Jedro

Zgolj zaradi tega, ker se je dolg tožeče stranke do tožene stranke (ki je bil poravnan z izpodbijanimi asignacijami) nanašal na plačilo DDV, ne moremo reči, da učinkov plačil, izvedenih na podlagi spornih asignacij, ni dovoljeno razveljaviti oziroma da asignacije z dne 12. 4., 14. 4. in 21. 3. 2016 niso izpodbojne. Pravnega dejanja stečajnega dolžnika, ki je predmet presoje v tem postopku, namreč ni mogoče subsumirati pod določbo 273. člena ZFPPIPP. Ni mogoče reči, da gre za nujno plačilo v smislu drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP (pri čemer je potrebno poudariti, da tudi plačila, ki jih kot nujna za redno poslovanje družbe po nastopu insolventnosti opredeljuje 34. člen ZFPPIPP, samo zato še niso neizpodbojna).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti 142,79 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek poplačila tožene stranke, opravljenega na podlagi asignacije z dne 12. 4. 2016 za znesek 551,60 EUR, asignacije z dne 14. 4. 2016 za znesek 90,09 EUR, asignacije z dne 21. 3. 2016 za znesek 336,72 EUR in asignacije z dne 31. 3. 2016 za znesek 388,57 EUR ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v stečajno maso plačati znesek 1.366,98 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 396,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da skupaj s stroškovnim delom v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži še plačilo stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva razveljavitev učinkov poplačila tožene stranke, ki je bilo opravljeno na podlagi štirih asignacij, sklenjenih v obdobju izpodbojnosti (tj. 12. in 14. 4. 2016 ter 21. 3. 2016), ter vrnitev 1.366,98 EUR v stečajno maso.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njenemu zahtevku ugodilo - presodilo je namreč, da so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje navedenih pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

8. To presojo tožena stranka pritožbeno graja iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno. Pritožnica zmotno uveljavlja, da zaradi sklenjenih pogodb o odstopu terjatev (drugi) upniki tožeče stranke (tj. stečajnega dolžnika) niso bil prikrajšani. Predmet obravnavanega spora ni izpodbijanje pogodb o odstopu terjatev, temveč štirih asignacij, s katerimi je bil poravnan dolg, ki je nastal na podlagi dogovorov iz pogodb o odstopu terjatev, predhodno sklenjenih med tožečo in toženo stranko (kar je pravilno izpostavilo tudi prvostopenjsko sodišče, in sicer da se računi, ki jih je tožena stranka izstavila tožeči stranki, nanašajo na DDV, ki je bil obračunan od 1 % provizije tožene stranke kot prevzemnika terjatve, kot je bilo dogovorjeno med tožečo in toženo stranko v pogodbah o odstopu terjatev).

9. Za presojo predmetnega zahtevka torej ni pomembno oziroma pravno relevantno, ali je bilo zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (na način, kot to definira prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) posledica izvedenih pogodb o odstopu terjatev. Relevantno je, ali so imele takšne posledice asignacije, s katerimi je tožeča stranka kot asignant pooblastila družbi C. d. o. o. in E. d. d. kot asignata, da izpolnita njeno obveznost prejemniku nakazila toženi stranki kot asignatarju, in na podlagi katerih je bil torej v celoti poravnan dolg tožeče stranke do tožene stranke iz naslova zaračunanega DDV (kot je bilo - kar zatrjuje sama pritožnica - dogovorjeno v sklenjenih pogodbah o odstopu terjatev).

10. To relevantno pravno vprašanje, ki ga je črpalo iz uporabljenega materialnega prava, pa si je pravilno zastavilo tudi sodišče prve stopnje in nanj odgovorilo pritrdilno. In na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi pravilno presodilo, da je v zvezi z omenjenimi asignacijami objektivni (nadalje pa še subjektivni) pogoj izpodbojnosti podan. Za to je navedlo tudi prepričljive razloge. Da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ocenilo, da je s sklenitvijo pogodb o odstopu terjatev prišlo do prikrajšanja upnikov stečajnega dolžnika, je po vsem povedanem torej povsem neutemeljena pritožbena trditev. Takšnega zaključka obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je pogoje izpodbojnosti pravilno presojalo zgolj v zvezi s spornimi asignacijami in pojasnilo, iz kje je izviral dolg tožeče stranke do tožene stranke, ki je bil poravnan s temi asignacijami.

