24.10.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Jožeta Bagole iz Ljubljane, ki ga zastopa dr. Stanislav Mohorič, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 24. oktobra 1996

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik izpodbija določbo 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS) ker meni, da je v nasprotju z 8., 14., 22. in 25. členom Ustave. Z 8. členom Ustave naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju zato, ker ni skladna s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava, s 14. členom, ker ne prizna pravice do revizije vsem, ki so prizadeti z nezakonitimi odločitvami sodišč združenega dela; z 22. členom naj bi bila v nasprotju zato, ker pobudniku ne zagotavlja enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem, s 25. členom Ustave pa, ker pobudniku ne zagotavlja pravice do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbi sodišča. Pobudnik smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane zakonske določbe.

2.Državni zbor v odgovoru na pobudo meni, da pobuda ni utemeljena. Opozarja zlasti na izjemnost izpodbijane zakonske določbe, ki posega v oddaljena in s sodno odločbo že zaključena pravna razmerja, saj dovoljuje revizijo zoper pravnomočne odločitve sodišč združenega dela, zoper katere revizija sicer ni bila dovoljena. Zato je s stališča pravne varnosti tistih, ki so s temi odločbami že pridobili določene pravice, pa tudi vsebinsko, razumljivo, da je zakonodajalec to izjemno možnost omejil le na delovne spore. Izpodbijana določba po mnenju zakonodajalca ne krši ustavne pravice do pravnega sredstva, saj ne posega v zagotovljeno pravico do pritožbe, s tem pa tudi ne v splošno veljavno načelo mednarodnega prava iz 8. oziroma 153. člena Ustave. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 14. in 22. člena Ustave pa Državni zbor ponovno poudarja, da je izpodbijana določba prehodna in izjemna, namenjena korekciji morebitnih nezakonitih odločb, izdanih v preteklosti v najbolj občutljivih primerih, s tem da velja v določenih razmerjih (delovni spori) za vse enako. Primerjavo s stanovanjskimi spori pred rednimi sodišči zavrača z argumentacijo, da različnost položaja udeležencev v stanovanjskih razmerjih, o katerih so odločala sodišča združenega dela, glede na položaj strank v pravdnem postopku narekuje oziroma utemeljuje tudi različnost zakonske ureditve.

B.

3.Z izpodbijano določbo 73. člena ZDSS je zakonodajalec uvedel revizijo zoper pravnomočne odločbe, s katerimi je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto. S takšno določbo je ZDSS kot zakon, s katerim se uvaja nov postopek za sojenje v delovnih sporih in sporih s področij socialne varnosti, v okviru prehodnih določb predvidel izjemo, ki se nanaša na že pravnomočno končane postopke ob uveljavitvi zakona, saj revizije v delovnih sporih kot izrednega pravnega sredstva dotedanji postopek pred sodišči združenega dela ni poznal.

4.Da je navedena uzakonitev pravnega sredstva (revizije) za nazaj dopustna, je Ustavno sodišče že ugotovilo v zadevi št. U- I-153/94 z dne 5.10.1995 ( OdlUS: IV,92). Poudarilo pa je v isti odločbi tudi izjemnost ureditve, s katero zakonodajalec za nazaj vpeljuje izredno pravo sredstvo, ki v času vodenja postopkov pred sodišči združenega dela ni bilo predvideno. Poudarilo je, da mora imeti zakonodajalec za takšno ureditev posebej opravičljive razloge. Te posebej opravičljive razloge je po citirani odločbi mogoče najti predvsem v tem, da se preverjanje zakonitosti že pravnomočnih odločb sodišč združenega dela nanaša na dejstvo, da se je v preteklih letih, dokler niso bile z ustavnimi amandmaji spremenjene najprej ustavne in zatem še zakonske določbe, lahko izvajala diskriminacija pri zaposlovanju na politični podlagi, saj so bila določena delovna mesta dostopna le ob pogoju tako imenovane moralno-politične primernosti. Za takšne pravnomočne odločbe po stališču Ustavnega sodišča ni mogoče oporekati zakonodajalcu legitimnosti namena, ki ga je s takšno določbo zasledoval. To velja tudi za druge primere, če je šlo za diskriminacijo na kakršnikoli nedopustni podlagi ali za drugačno napačno uporabo ali celo zlorabo prava, ki je imela hujše posledice za posameznikovo eksistenco oziroma socialno varnost, kar je očitno zakonodajalec hotel doseči s tem, da je dovoljenost pravnega sredstva omejil na statusni spor o delovnem razmerju (sklenitev, prenehanje delovnega razmerja) oziroma morebitno prerazporeditev na drugo delovno mesto.

5.Iz navedene utemeljitve izjemnosti izpodbijane zakonske ureditve pa so hkrati razvidni tudi razlogi, zakaj ureditev oziroma izpodbijana zakonska določba ne krši načela enakosti iz 14. in 22. člena Ustave. Citirano ustavno načelo namreč ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ga pa zavezuje, da mora enaka razmerja urejati enako ter različna različno. Za kršitev načela enakosti gre torej tedaj, kadar lahko zakonodajalčevo razlikovanje označimo kot samovoljno, torej takšno, za katero ni stvarnega razloga.

6.Kot je bilo že ugotovljeno, je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo zasledoval točno določen namen - to je, popraviti krivice, če so se zgodile kot kršitve predvsem zaradi diskriminacije pri zaposlovanju, ki jo je notranji pravni red celo izrecno predpisoval, čeprav je glede na mednarodno sprejete obveznosti že tedanja država ne bi smela dopuščati. Ustavno sodišče je že ugotovilo, da tak namen zakonodajalca ne more biti protiustaven, še posebej zato ne, ker je diskriminacija na politični ali kakšni drugi podlagi nasploh in torej tudi pri zaposlovanju ustavno nedopustna. Pri tem je zakonodajalec tudi upošteval, da ima zlasti diskriminacija pri zaposlovanju za posledico socialno ogrožanje delavca, pri čemer je pravica do socialne varnosti ena od človekovih pravic, ki jo priznava Ustava. Ker je torej zakonodajalec imel stvaren temelj za razlikovanje, mu ni mogoče očitati, da je ravnal arbitrarno, s tem pa tudi ni kršil načela enakosti vseh pred zakonom in v sodnih postopkih.

7.Nadaljnja trditev pobudnika, da izpodbijana zakonska določba ne zagotavlja (pobudniku) pravice do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbi sodišča združenega dela, pa je očitno neutemeljena. Pritožba kot redno pravno sredstvo je (bila) namreč dovoljena zoper vsako odločbo sodišča združenega dela prve stopnje zaradi enakih razlogov kot pred drugimi, rednimi sodišči, dovoljena je (bila) tudi obnova postopka. Kot je Ustavno sodišče že poudarilo v zadevi št. U-I-60/92 z dne 17.6.1993 (v zbirki OdlUS: 54/II), je določitev drugih, izrednih pravnih sredstev sicer v interesu varstva pravic, vendar pa tudi takšna ureditev, kot je bila določena za postopek pred sodišči združenega dela, ne nasprotuje oziroma ni nasprotovala temeljnemu zagotovilu o pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

8.V čem in zakaj naj bi bila izpodbijana določba 73. člena ZDSS še posebej v nasprotju z 8. členom Ustave, pobudnik kljub pozivu k dopolnitvi ni pojasnil, zato njegovih navedb v tem delu ni bilo mogoče upoštevati.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek