Jedro

Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) zavrnila vlogo tožnika z dne 18. 7. 2022 za odpis davčne obveznosti iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2016 (točka 1 izreka). Tožnik sam trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 18. 7. 2022 podal vlogo za odpis oziroma delni odpis davčne obveznosti iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2016 v znesku 26.464,77 EUR. Po pozivu za dopolnitev je navedel, da se preživlja s pomočjo matere ter priložil dokazila, da ni upravičen do denarne socialne pomoči iz javnih sredstev za zadnjih 12 mesecev pred oddajo vloge. Davčni organ navaja 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in člene 29, 29.a, 30, 34 in 37 Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih citira.

3.Nadalje navaja podatke iz Evidence Geodetske uprave RS na dan 12. 9. 2022, iz katere izhaja, da je tožnik solastnik (v deležu 1/2) nepremičnin v k. o. ... del stavbe 871-1, parcela 691, del stavbe 857-1, parcela 698 in lastnik nepremičnine del stavbe 851/2. Navaja, da se parcela z ID znakom ... ne uporablja za stalno bivanje, zato se v skladu s 34. členom Pravilnika upošteva kot premoženje tožnika, ki bi ga lahko prodal in s prodajo davčno obveznost vsaj deloma poplačal. Prav tako navaja, da je na nepremičnini vknjižena hipoteka z začetkom učinkovanja 7. 1. 2014 upnika A., d. d. in hipoteka z začetkom učinkovanja 20. 3. 2019 upnika B. S hipoteko obremenjeno nepremičnino tožnik lahko proda, kupcu pa preide nepremičnina skupaj s hipoteko. Davčni organ navaja, da mora glede na 37. člen Pravilnika izpolnjevati dohodkovni in premoženjski kriterij kumulativno in da premoženjski kriterij ni izpolnjen. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da si je tožnik kot direktor enoosebne družbe C., d. o. o. od družbe v letu 2016 izposodil sredstva v znesku 278.168,92 EUR, ki jih je davčni organ prekvalificiral v prejemke od drugih dohodkov, od katerega je odmeril dohodnino v višini 131.660,43 EUR, razlika med odmerjeno in plačano dohodnino pa znaša 61.248,32 EUR. Tožniku je bil odobren odlog za 24 mesecev z zavarovanjem nepremičnine tožnika z ID znakom parcela ... v vrednosti po cenitvi 185.000,00 EUR in da je pogodba v obliki neposrednega izvršljivega notarskega zapisa predstavlja izvršilni naslov. Namen instituta odpisa je preprečitev ogroženosti zavezanca, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine posameznega primera, predvsem kako je davčna obveznost nastala. V zadevi gre za dohodnino, ki je tožnik niti ni prijavil niti imel za izplačilo pravne podlage ter je razpolagal s prejemki v znesku, s katerim bi lahko plačal davek. V primeru odpisa oz. delnega odpisa bi šlo v tem primeru za zlorabo tega instituta v škodo javnega interesa.

4.Toženka se z odločitvijo strinja. Tožnik je solastnik oziroma lastnik treh nepremičnin v Ljubljani, pri čemer imata na eni nepremični hipoteko tako banka kot FURS, ta nepremičnina pa se ne uporablja za stalno bivanje. Glede na dejstvo, da tožnik v eni nepremičnini živi, na drugi pa ima hipoteko tudi banka, meni, da ni mogoče utemeljevati ogroženosti preživljanja zgolj na podlagi trenutnih podatkov, ob hkratnem vedenju, da je v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja in da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine. Po stališču toženke bi odpis v konkretnem primeru pomenil neupravičeno oškodovanje javnega interesa, pri čemer navaja ugotovitve odmernega postopka. Tožniku je že odobrena možnost odloga plačila v letu 2019, za zavarovanje katerega je ponudil prav nepremičnino, za katero zatrjuje, da je namenjena stalnemu bivanju. Po presoji toženke je davčni organ pravilno uporabil diskrecijsko pravico na način, da ne glede na obstoječe zatrjevano dejansko stanje glede bivanja v nepremičnini, ki je bila ponujena kot zavarovanje plačila davčne obveznosti, ni uporabil možnosti odpisa ali delnega odpisa.

