Po določbi 4. člena ZPIUOD je namreč dopusten le odpust dolgov iz naslova davčne obveznosti dolžnika, med te pa ne sodijo neporavnane globe, izrečene zaradi storjenih prekrškov. Tudi ZP-1, ki ureja prekrškovni postopek in postopek izterjave neporavnanih glob, njihovega odpisa ne pozna. V obravnavanem primeru je zato irelevantno ali je izterjava glob, ki jih dolguje tožnica, že zastarala, saj to ni predmet konkretnega, pač pa lahko kvečjemu drugega postopka. Predmet konkretnega postopka je zgolj odločanje o odpisu dolga po določbah ZPIUOD, globe pa niso predmet odpisa po tem zakonu.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, kar obenem pomeni, da ni podlage, da bi odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

12. Tožnica je v dopolnitvi tožbe še zatrjevala, da bi moralo toženo stranko zastopati Državno pravobranilstvo RS in ne Ministrstvo za finance, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Po določbi 17. člena ZUS-1 namreč državo, kot toženko v postopku upravnega spora, zastopa organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, to pa je v obravnavanem primeru prav Ministrstvo za finance.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.