Jedro

Oporoki ni mogoče dati vsebine, ki je besedilo oporoke nima. Vendar je treba v primerih nejasnosti z razlago ugotoviti pravi zapustnikov namen, kar je pa dovoljeno tudi z ugotavljanjem podatkov, ki v oporoki niso navedeni, se pa nanašajo na besedilo oporoke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je oporoka pok. J. B. neveljavna, in podredni zahtevek, da je dedinja po tej oporoki Jožica K. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku, po katerem je J. B. v svoji oporoki za dedinjo določila Jožico H. Na podlagi pričevanja I. P. je ugotovilo, da je J. B. izjavila, da bo hišo zapustila toženki.

Nadalje je ugotovilo, da je imela J. B. od vseh nečakinj in nečakov najbolj raznovrstne in pristne stike s toženko, do katere je kazala posebno navezanost. S tožnico Jožico R. ni imela tesnejših odnosov. Tožnica Jožica K., ki tudi sama s tožbo zahteva ugotovitev, da je dedinja, se je na kartice, poslane J. B., podpisovala z imenom Pepi. Zapustnica bi jo v oporoki imenovala s tem imenom, če bi njo postavila za dediča. Iz tega je sodišče ugotovilo voljo zapustnice tako, da je z nečakinjo Joži mislila na toženko.

Proti tej sodbi so tožniki, razen T. O., vložili pritožbo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje. Ugodilo je primarnemu zahtevku na ugotovitev neveljavnosti oporoke in zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek Jožice H. Tako je odločilo na podlagi stališča, da morajo biti podatki, na podlagi katerih se da ugotoviti, kdo so dediči, zapisani v oporoko. To pomeni, da mora biti možna objektivna identifikacija dediča glede na podatke v oporoki, ki jih je navedel sam zapustnik, ne da bi bilo treba podatke o osebi dediča in s tem povezane volje zapustnika ugotavljati izven oporoke. Sodišče prve stopnje je prišlo do sklepa, da je imela zapustnica v mislih toženko, izključno na podlagi podatkov izven oporoke.

Upoštevati pa je treba še druge ugotovitve in še posebej, da ni znan čas zapisa oporoke, zaradi česar prvostopno sklepanje ne more preseči ravni domneve ali celo ugibanja, katero od treh nečakinj z enakim imenom je imela oporočiteljica v mislih. Ker torej dedič ni ugotovljen z gotovostjo, je oporoka neveljavna in pride v poštev dedovanje po zakonu.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka Jožica H. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo tožeče stranke, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je dilema le v tem, ali je imela zapustnica v mislih tožnico Jožico K. ali toženko Jožico H., kajti Jožica R. niti sama ne zatrjuje, da bi bila ona dedinja. Zapustnica pa je toženko vedno imenovala Joži, kar je potrjeno med drugim tudi s potrdilom o hrambi deviz. Po drugi strani pa se je tožnica podpisovala na razglednicah, poslanih zapustnici, z imenom Pepi. Tožeča stranka ni dokazala, da bi zapustnica imenovala Jožico K. drugače, kot se je podpisovala sama. Glede na to iz oporoke izhaja, da je imela zapustnica v mislih toženko, ne pa tožnico Jožico K.. Posredni dokazi kažejo, da je bila zapustnica najbolj naklonjena toženki.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodba druge stopnje temelji na stališču, da morajo biti oporočni dediči določeni s podatki, navedenimi v oporoki, na podlagi katerih se da ugotoviti, kdo so. Pri tem se sklicuje na 83.čl. Zakona o dedovanju (v nadaljnjem ZD). Vendar tako razlogovanje ni zadostno, ker ne upošteva določbe 1. odst. 84.čl. ZD, ki napotuje na razlago oporoke po pravem zapustnikovem namenu. Tega pa je mogoče ugotavljati tudi s podatki, ki v oporoki niso navedeni. Oporoki ni mogoče dati vsebine, ki je besedilo oporoke nima. V tem ima izpodbijana sodba prav. Vendar je treba v primerih nejasnosti z razlago ugotoviti pravi zapustnikov namen, kar je pa dovoljeno tudi z ugotavljanjem podatkov, ki v oporoki niso navedeni, se pa nanašajo na besedilo oporoke.

Drugostopno stališče o tem, da v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti dedinje na podlagi podatkov v oporoki, ni v skladu z ugotovitvami sodbe prve stopnje. Teh pa pritožbeno sodišče ni preizkusilo. Sodba druge stopnje šteje, da navedba v oporoki, s katero je kot dedinja navedena nečakinja Joži, ne zadošča za ugotovitev, katera od treh zapustničinih nečakinj z imenom Jožica je mišljena kot dedinja. Navaja, da sodba prve stopnje temelji le na podatkih izven oporoke. Ta drugostopna ugotovitev ni točna. Sodba prve stopnje namreč ugotavlja, da je zapustnica med vsemi nečakinjami samo toženko imenovala Joži. Tožnica Jožica R. niti sama sebe ni štela za oporočno dedinjo in tudi ni postavila takega zahtevka.

Jožica K. pa je bila za zapustnico Pepi, ne Joži. Sodba ugotavlja, da je zapustnica različno poimenovala tožnico in toženko in da je to upoštevano v zapisu oporoke. Na ta način izhaja sodba prve stopnje iz podatkov, navedenih v besedilu oporoke. Nadaljnje ugotovitve, s katerimi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odst. 84.čl. ZD ugotavljalo pravi oporočiteljičin namen, potrjujejo stališče, da je v oporoki navedena nečakinja Joži toženka, ne pa tožnica Jožica K. Pravi namen oporočiteljice v smislu 1. odst. 84.čl. je mogoče ugotavljati tudi posredno, s podatki, ki niso navedeni v oporoki. Sodišče prve stopnje je zapustničin namen ugotavljalo z zaslišanjem priče I.P. in z drugimi dokazi (med katerimi revizija opozarja na potrdilo z dne 9.11.1990, v katerem zapustnica imenuje toženko Joži), ki posredno kažejo na pravo zapustničino voljo. Sodišče druge stopnje ni preizkusilo, ali je dejansko stanje o teh okoliščinah ugotovljeno pravilno, ker je pri svoji odločitvi izhajalo iz stališča, da je oporočnega dediča mogoče ugotoviti izključno na podlagi podatkov v oporoki sami, da pa to v obravnavanem primeru ni mogoče. Ta ugotovitev ne temelji na presoji pravilnosti prvostopne ocene dokazov. Na vprašanje, ali je v sporni oporoki dedinja določno navedena ali ne, bo mogoče odgovoriti šele po preizkusu pravilnosti dejanskih ugotovitev sodbe prve stopnje, ki ga uveljavlja pritožba tožeče stranke. Podlaga za ugotovitev utemeljenosti tožbenega oziroma nasprotnega tožbenega zahtevka bo celovita dokazna ocena, ki bo vključevala okoliščine, ki se tičejo besedila oporoke same, in nadaljnje okoliščine, ki dokazujejo pravi zapustničin namen. Pri tem ima lahko pomen tudi okoliščina, da čas zapisa oporoke ni znan.

Vendar pa bo treba hkrati upoštevati tudi ugotovljene lastnosti zapustnice kot natančne in pedantne osebe in oceniti, ali je za take osebe značilno, da hranijo oporoke, ki niso več izraz njihove oporočne volje.

Revizijska odločitev temelji na 2. odst. 395.čl. ZPP. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa je ostalo dejansko stanje nepreizkušeno. Sodišče druge stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku obravnavati pritožbo tožeče stranke tudi glede uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.