Jedro

Če izvršitelj niti ne poskusi opraviti rubeža, ker dolžnika ni doma, ne gre za primer iz 88. člena ZIZ. Zato tudi če upnik v roku enega leta ne predlaga novega rubeža, sodišče ne ustavi izvršbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

S sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršilni postopek.

Zoper navedeni sklep se pritožuje upnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nadaljnje odločanje. Poudarja, da je s strani izvršitelja dne 5.3.2004 prejel poročilo o opravljenem rubežu z dne 3.3.2004, iz katerega je razvidno, da rubež ni bil opravljen, ker dolžnika ni bilo doma in je bilo stanovanje zaklenjeno. V skladu z določbo 88. člena ZIZ, enoletni rok za predlog za opravo ponovnega rubeža začne teči le v primeru neuspešnega poskusa rubeža. Kot neuspešen poskus rubeža je opredeljen rubež, pri katerem se ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe oz. rubež, pri katerem zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve. Rubež je bil zato neopravljen in ne neuspešen. Zato posledično enoletni rok za uveljavitev predloga za opravo ponovnega rubeža ni potekel, saj niti ni začel teči. Sodišče je zato z izpodbijanim sklepom upniku onemogočilo ustrezno nastopanje v postopku in kršilo materialno pravo. Glede na poročilo izvršitelja o rubežu z dne 3.3.2004 dolžnika ob poskusu rubeža ni bilo doma in zato rubež dne 3.3.2004 sploh ni bil opravljen. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi poročila sodnega izvršitelja ugotovilo, da je bil za dne 3.3.2004 razpisan rubež premičnin na naslovu oz. stanovanju dolžnice, ki pa ni bil opravljen, saj dolžnice ni bilo doma. Sodišče prve stopnje je na podlagi 88. člena ZIZ ob takšnem dejanskem stanju zaključilo, da je šlo za neuspešen poskus rubeža, ki je upoštevaje upnikovo pasivnost pri predlaganju ponovnega rubeža, po preteku enoletnega roka za vložitev novega predloga terjalo ustavitev izvršbe. S tem pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo citirano zakonsko določbo, kar je vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve. Navedena določba 88. člena ZIZ, na katero se pravilno sklicuje pritožnik, namreč šteje za neuspešen poskus rubeža le primera, če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe, ali pa zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve. Gre torej za primera, ko je izvršitelj pristopil k rubežu (vstopil v stanovanje dolžnika, kjer naj bi se nahajale stvari, ki so predmet rubeža), vendar nato na kraju samem ni našel nobenih rubljivih stvari ali pa jih je našel, pa te niso zadoščale za poplačilo upnika. V konkretnem primeru pa nobena od navedenih situacij ni podana, temveč rubež sploh ni bil opravljen, saj izvršitelj niti ni vstopil v dolžničino stanovanje, da bi lahko rubež sploh izvršil. Ker rubeža torej sploh ni bilo, ni mogel pričeti teči rok za ponovno predlaganje rubeža iz navedene zakonske določbe in z izpodbijanim sklepom sprejeta procesna posledica - ustavitev izvršbe, ni mogla nastopiti.

Ker je ob povedanem prvostopno sodišče nepravilno opredelilo konkretno situacijo kot neuspešen poskus rubeža in nepravilno uporabilo navedeno procesno določbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s cit. določbo ZIZ in 15. členom ZIZ, ki jo vsebinsko uveljavlja pritožnik. Pritožbeno sodišče je ob povedanem moralo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 1. odstavka 365.člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena in 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

V nadaljevanju postopka bo moral izvršitelj ponovno poskusiti opraviti rubež.