11. Dejstvo, da ta dolg predstavlja DDV od 1 % provizije, dogovorjene v pogodbah o odstopu terjatev,1 pa ne utemeljuje navedb tožene stranke v obravnavani pritožbi. Zgolj zaradi tega, ker se je dolg tožeče stranke do tožene stranke (ki je bil poravnan z izpodbijanimi asignacijami) nanašal na plačilo DDV, ne moremo reči, da učinkov plačil, izvedenih na podlagi spornih asignacij, ni dovoljeno razveljaviti oziroma da asignacije z dne 12. 4., 14. 4. in 21. 3. 2016 niso izpodbojne.2 Pravnega dejanja stečajnega dolžnika, ki je predmet presoje v tem postopku, namreč ni mogoče subsumirati pod določbo 273. člena ZFPPIPP. Ni mogoče reči, da gre za nujno plačilo v smislu drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP (pri čemer je potrebno poudariti, da tudi plačila, ki jih kot nujna za redno poslovanje družbe po nastopu insolventnosti opredeljuje 34. člen ZFPPIPP, samo zato še niso neizpodbojna). S strani tožene stranke zaračunanega DDV-ja v skladu s predpisi namreč ni bil dolžan obračunati in plačati (sedanji) stečajni dolžnik, temveč tožena stranka (kar v obravnavani pritožbi tudi izrecno pove). Upnik za omenjeni DDV je bila na podlagi pogodbe o odstopu terjatev. Ta je bil (kot pritožbeno izpostavlja sam) v celoti poplačan s spornimi asignacijami.

12. Nobenega dvoma torej ni, da je tožena stranka neposredno pred začetkom stečajnega postopka, ki je bil nad njo začet dne 24. 5. 2016, prejela svojo terjatev poplačano v celoti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo, ali so bili zaradi tega poplačila oziroma pravnega dejanja ostali upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, neenako obravnavani. Glede na ugotovitve, da je bil na podlagi sklenjenih asignacij dolg tožene stranke (v obdobju izpodbojnosti) poplačan in da so drugi (navadni) upniki svoje terjatve, ki so zapadle v istem časovnem obdobju, prijavili v stečajni postopek, pa je tudi pravilno presodilo, da temu je tako. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja nasprotno, so neutemeljene.

13. Prav takšne pa so tudi tiste, s katerimi pritožnica uveljavlja, da v tem primeru plačilo DDV, izvedeno na podlagi sklenjenih asignacij, ne more predstavljati zmanjšanja čiste vrednosti premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi - v kolikor ne bi prišlo do spornih asignacij - tožeča stranka od obeh dolžnikov3 prejela plačilo svojih terjatev. Povedano drugače, ker je prišlo do omenjenih asignacij, sta dolžnika tožeče stranke namesto njej plačala toženi stranki. Če bi plačala tožeči stranki, pa bi morala slednja prejeti znesek razdeliti med vse upnike, ki so bili v enakem položaju do nje, kot je bil položaj tožene stranke. Tako pa se je dejansko zmanjšala vrednost premoženja tožeče stranke, saj zaradi asignacij ni imela več terjatev do teh dolžnikov, iz katerih bi lahko enakomerno poplačala vse svoje upnike, kot bi jih glede na tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP morala, zmanjšala se je le obveznost do tožene stranke. Navedba tožene stranke, da tožena stranka na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja stečajnega dolžnika ni ničesar pridobila in da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, je torej (prav tako) neutemeljena pritožbena trditev.

14. Končno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru podan tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti. Pritožnica napačno izpostavlja, da sta pojma insolventnosti in nelikvidnosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno uporabljena, da jih prvostopenjsko sodišče zamenjuje in da tožena stranka ni vedela za insolventnost tožeče stranke.

15. Sodišče prve stopnje je subjektivni pogoj izpodbojnosti povsem pravilno utemeljilo na domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je ugotovilo, da so bile sporne asignacije izvedene dne 12. 4. 2016, 14. 4. 2016 in 21. 3. 2016, kar je v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Vedenje tožene stranke o insolventnosti tožene stranke se je v tem primeru torej domnevalo - sodišču prve stopnje ga ni bilo potrebno ugotavljati. Ko je v obrazložitev izpodbijane sodbe povzelo trditev tožene stranke, da je neposredno pred uvedbo stečaja zagotavljala likvidnost tožeče stranke na način, da je od nje odkupovala terjatev, je le ponazorilo, da je tožena stranka za insolventnost tožeče stranke v času sklepanja izpodbijanih asignacij tudi dejansko vedela. Trditve tožeče stranke, da so bila izpodbijana pravna dejanja izvedena v postopku poenostavljene prisilne poravnave, pa tožena stranka tudi ni prerekala.

16. Pritožbene navedbe, ki merijo na zmotno uporabo materialnega prava, so se po vsem povedanem torej izkazale za neutemeljene. Ker obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje vse ključne pravno relevantne ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s presojo pogojev za izpodbijanje (sodišču prve stopnje namreč v nasprotju z navedbami pritožnice ni bilo potrebno pojasniti, za koliko je bila tožena stranka privilegirana), pa se kot neutemeljen izkaže tudi očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je objektivno mogoče preizkusiti. Sodba je pravilna in zakonita. Pritožbo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki po odmeri pritožbenega sodišča znašajo 142,79 EUR in zajemajo stroške odgovora na pritožbo v višini 114,75 EUR (tar. št. 21.1) in izdatke za stranko v višini 2 % od 250 točk oziroma 5 točk, vse pa je povečano še za 22 % DDV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 142,79 EUR povrniti v roku 8 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. 2 Kar po smislu skuša doseči pritožnica. 3 C. d. o. o. in E. d. d.