5.Tožnik izpodbija navedeno odločitev ter v laični tožbi navaja, da prebiva v nepremičnini s parcelno oznako ..., ki je do 1/2 v solasti tožnika in da je to bila tudi osnova za podano prošnjo za odpis oziroma delni odpis preostalega dolga, ker glede na finančne probleme tožnika to predstavlja ogrožanje preživetja. Poleg tega je od datuma zavarovanja uspel poplačati več kot polovico obveznosti kljub nerednim finančnim prihodkom (od skupnega dolga 61.248,32 EUR, dolg znaša 26.464,77 EUR) ter preostali dolg in izvršba na računu tožnika še vedno predstavlja ogrožanje preživetja tožnika. Parcela z ID številko ..., ki je do 1/2 v lasti tožnika, ki je gozdno zemljišče oz. travnik, ki je delno pozidana z drvarnico, se dejansko ne uporablja za stalno bivanje, za stalno bivanje se uporablja parcel z ID znakom ..., na kateri leži stanovanjska hiša, ki je do 1/2 v njegovi lasti. Predlaga zavrženje (pravilno - odpravo, op. sodišča) izpodbijane odločbe.

6.V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter odločbe toženke ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

7.Tožba ni utemeljena.

8.V obravnavani zadevi se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bila tožniku vloga za odpis davčne obveznosti iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2016 zavrnjena.

9.Davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek 101. člena ZDavP-2). Po drugem odstavku 37. člena Pravilnika davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

10.V zadevi relevantne okoliščine glede lastnine nepremičnega premoženja tožnika, kot izhajajo iz evidence Geodetske uprave RS na dan 12. 9. 2022, ki ga davčni organ navaja v svoji obrazložitvi, niso sporne. Iz ugotovitev davčnega organa je tudi razvidno, čemur tožnik tudi v tožbi ne nasprotuje, da se nepremičnina parcela z ID znakom ..., ki je v lasti tožnika do 1/2, ne uporablja za stalno bivanje tožnika. Iz dejanskih ugotovitev tudi izhaja, da ima na navedeni nepremičnini, ki jo davčni organ upošteval kot premoženje tožnika, v skladu s 34. členom Pravilnika,1 hipoteko A. in B. Po presoji davčnega organa tako tožnik ne izpolnjuje premoženjski kriterij v skladu z 37. členom Pravilnika, po katerem bi bil možen celotni ali delni odpis zapadle davčne obveznosti, saj tožnik poseduje nepremično premoženje, ki ga ne uporablja za stalno bivanje, ki ga lahko proda in z izkupičkom poplača delno ali v celoti davčno obveznost, kot se ugotavlja tudi v razlogih izpodbijane odločbe (stran 3 obrazložitve), za odpis davčnega dolga pa morata biti izpolnjena tako dohodkovni in premoženjski kriterij (37. člen Pravilnika).

11.Toženka je razloge davčnega organa dopolnila ter v svoji obrazložitvi posebej pojasnila, da je odločitev davčnega organa v mejah pooblastila in v skladu z namenom, s katerim je to pooblastilo dano, pri čemer navaja, da je pri odločanju o uporabi davčne bonitete davčni organ dolžan varovati javni interes, kar pomeni, da mora upoštevati vse okoliščine, tudi tiste, ki se nanašajo na razloge za nastanek in nepravočasno plačilo davčne obveznosti, ki je predmet odločanja, in na dano zavarovanje, podano v predhodnem odločanju glede odloga plačila davčne obveznosti. Sodišče je to povzelo v točki 4 obrazložitve te sodbe. Glede na pojasnjene razloge toženke in razloge, kot jih navaja davčni organ v izpodbijani odločbi, bi odpis davčnega dolga tudi po presoji sodišča pomenilo neupravičeno oškodovanje javnega interesa.

12.Pri tem sodišče še navaja, da glede na dikcijo zakonske in podzakonske ureditve, po kateri davčni organ lahko delno ali v celoti odpiše davčno obveznost, gre za odločanje po prostem preudarku oziroma diskrecijski pravici, kot pravilno poudarjata oba upravna organa. V upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu ali predpisu samoupravne lokalne skupnosti upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pooblastilo odločati po prostem preudarku je upravnim organom najpogosteje dano v primerih, v katerih zakonodajalec ne more predvideti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v konkretnem primeru, in zato pooblasti organ, da po prostem preudarku izbere rešitev, ki bo najbolj ustrezala konkretnemu primeru.

13.V skladu s tretjim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi takšno presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora njena obrazložitev imeti za to potrebne podatke. Obrazložitev izpodbijane odločbe, dopolnjena z razlogi toženke, po presoji sodišča vsebujejo potrebne podatke, ki sodišču omogočajo presojo glede tega, da je bila izpodbijana odločitev izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

14.Sodišče ocenjuje, da je davčni organ pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.

15.Upoštevaje vse navedeno je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, davčni organ in toženka sta za svojo odločitev navedla pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja in se nanje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16.Sodišče je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava, o čemer je odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je zato sodišče odločilo izven naroka.

-------------------------------

1Ta v prvem odstavku določa, da je premoženje vse premično in nepremično premoženje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ki ga imajo v lasti na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve po vložitvi vloge, pa na dan pridobitve.

2ZUP se uporablja v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 101, 101/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.